petek, 18. september 2020

VEČ TESTIRAMO, MANJ RAZUMEMO?

Ob nedavnem skokovitem porastu števila novoodkritih primerov okužbe s SARS-CoV-2 sem sprva na družabnih omrežjih, kasneje pa tudi v živo, med prijatelji, celo izobraženimi ljudmi, zaznal pojav razlage, ki gre nekako takole: "Hja, logično je, da imamo več primerov, ko pa je več tudi opravljenih testov. Samo brez panike!" Slednjo bolj kot porast števila okuženih prebuja zabloda v razmišljanju takšnih posameznikov, ki jih nikakor ni malo, precej gotovo pa (zaenkrat) bistveno več od okuženih. Poglejmo zakaj.

Verjetno se v vladi, na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje ali na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo zjutraj ne zbudijo z mislijo: "Danes bomo opravili 3756 testov, niti enega več ali manj." Število opravljenih testov zrcali število potencialno okuženih oseb, pri katerih za izvedbo testa obstajajo določene indikacije, npr. pojav katerega izmed znakov okužbe dihal, zato bi se pravzaprav morali vprašati, zakaj narašča število testiranih, kar je hkrati tudi odgovor na izvorno vprašanje. Že res, da jih velika večina nima COVID-a, a je predtestna verjetnost za pozitiven izvid brisa bistveno višja, kot če bi naključno testirali 3756 Slovenk in Slovencev.

Ponazorimo s primerom. Imamo izmišljeno populacijo dveh milijonov ljudi, pri katerih vsak dan opravimo 1000 testov na novi koronavirus. Ker se indikacije za testiranje ne spreminjajo bistveno, je vsak dan pozitivih približno 3% testiranih, kar nanese povprečno 30 primerov na dan. Kot smo predpostavili, je logično, da je med tistimi, ki nimajo indikacij za testiranje (znaki bolezni, stik s potrjenim primerom itd.), prevalenca okužbe manjša, pa vendar ne nična. Za potrebe razlage jo ocenimo na 1%. Ko bi se število dnevnih testiranj dvignilo na 2000 dnevno, število noovodkritih primerov pa na 60, bi po trumpovsko lahko zaključili, da pač "več testov, več primerov". Pa je res tako? Če bi v situaciji, ko je bilo dnevnih testiranj še 1000, naključno testirali dodatnih 1000 prebivalcev, bi iz prve skupine dobili pričakovanih 30 primerov, iz druge pa le 10, skupno torej 40, kar je občutno manj kot 60. Število primerov resda narašča s številom opravljenih testov, vendar pa ob širjenju testov na klinično zdravo populacijo z negativno epidemiološko anamnezo hitro dosežemo plato.  

Nekateri pravijo, da je važen odstotek. Se pravi ne število novoodkritih primerov, ampak izplen. Kot smo predpostavili zgoraj, je vsak dan pozitivnih približno 3 % testiranih. Če iz nekega povsem naključnega razloga, ki gotovo ni povezan s porastom števila primerov, dnevno namesto 1000 izvedemo 10.000 testov, bo tako namesto 30 na dan pozitivnih 300 ljudi. 3%. Logično. Če bi se denimo naenkrat testirala cela država, bi jih številka 60.000 pustila povsem hladne?

Bolj očiten in intuitivni pameti dosegljiv dokaz, da se število okuženih dejansko povečuje, je število hospitaliziranih, število oskrbovanih v enotah intenzivne terapije in število umrlih. Glede na to, da ni pravih dokazov, da je virulenca manjša, je edini logičen zaključek, da porast števila hospitaliziranih/v intenzivnih enotah oskrbovanih/umrlih odraža porast števila dejansko okuženih, ki je neodvisno od števila testov, novoodkritih primerov in odstotka pozitivnih. Obstaja še tretja možnost, in sicer, da so se še do nedavnega tisti, ki bi potrebovali zdravniško oskrbo, preprosto odločili, da bodo kljub vsemu dihali brez dodanega kisika in zanemarili celo potrebo po umetni ventilaciji, zdaj pa so očitno časi železne volje minili ...

Odkar pomenim, še ni obstajalo toliko ljubiteljskih zdravnikov, znanstvenikov, pa tudi ne statistikov. Logično, saj aktualna pandemija zadeva vse. Vsak po lastnih zmožnostih in sposobnostih sledi aktualnemu dogajanju in prav je tako. Ni pa prav, da se širijo neresnice, ki utegnejo nevarno poseči v potek dogajanja. Ostanimo pozorni, obveščeni, odgovorni, zaupajmo strokovnjakom, malo manj politikom. Najbolj pa spoštujmo profesionalno delo in prizadevanja vpletenih. Kolega iz študentskih dni je pred kratim skupaj s še dvema avtorjema iz Fakultete za matematiko in fiziko objavil članek o epidemiologiji COVID-19. Z velikim ponosom in še večjim občudovanjem lahko povem, da sem ga po nekaj vrsticah prenehal brati, saj sem razumel bore malo. Priznam, pač nisem statistik. Dopustim(o) si to.

petek, 04. september 2020

MASKE SO PADLE

Človek z izjemnim življenjepisom, tako v kot izven medicine, profesor Ognjen Gajić iz klinike Mayo, Minnesota, ZDA, je pred časom dejal, da nošenje maske v zaprtem prostoru vsekakor močno zmanjša možnost okužbe z novim koronavirusom. Izjava je svoje mesto dobila tudi v osrednjem informativnem programu naše javne televizije, zato ne moremo reči, da širša javnost ni bila seznanjena s pogledom strokovnjaka. Takšnih apelov je bilo doslej sicer ogromno. V manj kot letu dni je znanosti in medicinski stroki uspelo razvozlati kar nekaj enigem aktualne pandemije, ogromno je bilo povezovanja, kovanja protokolov ... Nekatere države so bile v boju z virusom bolj, druge žal manj uspešne, vse pa nas gotovo čaka še vsaj ena težka preizkušnja. Saj veste, "Winter is coming" ...  

Kljub temu za nekatere referenco še vedno predstavljajo estradniki tipa Potrč, Werner in Ribičeva. Laiki. Ignoranti. Dunning-Krugerjevi pričevalci. Takšni, ki iz lastnih sebičnih vzgibov, še verjetneje pa iz globokega nerazumevanja, širijo neresnice. Vsekakor imajo na kritično maso prebivalstva večji vpliv, kot denimo prof. Gajić. On pač nima profila na Instagramu, ne nastopa v popularnih oddajah in nas ne pozdravlja z odrov dvorane Tabor. Če ga vidite v živo, imate dobre možnosti, da je z vami nekaj hudo narobe. Če bi zboleli z vročino ali pa bi vas bolelo koleno, verjetno ne bi poiskali pomoč pri voditelju, pevcu ali igralki?

Nošnja mask, sicer kontroverzen ukrep, je verjetno tudi eden izmed najbolj učinkovitih pri preprečevanju širjenja COVID-19. V primeru, da se maske nosijo pravilno, seveda; t.j., prvič, da se sploh nosijo, drugič, da so relativno sveže (po dveh urah ali ob onesnaženju jih je potrebno zamenjati), tretjič, da se jih nosi poveznjene preko korena nosu (tudi spodnje hlače so namenjene pokritju celotnega osramja), četrtič, da se jih čim manj prijema in popravlja, in petič, da se kljub vsemu spoštuje pravilo varnostne razdalje, saj so v nasprotnem primeru zgolj v potuho.

Paralele med maskami in (ne)cepljenjem se ponujajo kar same. Namreč, za oba ukrepa velja, da z njima ščitimo predvsem druge. Če nosijo masko vsi ‒ fino, če nosi masko okuženi, ostali pa ne ‒ kontroverzno, če nosijo masko vsi razen okuženega ‒ nezadostno, če nihče ne nosi maske ‒ katastrofa. Če smo cepljeni vsi ‒ utopično, če so cepljeni vsi, ki nimajo medicinskih kontraindikacij ‒ kolektivna imunost, če so cepljeni samo najbolj ogroženi ‒ nemogoče, če ni cepljen nihče ‒ pandemija. Razumete?

Kot se človeški gen za sebičnost (in neumnost) intenzivno prepisuje v kontekstu cepljenja, se v zadnjem času še toliko hitreje ob omembi nošnje mask. Uleteti na letališče in celo v letalo brez maske, med tem ko jo vsi ostali nosijo, je skrajno nesramno, grobo in zavržno dejanje. Ne glede na to, v kaj verjamemo, je moderni nagobčnik najmanj, kar lahko storimo za druge. Brez nevarnosti, da bi škodil sebi! Ja, resnično. Kljub temu, da nekateri trdijo drugače. Kolikor vem, kirurške maske niso nepredušno prilepljene na obraz, poleg tega pa so molekule plinov, ki ji vdihujemo in izdihujemo mnogo manjše od por, namenjenih neprepustnosti kužnih kapljičnih delcev, ki prehajajo iz dihal. Ne prepustite se torej navedbam, da je "vdihovati tisto, kar izdihujete, tako kot ... piti tisto, kar izločate"*. Slednje raje prepustimo estradnikom, ki nas tudi na tem področju v preteklosti niso razočarali ... Iz te perspektive je težko razumeti tudi prehodno opcijsko nošnjo mak v nekaterih zaprtih prostorih po koncu prvega vala. Niti sledu o stroškovni neučinkovitosti in negativnih posledicah za gospodarstvo, če se še upirate.

Dragi ljubiteljski epidemiologi, infektologi in kar je še takšnih. Pomembno je vedeti, da dandanes v poplavi informacij lahko na cedilu ostane natanko to, kar želite. Kot bi iskali odgovor na nekaj, kar že veste. Seveda ima lahko mnenje vsak, vendar pa nikakor niso vsa mnenja enako vredna. Tudi ‒ in predvsem! ‒ v demokraciji. Predvsem je treba biti pravilno informiran in številke, s katerimi operirate, razumeti. Prebivalke in prebivalce pa prosim, naj verjamejo strokovnjakom in (p)ostanejo pozorni, kdo izmed tistih, ki pletejo teorije zarote, s tem ogroža njih in njihove bližnje ter si to tudi zapomnijo. Morda tako postelje v bolnišnicah in intenzivnih enotah ostanejo prazne, enako pa obvelja tudi za koncertne dvorane po končani epidemiji ...

* V navedku sem si zaradi lažje razumljivosti dovolil postaviti vejice, kjer je to potrebno, saj avtor sam tega ni storil.

sreda, 19. avgust 2020

FINTA V DESNO

Spodnji zapis je nastal kmalu po tem, ko je marca 2020 gospod Janša oblikoval koalicijo in postal predsednik vlade. Danes se z vsem zapisanim težko strinjam, a stvar vseeno objavljam kot opomin. Sebi. Osel ne gre dvakrat na led, pravijo, ampak jaz pač nisem osel ...

Pred časom sem na Twitterju izrazil blagozvočno začudenje v zvezi s smešenjem predlaganega ukrepa slovenske zdravnice. Ta je namreč ljudi pozvala, naj, v luči širitve COVID-19, iz domov za ostarele (DSO), če le imajo možnost,  vzamejo svojce. Kot zdravniku, pa ne da se posebno spoznam na epidemiologijo, se mi zdi takšen apel povsem na mestu. No, morda boljše rečeno, kot (odgovornemu) državljanu.

Naj razložim. V DSO-jih se vsak dan izmenja kar nekaj osebja, stanovalci predstavljajo za težak potek okužbe rizično populacijo in lahko, če se okužijo, bolezen širijo dalje na sostanovalce (ja, kljub vsem preventivnim ukrepom) in zaposlene. Poziv je prišel v času, ko je cela država v karanteni že približno dva tedna (kar je nekako zgornja meja inkubacijske dobe) in ljudje, razen redkih izjem (zaposleni v zdravstvu, trgovci ...), ne hodijo v službo. Ob izpolnjevanju ustreznih pogojev namestitve  bi lahko torej svoje ostarele mame, očete, tete, strice, sestre, brate, morda babice in dedke, če so le-ti seveda pokretni in kognitivno urejeni (bolniki z napredovalo obliko demence potrebujejo nego domala 24/7), za čas trajanja epidemije  vzeli v domače varstvo.

Kot rečeno, je slednje pri nekaterih naletelo na posmehovanje, globoko nestrinjanje, padale so, ja, nepredstavljivo ..., celo žaljive pripombe. Verjamem, da se jih nekaj s takšnim ukrepom preprosto ni strinjalo, še verjetnejši razlog za vse hudo pa se skriva v dejstvu, da je zdravnica, ki je k temu prva javno pozvala, dr. Bačovnik, s polnim imenom dr. Bačovnik Janša. Čisto slučajno soproga trenutnega premierja. Tistega, ki je pred slabim mesecem prevzel vodenje vlade in ga bodisi ljubiš, bodisi sovražiš. Pa mora biti res tako? Janez Janša si je s svojo dolgotrajno vpletenostjo v slovensko politiko, aferami v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji, ki so privedla celo do medijsko pospremljenega sprehoda v zapor, desno populističnim vodenje stranke in sporno retoriko prislužil veliko nasprotovalcev. Po drugi strani mu zvesto in slepo sledi kar nekaj  privržencev, kar se pokaže na koncu vsakih volitev. In ravno ta slepoumnost je tisto, kar najbolj izstopa, moti in se vpleta tudi v primer, o katerem razpravljamo.

Ne čudi me namreč, da je tudi na drugi strani, torej pri bolj levo usmerjenih, lep kos takšnih, ki bodo raztrgali prav vse, kar prihaja iz nasprotnega pola, še toliko bolj srdito, če s strani Slovenske demokratske stranke. Pod moj komentar na Twitterju se je kaj hitro prilepil avatar, za katerega sklepam, da ni ravno pristaš Janše, in si zaželel korespondence, na katero sem pristal in jo poizkušal z umirjenim tonom kar se da dejstveno zaključiti. In mi je uspelo, čeprav je zadnja vseeno pripadala avatarju. Pa ne takšnemu z jajčkom za prikazno sliko, vsaj to ne.

Ukvarjanje z dejstvi je nekaj povsem drugega od ukvarjanja s politiko in ironično je, da tega niso sposobni doumeti nekateri izmed njih, ki slišijo na ime liberalci. Takšne bi lažje umestil med ideologe. Besednih spopadov je bilo, jih je in bo še veliko. Kdo je kolaboriral, izdajal sosede, izkoristil vojno za vzpon na oblast, metal v jame ipd. To je pač stvar naše kulture, še posebej na družabnih omrežjih, kjer se za ščitom psevdonima lahko olajša vsakdo.

 No, in kaj bomo z JJ-jem? Kakšna sodba mu pripada? Bo s svojo koalicijo res pojedel vse jastoge, ki so jih ulovili drugi, kot se je izrazil donedavni predsednik vlade, ali se bo (tokrat) izkazal kot sposoben voditelj države, katera ima, na to se, upam, lahko zanesemo, dovolj dobre demokratične vzvode, da prepreči razbohotenje njegove temne tvari? Pustimo preteklost. Zaenkrat vlada dela veliko in svoje delo opravlja solidno.

Čeprav zaradi zgoraj navedenih razlogov ob nekem koncu tedna na neki osnovni šoli ne bom nikoli obkrožil ne njegovega, ne imena njegove stranke, opažam, da sem se v nekaterih pogledih iz zmernega levičarja skozi leta pomaknil nekoliko bolj desno. Mar to pomeni, da se radikaliziram? Stopam po poteh fašizma? Sem tik pred tem, da s stegnjeno desnico pozdravim somišljenike v kakšni pivnici ali pa se zamaskiran pričnem sprehajati po štajerskih gozdovih? Nikakor. Po mojem mnenju je to zgolj posledica demokratizacije moje osebnosti. Izkušenj, razmišljanj, dogodkov. Sebe imenujem liberalec.

ponedeljek, 30. april 2018

Misel meseca

"Biti biološki starš ni težko."

Marjan Šarec, igralec in kandidat za predsednika vlade Republike Slovenije (Volitve: Nov začetek, 30. april 2018)

sobota, 21. april 2018

Pivo in kulinarika: Jack & Joe Steak and Burger Club

Ambient: 4/5
Hrana: 3/5
Postrežba: 4/5
Sanitarije: 4/5
Ponudba pijače: 4/5

Mariborska prehranjevalnica, v kateri si lahko poleg burgerjev in steakov privoščite tudi jedi iz mehiške ter azijske kuhinje, zvečer pa spijete kakšno pivo, viski ali koktajl, stoji v pritličju moderne stanovanjske zgradbe na Lentu. Notrišče je urejeno v modernem železno-lesenem slogu, ki pritiče obratovalnici, kjer se na vročih ploščah kali najžlahtnejše meso domače in tuje reje. Žal restavraciji, kjer so mize obložene s papirjem, za ambient ne morem podeliti maksimalnega števila točk, je pa pogrinjek vseeno domiselno pripravljen; v žepku za pribor in prtiček npr. naletimo na majhno pozornost v obliki osvežilnega robčka. Razumljivo je slednji namenjen zgolj osvežitvi, ne gre ga namreč zamenjati za t.i. "higienski robček" (ta mimogrede ne obstaja), zato si lahko roke umijemo v ustrezno dodelanem straniščnem prostoru. Izbira pijače je, kot že iz zgornjih vrstic razvidno, dokaj pestra. Prijazno in urejeno osebje gosta postreže z občutkom, ne pozabi pa se tudi pozanimati o povratni informaciji. Steak je bil, kljub ustrezni, željam gosta prilagojeni stopnji pečenosti in lični postavitvi krožnika, za svojo ceno vseeno nekoliko preveč žvečljiv, zato se ravno hrana zdi najšibkejša točka lokala.

torek, 17. april 2018

The Terror, s01e03 (2018)

"Condolences, Lady Silence."

Obroki se zdijo bornejši, odnosi hladnejši, junij pa preklemano mrzel. Crozier želi svet tam zunaj seznaniti z na videz nerešljivo situacijo, ob tem pa (ponovno) naleti na odpor kapitana Franklina. Mimogrede, če ste se spraševali, od kod neki vam je znana glumaška štima Jareda Harrisa, si le pobliže oglejte njegovo družinsko drevo … Suspenz svoj vrhunec doseže med odličnim prizorom skupinskega fotografiranja, verjetno najmočnejšim do sedaj. V eni izmed “flashback” scen uzremo še en znan obraz iz Igre prestolov, spomini pa na dan privrejo tudi med presenetljivo izgubo enega izmed do sedaj glavnih likov, kateri pomembnosti navkljub konča v istem – nič kaj uglednem – grobišču, kot stari Eskim pred njim, kar namiguje na simboliko, Slovencem dobro znano iz freske “Mrtvaški ples”. Skrivnostne pošasti (medved?) na vpogled še ne dobimo, kar gotovo ustvarja še večjo tenzijo, zanimivo pa je, da stvor, tako se vsaj zdi, nekako sočustvuje z Eskimko, katere oče je v od belcev izkopani grob verjetno odnesel tudi svoje toteme?

                                                                      Foto: IMDb