torek, 08. december 2015

MEDICAL FACTS: Mad Max: Fury Road (2015)

Šele pred kratkim sem si ogledal enega najbolj opevanih filmov letošnjega leta- "reboot" Pobesnelega Maxa s Tomom Hardyjem v naslovni vlogi. O filmu kot celoti ne bom preveč razpredal, rad bi povedal le, da ga besede režiserja Georgea Millerja M.D. - "a very simple allegory, almost a western on wheels" - odlično opišejo. Ker gre tehnično za izjemno izpopolnjen film z odličnimi akcijskimi prizori, priporočam ogled v kino dvorani, po možnosti v 3D obliki. Tam prizori ob primerni avdio-vizualni podpori verjetno resnično pridejo do izraza, sam sem si film ogledal kar doma pred računalnikom, kar povsem obžalujem. . . Ker filma zaradi omejene izkušnje ne morem vsaj približno objektivno oceniti, sem se odločil spisati nekaj medicinskih razlag za nekatera dogajanja v filmu, ki so tudi na medmrežju sprožala radovedne debate. 

1. Zakaj je Max t.i. univerzalni darovalec?

Ta razlaga je najbolj osnovna, mnogi se je verjetno spomnite še iz gimnazije, zato bom začel z njo. Pri transfuziji je pomembna določitev krvne skupine prejemnika in dajalca. To učinkovito prepreči smrtno nevarno akutno reakcije pri prejemniku. Krvno skupino določata dve v praksi najpomembnejši skupini antigenov (označevalcev) na površini rdečih krvničk (eritrocitov). Prva skupina pripada sistemu AB0, druga pa sistemu Rh. Človek ima lahko krvno skupino, A, B, AB ali 0, dodatno pa je lahko Rh pozitiven (Rh+) ali Rh negativen (Rh-). Obstajajo pa še protitelesa (uničevalne molekule), ki reagirajo s posameznimi antigeni krvnih skupin. Tako protitelesa anti-A reagirajo z antigeni A na eritrocitih, anti-B z antigeni B, anti-Rh pa z antigenom D, od prisotnosti katerega je odvisno, ali bo oseba Rh+ ali Rh-. Posamezniki s krvno skupino A tvorijo protitelesa anti-B, tisti s krvno skupino B anti-A, tisti s krvno skupino 0 anti-A in anti-B, posamezniki s krvno skupino AB pa tovrstnih protiteles ne tvorijo, saj bi v tem primeru napadla telesu lastne eritrocite. Rh- tvorijo protitelesa anti-Rh, Rh+ pa ne, saj bi podobno kot pri AB napadala lastne eritrocite. Če torej nekomu s krvno skupino A- (A, Rh-) transfundiramo kri posameznika s krvno skupino npr. B+ (B, Rh+), bodo protitelesa anti-B in anti-Rh prejeto kri iz tujega organizma "uničile", sprožila pa se bo smrtno nevarna imunska reakcija. Ker ljudje s krvno skupino 0- na površini svojih eritrocitov nimajo ne antigenov sistema AB0, kot tudi ne antigenov sistema Rh, proti prejeti krvi iz njihovega telesa ne more nastati nikakršna reakcija. Zaradi tega jih imenujemo univerzalni dajalci. Podobno so posamezniki s krvno skupino AB+ univerzalni prejemniki, saj njihov organizem ne tvori protiteles proti antigenom krvnih skupin. Razumljivo? Upam da.        

2. Kaj pomenijo "bule" na vratu nekaterih Vojščakih (War Boys), Nuxova Larry & Barry?

Diferencialno diagnostično lahko rezistence na vratu razdelimo na prirojene, vnetne in rakave. V primeru iz filma prideta v poštev druga in tretja entiteta. Smo v postapokaliptičnem svetu, kjer slabe higienske razmere omogočajo širitev bolezni. Poleg tega iz uvodnega prizora z dvoglavim kuščarjem lahko sklepamo na prisotnost okoljskih mutagenih dejavnikov, kot je npr. radioaktivno sevanje. Glede na omenjeno imam dve teoriji. Prva je, da se je zaradi že omenjenih slabih higienskih razmer, prenaseljenosti in pomanjkanja zdravstvene oskrbe ponovno razpasla tuberkuloza (jetika, sušica). Domnevo delno potrjujeta pokašljevanje Immortan Joea in nosna cevka (učeno nazalna kanila) Rictusa Erectusa. Tuberkuloza, ki jo v razvitem svetu poznamo bolj po anekdotičnih primerih kakor del vsakdana, se lahko kaže kot t.i. tuberkulozni limfadenitis vratu ali skrofuloza, kjer pride do prizadetosti vratnih bezgavk v sklopu bolezni. Ena od znakov tuberkuloze sta tudi nočno potenje in povišana telesna temperatura, na kar namiguje Nux, ko Capable pove: "Larry and Barry. If they don't get me, then the night fevers will." Nočno potenje pa pripelje še do moje druge teorije. Limfom in levkemija sta obliki hematoloških rakavih bolezni, kjer lahko srečamo povečane bezgavke in nočno potenje. Pri prvem gre za primarno prizadetost, pri levkemiji pa so povečane bezgavke odrast metastatske prizadetosti. Predvsem pacienti z levkemijo zaradi prizadetosti kostnega mozga, mesta nastajanja krvnih celic, hitro postanejo anemični. Transfuzije, ki jih prejemajo Vojščaki morda namigujejo ravno na to. Poleg tega so rizični faktorji za razvoj limfoma in levkemije tudi nekatere okužbe, radiacija in prisotnost določenih kemikalij, kar nas spret pripelje do povezave s postapokaliptičnimi pogoji bivanja.

3. Zakaj Max, z namenom rešiti njeno življenje, Imperator Furioso zabode v prsni koš?

Pnevmotoraks je izraz za zrak v plevralni votlini. Plevralna votlina predstavlja prostor med parietalno in visceralno poprsnico, kar poenostavljeno pomeni med pljuči in steno prsnega koša. Tlačne spremembe v tem prostoru nam omogočajo dihanje. Najhujša oblika pnevmotoraksa je t.i. tenzijski pnevmotoraks. Tu prihaja do nenadzorovanega nabiranja zraka v plevralni votlini, kjer se z vsakim vdihom povečuje pritisk, ki odriva zdravo pljučno krilo in lahko povzroči cirkulatorni kolaps. V primeru Imperator Furiose je šlo za travmatsko (poškodbeno) obliko tenzijskega pnevmotoraksa, kje je vbodna rana na prsnem košu delovala kot enosmerna zaklopka, ki je zrak ob vdihu spuščala v plevralno votlino, ob izdihu pa ovirala njegov izhod. Max je s hitrim postopanjem omogočil izpust nabranega zraka (kar se je tudi nazorno slišalo) in s tem Furiosi rešil življenje. V resnici seveda takšno dekompresijo izvedejo na točno določenem mestu z iglo, ki je ravno pravšnje velikosti, da omogoči uhajanje zraka in ne poškoduje žil in živcev pod rebrom...

Upam, da ste se naučili kaj koristnega, v kolikor pa tole bere kakšen medicinski strokovnjak, pa naj me le popravi, kjer sem (?) grešil.

                                                                                                                                                    Foto: IMDb

nedelja, 25. oktober 2015

Love Is Strange (2014)


Starejši gejevski par spoznamo na jutro njune poroke, s katero kronata zvezo, trajajočo skoraj štiri desetletja. John Lithgow igra Bena, upokojenca in bolj ali manj (bolj manj) uspešnega slikarja, Alfred Molina pa Diega Armanda Marad..., oprostite, Georgea, učitelja glasbe na katoliški osnovni šoli. Dan, ki je za njiju eden najsrečnejših, paradoksno povzroči velike težave, ko Georgea zaradi zakonske zveze z moškim, za katerega so sicer vedeli, da z njim že dolgo živi skupaj kot partner v ljubezenskem pomenu besede, odpustijo iz službe. Par je tako prisiljen prodati svoje lično newyorško stanovanje in se, dokler ne najde drugega- ugodnejšega, nastaniti pri svojih bližnjih. A ne kot par, kaj šele v pravem pomenu besede: Ben pristane pri družini svojega nečaka Elliota, George pa pri zdaj bivših sosedih v obliki mlajšega gejevskega para, katerega tvorca se preživljata kot policista (prava policista, ne podležite stereotipu!). V tem delu filma spoznamo moč rekla, da imamo svojo družino radi toliko, kolikor manjkrat se vidimo. Elliotova soproga Kate (Marisa Tomei nikoli ne razočara), ki je še pred kratkim na poročni zabavi Georgeu in Benu nazdravljala, se zdaj že sooča s problemom, kako naj Benu pove, da je na trenutke moteč, pravzaprav ga v resnici ne želi v stanovanju. Kako torej najti pravo mero med zoprnim občutkom prizadeti bližnjega in ščitenjem svojih interesov? ("Elliot, it's your uncle. When they're playing loud music, it's easy to tell them to turn it down. But when it's uncle Ben chatting away, it's a lot harder to tell him to shut up."). Tudi Joey, Katein in Elliotov najstniški sin, Bena vse težje prenaša, z njim deli celo svojo sobo. George na drugi strani težko prenaša par, ki ga je vzel pod streho. Večerne zabave, ki jih prirejata, nikakor ne ustrezajo njegovemu umirjenemu tempu starejšega gospoda. Ben in George postajata vse bolj odrinjena in se, mladoporočenca kot sta, vseskozi zelo pogrešata. Ganljiv film, ki ga proti koncu preseka razplet, ki se je sicer zdel predvidljiv in logičen, ponuja vpogled v eksistenco starejšega homoseksualnega para. Odlikujeta ga res izjemna glavna igralca in komični vložki ("You told me Joey is loosing his patience with you. Can you imagine if you broke his bed trying to shag your husband?"). Pri meni je, kot že napisano in navkljub dejstvu, da to zelo verjetno ni njegova glavna tema, saj je najprej in predvsem film o ljubezni, sprožil razmišljanja o pristnosti medsebojnih odnosov, o tem, kdo so naši pravi prijatelji (če to sploh obstaja?) in kako naj se do ljudi vedemo, saj nikoli ne vemo, v kakšnem položaju se bomo z njimi znašli. Lepo je biti prijazen, a včasih koristno in še lepše iskren. Moja rešitev? Je nimam. Vsak ravna upoštevajoč trenutno situacijo in svoj glas morale. Je pa nesporno dejstvo, da (večino) ljudi, kot bi se strinjal Richard Dawkins, skrbi le za svoje gene, ostalo je češnjica na tortici, ali če želite, vrh Maslove piramide. Prijateljstvo je "luksuz", ne samo s strani pomoči potrebnega, temveč tudi s strani pomagajočega. Ko pridejo težave, se je pač potrebno znajti sam, bodisi v neposrednem smislu, bodisi tako, da imaš ob sebi nekoga, s katerim si deliš genetski material ali pa si nekdo drug deli vajinega (Ben in George sta tu izjema). Koliko od nas zanima, ali imajo otroci v Sloveniji, kaj šele v tretjem svetu, kaj jesti? Koliko otrok pusti svoje starše na stara leta životariti brez oskrbe? Nam je res žal, ko nekomu izrečemo sožalje? Bi se kdo odpovedal pljučni pečenki, počitnicam na morju ali pa dragocenemu času? Verjetno ne. Je pa razlika med tistimi, ki to povedo in tistimi, ki se pretvarjajo, da bi. Na letošnjem Festivalu Panč je popularni hrvaški komik Ivan Šarić povedal nekako tako (se vnaprej opravičujem za svoj prevod in priredbo): "Svi smo mi šupci, ali ima razlike među onima, koji to znaju i kažu te onima, koji kažu "ne, ja nisam šupak"- ti si najveći šupak!" Hvala bogu obstajajo tudi izjeme ...

                           Foto: IMDb

nedelja, 20. september 2015

Timbuktu (2014)

Zidane, Messi, Real Madrid. Moja ocena: 2.5/5

Timbuktu je malijska vasica, kjer zakone določa Islamska policija (t.i. Police Islamique) po smernicah širiatskega prava (prikazana sta prizor bičanja in kamenjanja) in s pomočjo svobodne interpretacije Korana. Nogomet z njo nima nobene zveze, saj je tam prepovedan. Tako kot glasba in cigarete. V uvodnem delu sem ga namesto citata omenil delno zato, ker v filmu večino časa govorijo meni nepoznane jezike, s katerimi se pač težje poistovetim in posledično citiram, delno pa zato, ker igra vlogo v dveh pomembnih scenah filma. Slednje kaže, kako blizu in kako daleč drug od drugega sta življenji v Timbuktu-ju in npr. v Ljubljani. Deček, ki ob igranju imaginarnega nogometa brez žoge v Messijevem dresu s številko deset na hrbtu doseže gol, verjetno nikoli ne bo spremljal Barcelone na stadionu Camp Nou, gledal finale Svetovnega prvenstva ob vrčku Heinekena, ali pa svoje otroke v enoprostorcu vozil na treninge žogobrca v lokalni nogometni klub. Razpravljanje o Zidanu in Messiju, o Barceloni in Real Madridu in o finalu Svetovnega prvenstva v Franciji leta 1998, ki se razvname med tremi islamisti, med drugim kaže na to, kako dvolična je njihova organizacija in njeni člani. Zgodba se zaplete, ko ribič Amadou ubije kravo, ki je mlademu pastirčku ušla izpod nadzora naravnost v ribiške mreže. Lastnik živine, Kidane, se z Amadouem sooči, seboj pa kljub opozorilu žene odnese svojo pištolo, ki se med prerivanjem obeh mož sproži ter ribiča smrtno rani. Islamska policija kmalu odkrije truplo in Kidanea "aretira". . .  Timbuktu sem doživel kot enega tistih filmov, ki so hkrati izjemno kompleksni in zelo preprosti, minimalistični. Vsekakor dober prikaz življenja pod zastavo ISIS-a, nestrinjanja lokalnega prebivalstva z "oblastjo", odmika organizacije od vere, islamskih skrajnežev iz razvitega sveta in dvoličnosti znotraj organizacije. Vse skupaj podkrepljeno z izjemno scenografijo in glasbeno spremljavo. Morda mi ravno zaradi nepripravljenosti na njegov počasen, a kompleksen tok, ni ravno "sedel", kar je razvidno iz moje ocene. Film, katerega ogled naj poteka v popolni tišini. "Blockbusterski" prigrizki so absolutno odveč, saj zamotijo oči in ušesa in kakšna pomembna malenkost hitro ostane spregledana. S pojavom "Islamske države" leta 2014 je Timbuktu prišel ob času, ko ni mogel ostati prezrt, o čemer pričajo številne osvojene nagrade ter nominacija za Oskarja ob letošnji prireditvi.

                                                                            Foto: IMDb

sreda, 19. avgust 2015

True Detective, s02e08 (2015)


Finale mi je bil všeč. Zelo. Čeprav na trenutke klišejski in predvidljiv. M. Night Shyamalan je za televizijsko mrežo Fox povedal, da serije temeljijo na likih. Že v dveh urah filma se človek lahko poistoveti z njihovo zgodbo, kaj šele skozi tedne/mesece/leta. Ko v serijo z dobro konstruiranimi liki vnesemo še nepredvidljivost in načelo nepogrešljivosti, pa dobimo odlične pogoje za veliki met. V zlati dobi televizije sem se navezal na kar nekaj likov, nazadnje npr. na detektiva Velcora. Večino finala Pravega detektiva sem trepetal in pričakoval najhujše, kar se je na koncu tudi zgodilo. Velcora je pokopala ljubezen, Semyona pa ponos. Poslednja epizoda je bila tako nekaj najbolj ganljivega, pretresljivega in tudi najboljšega, kar sem si ogledal zadnje čase. Lahko bi jo označil za najboljšo v celotni drugi sezoni, vendar jo že zaradi dolžine (poldruga ura) težko primerjam z ostalimi. V uvodu vidimo Velcora in Bezzeridesovo, kako ležita na postelji in si izpovedujeta svoje najgloblje skrivnosti. Bezzeridesova s cigareto v roki, kar že lahko označim kot prvi kliše. Kakorkoli. Semyon želi soprogo spraviti na varno, da lahko zaključi posle. Po njenem upiranju mu končno uspe, dogovorita pa se, da se najkasneje čez dva tedna srečata v Venezueli. Oba v belem, Frank z rdečo vrtnico na suknjiču. Preostala detektiva izvesta za Woodrughovo smrt. Odločita se poiskati Leonarda, Laurinega brata. Semyon najde truplo župana Chessanija v rezidenci na Bel Airu. Domnevno naj bi bila zanj usodna mešanica alkohola in tablet, v resnici pa (verjetno) njegov sin Tony. Velcoro in Bezzeridesova naletita na Lauro, vklenjeno v bratovi hiši. Pove, da je Caspereja ubil Leonard, na plano pa pride še eno predvidljivo dejstvo, in sicer, da je taisti ukradel tudi trdi disk s posnetki iz Casperjeve hiše ter ustrelil Velcora. Zdaj naj bi odšel na "srečanje" s Hollowayem. Bezzeridesova Lauri kupi vozovnico do Seattle-a, Velcoro pa na železniški postaji Leonarda prepriča, naj Hollowaya ne ubije. Namesto tega sam govori z načelnikom. Pogovor skrivaj snema. Ko Holloway omeni, da je bil Caspere Laurin oče, Leonardu popustijo že sicer šibke zavore in z nožem napade Hollowaya. Pride do streljanja, v zmedi katerega sta ubita tako Holloway kot tudi Leonard, Velcoro pa izgubi svoj posnetek. Semyon prepriča Velcora, da mu pomaga ukrasti denar in pospraviti njegove sovražnike. Z denarjem bi tako oba zapustila državo, Semyon z Jordan, Velcoro pa z Bezzeridesovo. Velcoro pristane in na izmenjavi denarja med Osipom in McCandlessom dvojec pobije vse prisotne in zbeži z zajetnim kupom denarja. Med tem Bezzeridesova na kliniki dr. Pitlorja lastnika najde mrtvega, kot še eno žrtev čiščenja dokazov. Vse je pripravljeno na pobeg čez mejo, seveda skupaj z dokumenti, ki bremenijo preostanek nepridipravov s Tonyem Chessanijem in poročnikom Burrisom na čelu. A tu se zaplete. Pričakovano, vendar sem med vsem skupaj še vedno stiskal pesti in grizel nohte. Velcora premami želja, da bi še zadnjič videl sina. Ko se vrne na mesto, kjer je parkiral avto, pod njim naleti na sledilno napravo. Semyona v še eni klišejski sceni ugrabijo Mehičani, ker je zažgal klube, v katerih po dogovoru poslujejo. Sprva že izgleda, da so se pogodili s predajo denarja, ko pa ga želijo pustiti v puščavi brez obleke, ga premaga ponos (ali pa ga skrbi za diamante, skrite v suknjiču?). Zabodenega ga prepustijo na milost in nemilost usode. Velcoro se zateče v gozd, kjer med sekvojami sledi strelski obračun, na koncu katerega konča prerešetan. Umirajoči Semyon se srečuje z duhovi svoje preteklosti, na koncu pa tudi sam postane eden izmed njih. Z okrvavljeno belo srajco, namesto rdeče vrtnice na beli obleki. Bezzeridesova in Jordan mesece po smrti njunih dragih v Venezueli novinarju predata bremenilno dokumentacijo in skupaj z Nailsom odpotujeta v neznano, prva v družbi dojenčka, Velcorovega drugega biološkega otroka (ja, mali debelušni rdečelasec je bil ves čas njegov). Medtem ulica raja naprej. . . 

                                                                            Foto: HBO                                       

Kaj pričakovati od naslednje sezone?

petek, 14. avgust 2015

True Detective, s02e07 (2015)


Dobra epizoda, "no doubt about it", kot bi rekel gospod predsednik. Vendar vseeno ostaja nek čuden priokus. Morda sem še vedno razočaran nad preveč komplicirano zgodbo? Kakorkoli že, v tej epizodi vsi pokažejo svoj pravi obraz, razen tistega, ki ga ne in jo na koncu, delno zaradi tega, tudi skupi ("If you had just been honest about who you are, nobody'd be able to run you."). Bezzeridesova se ove v motelu, kamor se četvorica zateče po pobegu s konca prejšnje epizode. Woodrugh od neznanega izsiljevalca prejme fotografije, posnete v noči, ko je spal z Gilbom. V poizkusu zaščititi ju, namesti mamo in zaročenko v motel. Podobno stori Bezzeridesova, ki očeta in sestro spravi daleč stran. "Pogrešano dekle" Vera pove, da je Casperejeva najljubša, Madžarka Tascha, želela stranke izsiljevati s fotografijami iz zabav. Od tod krvava mučilna lopa. Na eni od slik neko dekle poimenuje z Laura (neredi '92?!). Bezzeridesova postane iskana oseba zaradi umora varnostnika iz zabave. Podobno se zgodi z Velcorom, ko nekdo ubije Davisovo. Semyon (dobesedno) ob zid pritisne Blakea, ki prizna, da dela za Osipa in Tonyja Chessanija, katera skušata Semyona izriniti iz posla. Nadalje pove, da je on ubil Stana, saj ga je ta videl z Osipom, ter omeni izmenjavo denarja. Semyon ga, ko vidi, da je iz njega potegnil vse uporabne informacije, hladnokrvno ubije in prične priprave za končni obračun ter pobeg na varno. Woodrugh odkrije, da sta leta 1992 Burris in Dixon delala za Hollowaya, Caspere pa na isti policijski postaji. Pravi detektivi skujejo teorijo: pokvarjeni policisti so sodelovali in nerede izkoristili za krajo diamantov. To pojasni dejstvo, da je Dixon povpraševal po diamantih, še predno se je uradno vedelo zanje in da je bila Casperejeva hiša razmetana zato, ker so iskali prav diamante. Dekle s slike, Lauro, Velcoro identificira kot Casperejevo tajnico Erico. Woodrugh pade v zasedo, v kateri ga pričaka Holloway z željo po ukradenih dokumentih s privatne zabave. Med tem njegova mati in zaročenka gledata film Splendor in the Grass. Od zadnje, uro in pol dolge epizode, imam visoka pričakovanja. Kako bo stvar izpeljal Semyon? Bo Velcoro izvedel, kdo je posilil njegovo takratno ženo? Bodo vpleteni pravično kaznovani? Se bo kdo izvlekel? Kako se bo razpletlo z Lauro (in Leonardom)? Karte so na mizi, sestavine pripravljene, ne tehtamo več koliko česa potrebujemo, skratka, kruh je treba samo še zamesiti in postaviti v pečico. Upam, da se ne bo zažgal. . .

                                                                            Foto: HBO

Se veselim finala!

sobota, 01. avgust 2015

True Detective, s02e06 (2015)

"You know me. You just didn't know you did."

Moja pričakovanja so se tokrat uresničila, dobil sem namreč epizodo, od katere so iztržili, kar se iztržiti da. Postavljam jo ob bok svojima najljubšima te sezone, prvi in četrti. Že uvodna scena, ki nas je v napetosti držala od konca prejšnje epizode, je bila zelo dobra. Nenaden preklop v naslednjo, na krvav stol, je prilil olja na ogenj. Prav nič se ne bi čudil, če bi jo katerikoli od dvojca Velcoro-Semyon skupil. Ali kar oba, "Tarantino style". Konec koncev gledamo HBO, ne? To dejstvo se proti koncu epizode odrazi skozi sceno orgije, ki sem jo omenjal v prvem zapisu o Pravem detektivu. Postreže z obilo golih žensk in eksplicitnim prikazom seksualnih vragolij priletnih bogatašev. Za konec ponovno sledi malo akcije, tokrat tiste prave, ne v metaforičnem pomenu. Semyon Velcoru obljubi, da bo našel moškega, ki mu je dal (napačno) informacijo o identiteti posiljevalca, če mu pomaga najti trdi disk iz Casperejevega skrivnega domovanja. Za pogrešane diamante izvemo, da so bili ukradeni med neredi leta 1992. Pripadali so družini Osterman. Storilci so ubili nosečo ženo in njenega moža, dva otroka sta preživela (motiv?). Izvemo njuni imeni- Leonard in Laura. Benova vdova Semyonu pove, da jo je Blake po pogrebu vprašal, če ji je pokojni mož povedal kaj, kar bi pomagalo privesti do morilca. (Pod budnim nadzorom socialne delavke Velcoro preživlja čas s svojim sinom. Podari mu modelček bombnika, ki naj bi ga skupaj sestavila, sin pa nezainteresiran odgovori: "It kills people." Kasneje pijeta Coca-Colo, mali kombinira s pico...). "Nakokirani" Velcoro pokliče bivšo ženo in ji pove, da se strinja s popolno predajo skrbništva, v kolikor nikoli ne opravi preizkusa očetovstva. Njen odgovor ("It's for me Ray. I have to know.") končno razjasni, da Velcoro resnice ne pozna, testa pa se boji zato, ker bi jo utegnil pokazati v najbolj boleči luči. Nazadnje pristane. Semyon pride v stik z Irino Ruffo. Po telefonu mu pove, da je Casperejeve predmete zastavila na željo nekega moškega, ki ji je za to plačal. Opiše ga kot suhega belca, po njenem prepričanju policaja (Blake?). Dogovorita se za srečanje. Ko Semyon prispe, najde Irino mrtvo, s prerezanim goltancem. . . Bezzeridesova s sestrino identiteto odide na zabavo s prostitutkami, ki jo gosti McCandless. Med povabljenci prepozna tožilca Geldofa in šefa policije Hollowaya. Drogirana halucinira o podobi moškega, ki jo je kot otroka verjetno spolno zlorabil. Naleti na pogrešano Vero. Onesposobi stereotipnega južnaškega "naftaša", ki si je poželi ("A nation's strenght is determined by two things. It's energy resources and it's capacity for war." -Ah ja, God bless America and no place else!) in ubije enega od varnostnikov. Ob pomoči Woodrugha in Velcora četvorici uspe zbežati skupaj s pomembnimi dokumenti, pridobljenimi iz McCandlessove pisarne. Epizoda ponudi razkritja, zaradi katerih si želimo novih. Težava toka prejšnjih epizodah je bila, da so razkritjem sledile dolgočasne pavze. Kot če bi se potapljali v čudoviti podvodni svet, pa bi vas ob vsakem odkritju v globini nekdo potegnil proti gladini. In tako znova. Glede na to, da sledita samo še dve epizodi, sklepam, da smo prerezali "štrik" in da gremo tokrat do konca- v globino. 

                                                                            Foto: HBO

"6 down, 2 to go!"

četrtek, 30. julij 2015

True Detective, s02e05 (2015)

"Pain is inexhaustible. It's only people who get exhausted."

Mislim, da lahko zdaj z gotovostjo rečem, da je druga sezona Pravega detektiva slabša od premierne. Teoretične rezerve so izčrpane. Karkoli se lahko zgodi, tudi izjemen razplet, ki je bil lani morda šibkejša točka za večino gledalcev, ne more spremeniti tega dejstva. Igor Harb, ki piše recenzijo serije za spletni portal časopisa Delo, je v povezavi s peto epizodo "tvitnil", da je druga sezona  bolj podobna seriji Zakon in red: sestanki in mediacije. Hkrati za Delo.si dodaja: "66 dni kasneje in spet smo na začetku...". Se strinjam. Preveč je posedanja, pogovarjanja in zakonskih zdrah zakoncev Semyon. A little less conversation, a little more action please! Sezona ima osem epizod, z ogledano peto se tako prebijemo dodobra čez polovico, pa serija še vedno ni ujela pravega ritma, z izjemo dveh prebliskov v podobi četrte in -vsaj zame- prve epizode. Ponovno nisem doživel izkušnje suspenza (kot približka izpostavljam "obisk" detektiva Velcora pri psihiatru in pri delodajalcu), zanimanje je (ponovno) upadlo. Kot napisano, mineta dva meseca. Tožilec Geldof preiskavo Casperejevega umora zaključi in napove kandidaturo za guvernerja. Semyonu v tem času ne uspe povrniti izgubljenih milijonov, z ženo sta se preselila v manjšo in preprostejšo hišo. Zanj zdaj dela (bivši) detektiv Velcoro, ki je pri policiji dal odpoved. Bezzeridesova je umaknjena iz terena in hodi na nekakšne sestanke spolnih prestopnikov. Woodrugh prav tako opravlja delo pisarniške narave, preiskuje namreč zavarovalniške goljufije, razlog pa je enak kot pri Bezzeridesovi- domevno spolno nadlegovanje. Semyon naroči Velcoru, naj zasleduje Blakea. Sledi mu do razkošne vile dr.Pitlorja, kjer odkrije, da Blake, dr.Pitlor in sin župana Chessania poslujejo s prostitutkami. Vpleten je bil tudi Caspere. Vplivne stranke so izkoriščali s kočljivimi posnetki iz zabav. Ena izmed strank naj bi bil tudi predsednik družbe Catalyst, Jacob McCandless, ki Semyonu v zameno za posnetke iz Casperejevega skrivnega domovanja ponudi zemljo (ne v loncu, tisto malo večje kvadrature). Preiskava umora ponovno steče. Woodrugh in Bezzeridesova se odpravita na lokacijo, iz katere je nazadnje klicala pogrešano dekle, Vera. Naletita na neobljudeno hišo, v bližnjem gozdu pa na nekaj, kar lahko opišem kot krvavo mučilno lopo. Velcoro izve, da so aretirali množičnega posiljevalca, čigar DNK se ujema s tisto, najdeno na njegovi ženi po posilstvu. Jezen, izdan in šokiran se odloči obiskati Semyona. . .

                                                                            Foto: HBO       

Sledeče epizode pričakujem v upanju, da bodo iz njih iztržili, kar se iztržiti da.

torek, 28. julij 2015

True Detective, s02e04 (2015)


Skrbi me, da sem po krajšem oddihu od druge sezone Pravega detektiva izgubil stik s tokom in se s tem oddaljil od objektivnega komentiranja zgodbe, pa vendar; četrta epizoda se mi je zdela boljša od predhodne, verjetno tudi od druge. Še vedno sem mnenja (kar sem kot minus v prejšnjih objavah manj izpostavljal), da serija trenutno bolj kot na misteriju okoli primera poizkuša bazirati na dia- in monologih, kakor da bi šlo za tekmovanje, kdo bo izrekel najbolj sočen -in oh in sploh za anale- stavek. Plus točke sicer rade volje podarim vsaj občasni humorni noti. A tok se je tokrat le nekoliko pospešil, "barčica" pravih detektivov je celo vijugala sem ter tja in ni vztrajala le na začrtani premici. Stvari se počasi sestavljajo skupaj, vzporedno se odkrivajo nove povezave in vprašanja, ki pritegnejo pozornost. Kakšno operacijo je prestala Semyonova žena? Kaj bo z Woodrughovim otrokom, ki je na poti? Kaj skrivata dr.Pitlor in Chessanijeva hči? Komuna Bezzeridesinega očeta? Kontaminirana zemlja? Ledo Amarilla? Woodrugh v nočnem klubu, kjer poizveduje o prostitukah pri prostitukah, naleti na bivšega soborca in z njim preživi (no, tehnično gledano verjetno še kaj drugega) noč. Kasneje izve, da je njegovo (bivše) dekle noseča. Semyon sklepa nove "mutne" posle, da bi pokril propadlo investicijo, Bezzeridesova je s strani užaljenega podrejenega obtožena spolnega nadlegovanja, Velcoro pa dobi ponudbo, ki je morda ne bo mogel zavrniti. Dixona in Woodrugha sled pripelje v zastavljalnico, v kateri odkrijeta Casperejevo ročno uro. Posnetek iz zastavljalnice ju posredno vodi do mehiškega zvodnika Amarille. Odvije se oborožena racija (odsek le-te, ki je bil prikazan v "trailer"-ju, sem omenjal v prejšnji objavi), kjer jo hudo skupijo kriminalci, civilisti in tudi policisti "na čelu" (nekoliko ironičen izbor izraza, je treba priznati) z enim od ustaljenih karakterjev. Zanima me, v katero smer bo zaneslo preiskavo v bodoče. Nagibam se k mnenju, da proti dr.Pitlorju (Rick Springfield), saj se je poleg povezave z Casperejem, Chessanijem in komuno Eliota Bezzeridesa izkazal kot preveč markanten karakter za eno samo sceno v vsej sezoni. Ogledana epizoda v enem stavku: več razpletanja in manj zapletanja je skupaj z nekaterimi novimi vprašanji končno pritegnilo mojo pozornost na način, katerega sem od te sezone pričakoval in tudi izkusil skozi prvo epizodo. Če si odtrgam še en stavek in citiram svoj najljubši lik (in upodobitelja) detektiva Velcora, upam, da lahko končno rečem: "Alright, enough of this monkey fuck!"

                                                                            Foto: HBO

Z zanimanjem torej čakam naslednjo epizodo.         

sobota, 11. julij 2015

True Detective, s02e03 (2015)

"You call me you got something" -"Well, I got shot. That's something."

Odtenek boljša epizoda od prejšnje, predvsem mislim na začetni del in lovljenje zamaskiranca proti koncu, ki poskrbi za rahel porast adrenalina, a je še vseeno daleč od, lahko rečem legendarnega, 6-minutnega kadra iz prve sezone Pravega detektiva (vsi, ki ste prejšnjo sezono spremljali, boste takoj vedeli, o čem govorim, ostali si to obvezno poglejte, za domačo nalogo). Prva scena ne le spominja na, ampak s svojo grotesknostjo že kar kopira Twin Peaks (da, ponovno ga omenjam). Zdi se, da se Velcoro znajde v nekakšnih vicah, na pol poti med tem in onim svetom, kar ponazarjata pojoči Conway Twitty in Velcorov oče, za katerega kasneje izvemo, da je terminalni bolnik. Tehtnica se nato z globokim vdihom prevesi na stran živih in izkaže se (kakšno presenečenje), da Velcoro vendarle ni mrtev. Ne vem, kateri naivnež je dejansko mislil, da Farrellov lik umre, ko pa je v scenah iz "trailer"-jev jasno vidno, da brkati detektiv svoje poti ne zaključi tako hitro (poudarek je na brkati, mislim pa predvsem na sceno, ko Velcoro in Bezzeridesova naokoli strašita s pištolami). Kot napisano, se zdrami, pogleda svoj trup in postane mu jasno, da je bil ustreljen z gumijastimi naboji. Hiša, v kateri je bil ustreljen, je prizorišče umora Bena Casprea. Za zdaj še neznanec, ki je Velcoru nalomil rebra, je s seboj vzel tudi očitno pomembne posnetke s kamere v hiši. Ostane pa seznam klicev s stacionarnega telefona. Woodrugh in Bezzeridesova tako obiščeta prisrčno družinico župana Chessania, saj naj bi na ta naslov prišlo kar nekaj klicev. Semyona naprej pestijo neurejene zadeve glede poslov. Sumiti prične, da je Casperea nekdo pospravil ravno zato, da bi škodil njemu. Sum se podkrepi, ko izve za umor enega njegovih "henchman"-ov, Bena. Kar teži Woodrugha, verjetno ni posttravmatski sindrom vojnega veterana, temveč afera s soborcem. Velcora nekdanja žena posvari, da sta o njem poizvedovala državna policista. Za avtomobil, s katerim je bilo verjetno pripeljano Casperejevo truplo, se izkaže, da (je) pripada(l) transportnemu oddelku filmske ekipe. Šofer je pred izginotjem vozila odstopil z delovnega mesta, zato ga Velcoro in Bezzeridesova skleneta obiskati. Takrat se vname požar nekaj metrov od hiše nekdanjega šoferja. . . Ko potegnem črto, tretja epizoda ni ponudila dosti več od predhodne. Dogajanje se komplicira, premiki naprej so minimalni, liki pa postajajo dolgočasni (za razliko od njihovih igralcev, posebej omenjam Farrella). Prva epizoda je postavila dobre temelje, iz katerih bi se dalo graditi nebotičnike, za zdaj pa na žalost ostajamo nekje na višini stanovanjske zgradbe. Morda pa temelje le poglabljajo, z namenom zgraditi nekaj veličastnega? V tem primeru zmoti atmosfera, ki bi morala biti bolj dušeča in skrivnostna, takšna, kot so jo zastavili s prvo epizodo oz. sezono.

                                                                             Foto: HBO                 

Še vedno optimističen čakam na naslednjo epizodo.                                                    

petek, 03. julij 2015

True Detective, s02e02 (2015)

"Nobody gets rich on their own money."

Druga epizoda me je pustila nekoliko hladnejšega kot premierna. Ne ponudi globljega, nadaljnjega vpogleda v razvoj dogodkov in na način zgodbo samo preveč komplicira. Kar se tiče likov, ne izvemo nič novega in pretresljivega. Velcoro se sooči z nekdanjo ženo, ki izve za njegov incident z očetom sinovega sošolca. Sporoči mu, da bosta z novim partnerjem zahtevala polno skrbništvo nad njunim (?) sinom in zagrozi s testom očetovstva (Tu mi še vedno ni jasno, ali Velcoro dejansko ve, da sin ni njegov, ali pa se testa boji zaradi tega, kar bi lahko pokazal, in raje živi v prepričanju, da je otrokov oče.). Woodrugh še naprej ostaja skrivnosten, spoznamo pa njegovo mamo, socialni primer, ki očitno obožuje Clinta Eastwooda. Kar se tiče Bezzeridesove, beseda ponovno nanese na njenega hipijevskega očeta (v prvi sezoni smo ga spoznali v podobi Davida Morsea), ki je nekoč vodil zloglasno komuno, v kateri je odraščala tudi sama. Poleg tega se ponovno naslonijo na njeno seksualnost, ko iskanje morebitnega "dekleta" Bena Caspereja konča z ogledom posnetka seksa. Nekaj izvemo o preteklosti Semyona, prva scena, kjer zgodaj zjutraj zija v madeža na stropu, pa se mi je zdela ena boljših. Staviti si upam, da bomo ta "dva nedolžna fleka" videli v še kakšni od naslednjih epizod. . . Naj obnovim še dogajanje. Detektiva Velcoro in Dixon iz Vincija zdaj pri reševanju umora Bena Caspereja sodelujeta z Woodrughom in Bezzeridesovo. Slednja sta s strani državnih preiskovalcev naprošena, naj dodatno preučita še sumljivo policijo Vincija in dogajanje v tem mestu. Če se pošalim: Velcoro preiskuje umor, Woodrugh in Bezzeridesova pa njega. V resnih težavah se znajde tudi Semyon, ki skupaj s Casperejem izgubi nezabeleženo transakcijo, ki mu jo je izplačal v zameno za nakup zemlje ("Caspere died with my money in his pocket."). Njegovo slabo finančno stanje prične izkoriščati župan Vincija (pri izbiri igralca "casting" ekipi od srca čestitam, kajti tako na oko pokvarjenega in antipatičnega tipa v življenju še nisem videl), kateremu vroči nepopoln obrok za "svojo" igralnico. Tako se tudi v interesu Semyona znajde potreba po razrešitvi umora. In prav njega preiskovanje pripelje na vročo sled, ko izve za hišo, kamor je Caspere vodil prostitutke. Tja pošlje Velcora in zadnja scena postane mešanica šoka in negotovosti. . . Na izginotje dekleta iz prve epizode nas spomni (in tu je žal poudarek) klic detektiva Ilince partnerki Bezzeridesovi.

                                                                         Foto: The Playlist

V upanju na napredek pri razvoju dogodkov in pri prikazu ozadja likov čakam na naslednjo epizodo.

sreda, 24. junij 2015

True Detective, s02e01 (2015)

"Never do anything out of hunger. Not even eating."

Prva sezona Pravega detektiva, ki jo je HBO pričel predvajati na začetku lanskega leta, je postala ultimativna uspešnica, tako med kritiki, kot gledalci. Upravičeno so nekateri trdili, da tako dobre detektivske serije ni bilo vse od žal prezgodaj zaključenega Lynchovega Twin Peaksa. (Iskreno povedano, je od takrat naprej, torej od daljnega leta 1991, žanr vegetiral in čakal, da ga nekdo oživi.) Pričakovanja pred drugo sezono so bila temu primerno visoka. Lansko leto sta Woody Harrelson in predvsem Matthew McConaughey v svojih vlogah (pravih) detektivov briljirala, predvsem za slednjega je bila serija eden izmed številnih uspehov leta 2014. Ko sem izvedel, da so za drugo sezono aktivirali Collina Farrella in Vincea Vaughna, sem bil pozitivno presenečen nad drugo in ne toliko nad prvo izbiro, saj se mi je Farrell za vlogo v seriji takšnega formata zdel preveč logična in klišejska izbira. Izbor Rachel McAdams in Taylorja Kitscha sem sprejel bolj stoično. Torej, ustvarjalci so si serijo zamislili tako, da vsako sezono gledamo drugo zgodbo, na drugem kraju (času), z drugo zasedbo. Tokrat je zgodba postavljena v sončno, mediteransko Kalifornijo. Ray Velcoro (Farrell) je detektiv v mestu Vinci, ki za kriminalca in poslovneža Franka Semyona (Vaughn) odpravlja neprijetnosti vse od kar mu je ta pred leti izdal, kdo je posilil njegovo (nosečo?-verjetno ne!) ženo. Ani Bezzerides (McAdams) je detektivka šerifovega urada v Venturi, ki izhaja iz dokaj pestrega družinskega ozadja in domnevno udejanja nenavadne spolne prakse. Paul Woodrugh (Kitsch), policist prometne patrulje, je zadnji in nikakor ne najmanj zanimiv protagonist, razen če seveda mislite, da so številne opekline po trupu in jemanje Viagre v 30-ih nekaj običajnega? Že glede same zgodovine likov je dovolj zanimivega za naslednjih sedem epizod, a vendar se zdi osrednji zaplet zgodbe umor in ugrabitev (da, v tem vrstnem redu) mestnega svetnika Bena Caspereja, ki izgine ravno v času, ko bi moral biti prisoten na podpisu pomembne pogodbe med Semyonom in ruskim vlagateljem Osipom Agronovim. . .  Prva epizoda druge sezone me je kljub visokim osebnim pričakovanjem zelo pritegnila. Kot rečeno: liki izjemno dodelani in pestrega porekla, igralci "ta pravi", lokacija poletju primerna (spodobi se, da ni ravno LA), atmosfera podobno fantastična kot v prejšnji sezoni, "opening" še boljši. Oče projekta ostaja Nic Pizzolatto, režija pa tokrat teče pod taktirko Justina Lina. Za konec: zdi se, da bo raven erotike in mehke pornografije letos višja kot lani, bojda se v enem izmed prihajajočih delov obeta celo epska scena skupinskega seksa! Nenazadnje kot nosilec genotipa 46XY ne morem mimo omembe nekaj izjemno mičnih gospodičen, na čelu z Adrio Arjono in Kelly Reilly.
                                                              
                                                                            Foto: IMDb

Komaj čakam naslednjo epizodo!                                                

sobota, 20. junij 2015

Still Alice (2014)

"I wish I had cancer." Moja ocena: 3.5/5

Moj zadnji "dolg" do zmagovalcev najprestižnejših kategorij letošnjih Oskarjev. Pravijo, da umrlim ni težko, saj so mrtvi, težko je drugim. Enako naj bi veljalo za neumne. Morda bi si kdo intuitivno ali pa celo iz opažanj mislil, da podobno velja za obolele za Alzheimerjevo boleznijo, vendar že zgornji citat Alice Howland  misel ovrže. In film to lepo pokaže. Grozno je, ko veš, kaj te čaka, ko si še dovolj "priseben", da opažaš, kako toneš. Grozno je (in tu spet tako za bolnike kot svojce), ko noge ubogajo, glava pa ne več. Ciniki bi na zadnji stavek morda ugovarjali, češ "samo poglej nogometaše, se imajo čisto v redu", a to je že druga zgodba. . . Alzheimerjeva bolezen je stanje, ki ga ljudje pogosto mešajo, če ne enačijo, s starostno pozabljivostjo. O bolezni je relativno malo znanega, (pre)malo se o njej govori, čeprav se nam ravno s staranjem prebivalstva počasi, a zanesljivo, bliža manjša epidemija te nevrodegenerativne bolezni. Počasi pravzaprav že vsi lahko citiramo Alice, ko na vprašanje mlajše hčerke, če je poznala koga, ki je umrl za AIDS-om, odgovori: "Oh yeah, honey. Everybody did." Da pa Alzheimerjeve bolezni ne gre nujno enačiti s starostjo, tako kot smo se to že naučili za sive lase in plešanje, nam pokaže film. Alice namreč zboli za redko, dedno obliko, ki prizadene mlajše osebe. Še huje je, ko po genetskem testiranju starejša hči izve, da tudi ona nosi gen, ki je pri njeni mami, ter bo sčasoma tudi pri njej, sprožil nastanek bolezni. Juliane Moore (najbolj sem si jo, verjetno presenetljivo, zapomnil po vlogi v The Big Lebowski), ki je bila v kategoriji za najboljšo žensko glavno vlogo na letošnjih Oskarjih brez neformalne konkurence, suvereno odigra vlogo ženske srednjih let, katere kognitivne funkcije prično upadati. Bolj kot Moore-ova me je (pozitivno) presenetil Alec Baldwin (najbolj sem si ga zapomnil pravzaprav po nobeni vlogi), ki v filmu prevzame vlogo njenega moža. Torej, popolna, ljubeča, uspešna, intelektualno razvita družina se naenkrat znajde pred velikim izzivom za vse družinske člane. Po kopici bolj ali manj dobrih filmov o bolnikih z virusom HIV in rakom, je bil že (spet) čas za poučen in dober prikaz epidemije današnje dobe. Ravno prav dolg, najbolj zgovorne pa so morda zadnje (dobre) tri minute. . .   

                                                                           Foto: IMDb

Ob ogledu sem se asociativno spomnil na Amour (2012), Dallas Buyers Club (2013) in The Normal Heart (2014). 

sreda, 17. junij 2015

Top Five (2014)

"What's your top five?" Moja ocena: 3.5/5

Menim, da (filmski) kritik nikoli ne more biti popolnoma objektiven. Kar po mojem loči dobrega kritika od slabega je ravno to, da se prvi zaveda svoje neobjektivnosti. Zakaj to razlagam? Zato, ker moram takoj na začetku priznati, da film, v katerem obdelajo široko paleto zahodne popularne kulture, vse od Pepelke in Charlesa Chaplina, preko Billa Cosbyja in Tupaca, do še danes delujočih novodobnih poetov in resničnostnih oddaj, ter film, v katerem svoj "cameo" nastopi spoštovani Jerry Seinfeld, pri meni suvereno dobi simpatije in "plus točke". Toliko kakor v resnici nisem ljubitelj ameriške kulture (nivo le-te sem z lastno kožo okušal mesec in pol), toliko jim zavidam njihovo popularno ("pop") kulturo. Enostavno me pritegnejo "trivia"-e, reference in pa zmožnost brskanja za materialom po košu bogate zakladnice, kot je to dodobra opazno npr. pri odlični nanizanki Modern Family. Top Five kar naprej servira omembe raznih akterjev, izmišljenih in resničnih, ki vsaj pri meni sprožajo izjemno ugodje ("Recorder? What are you, Lois Lane?"). Film sem doživel kot nekakšen "tribute" pop kulturi, z osredotočenostjo na stand-up komedijo in hip-hop sceno vzhodne obale. Vmes se najdejo tudi kritike današnjega scenskega dogajanja, tako tiste zabavne ("Andre, if this thing flops, we could be talking Dancing with the Stars, man."), kot take, ki ponudijo malo globji vpogled ("...this is all I have. Okay? I don't have a talent. Right? I don't sing. I don't dance. I don't act. I don't tell jokes...I am finally famous. Don't ruin this for me!"). Dogajanje je postavljeno v New York in spremlja enega zadnjih dni Andrea Allena (Chris Rock je ime glavnega junaka skoval iz imen svojega brata in deda) pred TV poroko v živo, ki jo v Los Angelesu pripravlja njegova zaročenka (Gabrielle Union). Z njo Allen komunicira prek kratkih telefonskih pogovorov. V slabih 24-ih urah se zgodi nekaj zanimivih pripetljajev, dialogov, preobratov in dobrih šal, ki se pričnejo, ko tistega dne zjutraj privoli v intrevju z novinarko New York Timesa (Rosario Dawson). Same zgodbe sicer ne gre jemati preveč resno, kar film jasno sporoča, vendar vseeno priporočam ogled. Rockov tretji režiserski projekt, med produkcijsko ekipo pa se ne ravno presenetljivo najdeta tudi v filmu omenjena Jay-Z in Kanye West.

                                                                           Foto: IMDb

Ob ogledu sta mi na misel asociativno prišla filma Training Day (2001) in Birdman (2014) ter že omenjena serija Modern Family (2009-) 

torek, 16. junij 2015

Nightcrawler (2014)

"Look at the price!" Moja ocena: 4.5/5

Jake Gyllenhaal (Donnie Darko, Brokeback Mountain, Zodiac, Love & Other Drugs, Source Code, Prisoners, Enemy), za moje pojme eden najboljših igralcev svoje generacije, igra markantno in dovršeno vlogo Louisa Blooma. Osredotočen, psihopatski in predvsem nepredvidljiv lik, kateri nažene strah in srh v prav vsako kostno celico. Pravzaprav so ostali igralci, bolje rečeno igralca (Riz Ahmed, Rene Russo), zgolj statista, ki pomagata voditi rdečo nit filma. Scenarij je odličen, posebej pritegne simbolika. Povezava z v "rejtinge" usmerjenim mrhovinarstvom ("This is news! -"It detracts from the story.") sodobnega novinarstva in širša analogija na sodobno družbo: cilj opravičuje sredstva, želja po uspehu (ne gre je nujno mešati z željo po denarju), izkoriščanje drugih, rast na tuji nesreči itd. Prav zaradi ohranitve sporočilnosti se zdi pomembno, da agenta FBI ob koncu glavnega lika ne strpata na hladno, vseeno pa ta ne ostane popolnoma nekaznovan. Odprto vprašanje njegove usode s strani policije postane žarek upanja na (boljšo) prihodnost, gledalec pa ne ostane šokiran s tistim grenkim občutkom filma, kjer zlo na koncu doseže absolutno prevlado. Priporočam ljubiteljem napetih trilerjev ter zgodb, ki dajo misliti. Takšni boste morda v liku Louisa Blooma, ki se izobražuje neformalno, preko interneta, sodobnem "entrepreneur-ju", ki s svojimi premišljenimi in navdihujočimi nagovori (enega takšnih na koncu poda svojim trem na novo najetim pripravnikom) daje vtis osredotočenega človeka, morda našli vzporednico ali dve iz realnega življenja ter se ob tem- zamislili.

                                                                           Foto: IMDB

Vsem, ki je bil film všeč, predlagam še ogled: Drive (2011) in The Hunt (2012)

Well Hello There !?

Ta blog bo služil predvsem kot medij za objavo filmskih kritik, ki sem jih pričel pisati na željo kolegov, ki me velikokrat povprašajo po kakšnem dobrem filmu ali pa o tej temi pač samo debatiramo. . . Ni izključeno, da se bodo na njem znašle tudi objave drugačnega formata, kot tudi ne to, da bom kdaj pisal v kakšnem tujem jeziku. Kar se tiče filmske kritike, zavoljo neljubih komentarjev poudarjam, da se zavedam, da nisem nikakršna referenca na tem področju in v skladu s tem bodo tudi moje objave. Pišem pač, ker to spodbudi razmišljanje v širšem kontekstu!