petek, 30. marec 2018

Top 3: Marec 2018


1. Enrique Iglesias feat. Bad Bunny: El Bano

2. Kali Uchis feat. Tyler, the Creator & Bootsy Collins: After The Storm

3. Justin Timberlake feat. Chris Stapleton: Say Something

sobota, 24. marec 2018

You Were Never Really Here (2017)

Moja ocena: 4/5

To, da je Joaquin Phoenix vražje dober igralec, ste že vedeli. Ok. Morda malo manj zastrižete z ušesi ob omembi škotske režiserke in scenaristke Lynne Ramsay, širši javnosti gotovo najbolj znane po pretresljivem Pogovoriti se morava o Kevinu (We Need to Talk About Kevin, 2011). Ta se tokrat vrača z morda še bolj šokantnim in neposrednim filmom, ki ji je na lanskem Cannesu prinesel nagrado za najboljši scenarij, katero si deli skupaj Yorgosom Lanthimosom in Efthymisom Filippoujem (Ubijanje svetega jelena). Projekt distribuirajo še ne dve leti delujoči – a sila uspešni! – Amazon Studios, čeprav se je sprva šušljalo, da naj bi bila vpletena družba A24.
Takoj dobimo zanimiv in nekonvencionalen začetek, nekakšen uvod v zelo nazoren, surov in brutalen film, prerešetan s "flashback"-i in težkoindustrijsko glasbo. Film je skoncentriran na glavnega junaka, ki ga praktično skozi celoten igralni čas spremljamo iz stališča tretje osebe. Gre za plačanca, nekdanjega vojaka, katerega spoznamo tudi kot precej ljubečega sina. Odseki iz preteklosti razkrivajo zlorabo v otroštvu, s strani očeta, za katerega naj bi nato kasneje "poskrbela" mati, njegovo prejšnje delovišče, krutost modernega sveta, kjer je človek človeku volk za košček čokoladne tablice. Med ogledom doživljamo prijetno nelagodje, ki se včasih meji dobrega okusa nevarno približa s posameznimi, večinoma s krvjo zaznamovanimi prizori. Veliko k temu pripomore tudi (glasna) glasba, ki se popolnoma zlije z vzdušjem na platnu. Zanjo je poskrbel Jonny Greenwood, multiinstrumentalist angleške alternativne rock skupine Radiohead. Režiserka poleg že omenjene neposrednosti briljira še preko svojega izostrenega občutka za detajle. Med ogledom se porajajo asociacije na nekatera odmevna dela, denimo na korejski kult Stari (Oldeuboi, 2003), ali pa na Bessonovega Leona (Léon, 1994). Na prvega se spomnimo vsakič, ko Joe "poprime" za svoje kladivo ("Stop! Hammer Time"), na drugega pa ob njegovi interakciji z mlado Nino.          
Kot zapisano, v glavni vlogi "razturava" Joaquin Phoenix. Če sem pod recenzijo drame Kapitan Fantastični zapisal, da je Viggo Mortensen zaradi vloge resen kandidat za nominiranca Akademije za glavno moško vlogo, bi to več kot leto kasneje lahko popolnoma mirno trdil tudi za Phoenixa. Igralec za potrebe snemanja dolgo časa ni obiskal frizerja, kot tudi ne brivca, svoje telo pa "spoliral" do grobo mlete mešanice maščobe in puste mišične mase. Odlično pooseblja zgoraj navedene karakteristike filma in mu letos na področju zaenkrat ni para. Kot glavni junak ni "nikoli zares tukaj", kar leti na njegov vlogo profesionalnega "hitmana", predvsem pa se zdi, da je vedno za vse prepozen. Prepozen, da bi rešil prijatelja in mater, prepozen, da bi dobil zadoščenje ob maščevanju slednje, prepozen, da bi sam obračunal z izprijenim senatorjem. Vseskozi je ignoriran s strani zunanjega sveta in verjetno ne bi prav nihče opazil, ako bi si pred polno kavarno v glavo pognal kroglo ... Tudi sicer precej nerealno politično klanje se iz perspektive filma in brez medijskega pompa zdi povsem nemoteče. Kljub temu Joe premore tudi svojo bolj človeško plat, predstavljeno predvsem skozi njegov odnos do matere in Nine, predvsem pa skozi njegovo ravnanje s sovražnikom, ki ga ob umiranju celo drži za roko.
Zaključek je nekoliko manj katarzičen, kot smo si želeli oz. bi to nekako pričakovali, vse skupaj se odvije precej na hitro, čeprav ob relativno kratkem igralnem času film sploh ne deluje prekratek, pa ne zaradi tega, ker bi se morebiti vlekel. Sam konec mojstrsko reši dodatek pozitivne note in optimizma, ki zavejeta skozi razigrano staro pesem.                     
Lynne Ramsay je po lastnem prirejenem scenariju kratke zgodbe Jonathana Amesa posnela enega boljših filmov leta, katerega ogled je obvezen za vse, ki cenite filmsko obrt, torej tehnične prvine, kot tudi kvalitetno vsebino.

                                                                         Foto: IMDb

nedelja, 18. marec 2018

Mindhunter, 1. sezona (2017)

Moja ocena: 3.5/5

Serija Mindhunter je lansko jesen prispela na male ekrane Netflixovih naročnikov, kmalu pa je postala precej priljubljena tudi med kritiki. Izid je spremljalo precejšnje pričakovanje, saj je imelo pri nastanjanju in realizaciji prste vmes veliko ime filmske režije, David Fincher (njegove reference poznate vsi). Slednji je poskrbel za konstrukcijo prvih in zadnji epizod, vmes pa so se zvrstili Asif Kapadia, Britanec, znan predvsem po dokumentarcih, kot sta tista o Ayrtonu Senni in Amy Winehouse, Tobias Lindholm, scenarist in režiser, soavtor zgodbe za odlični Lov (Jagten, 2012), in manj uveljavljeni Andrew Douglas, po osnovnem zanimanju sicer (priznani) fotograf.
Režija pričakovano (p)ostane najmočnejša točka serije. Opazni so predvsem prijemi najbolj znanega izmed sodelujočih, kateremu so poleg značilnih hladnih sekvenc lastni tudi bolj dinamični inserti, med drugim pa dobimo tudi izredno gledljivo montažo iz vsakdanjika popotovanj FBI-jevih agentov Billa Tencha in Holdena Forda, v kateri se zrcalijo režiserjeve izkušnje iz sveta televizijskega oglaševanja, kjer je potrebno ponuditi kar se da kompakten izdelek, ki bo z najmanjšo možno "sekundažo" povedal največ in tako pritegnil potencialne stranke.
Vse skupaj se dogaja v nestereotipno prikazanem letu 1977, letu smrti glasbenih velikanov in nekaterih filmskih presežkov. Fincher je v ta čas že postavil eno svojih mojstrovin, Zodiak (Zodiac, 2007), ki prav tako temelji na resničnih zločinih okrutnega morilca. Inspiracija tokratnega dogajanja je knjiga Johna E. Douglasa in Marka Olshakerja "Mindhunter: Inside the FBI's Elite Serial Crime Unit", ki sta jo avtorja napisala na podlagi Douglasovih resničnih izkušenj s profiliranjem serijskih in množičnih morilcev. Televizijska zgodba nas tokrat ne privede daleč. Potek dogajanja, ki je pripeljal do dogodkov, po katerih se zgleduje serija, ostaja premalo pompozen. Saj, realizem je realizem in v resničnem življenju se velike stvari zgodijo brez glasbene spremljave v ozadju, vendar do neke mere vsi ljubimo karikiranje in sovražimo hladen socialni realizem. In neznane igralce ... Pogovori z razvpitim Edom Kemperjem so sicer zanimivi, a, z izjemo soočenja v zadnjem delu, ne ponudijo prav dosti suspenza. Scenarij sicer krepijo humorni sladkorčki ("I can see that you're naked. I can see that you're cold.") in pomenljivi citati ("It's easier to ask for forgiveness than permission."), vendar se na koncu uresniči to, česar smo se najbolj bali, in sicer, da spremljamo serijo o dveh psihologih, kar se tiče detektivskega dela, pa bolj ali manj tavamo v temi. Žalostno je, da reševanje resda večplastnega primera osnovnošolskega "žgečkača" predstavlja enega zanimivejših delov nadaljevanke o strokovnjakih, katerih specialiteta so povsem izprijeni zločinci. Moti tudi preveč tehnična, hladna in z motečimi "flash"-i posuta uvodna špica, ki jo je najbolje kar preskočiti, saj ne navda z nikakršnim pričakovanjem sledečega dogajanja, kot to na primer velja za uvod v Igro prestolov.
Če za kamero sedi član hollywoodske elite, pa so pred njo dokaj nepoznani obrazi, katerim se to bolj ali manj pozna. Jonathan Groff (Ledeno kraljestvo) v uvodni sceni izpade simpatičen, kar je, ne razumite me napak, tudi še kasneje, vendar njegova igra zbledi in deluje nekako polprofesionalno, zato pa na drugi strani toliko bolje deluje karakterni igralec Holt McCallany (Klub golih pesti). Sama kemija med dvojico je, po vzoru serije, precej endotermna. Morda igralsko najšibkejšo točko sezone predstavlja večerja obeh partnerjev skupaj s "spremljevalkama". Če se moška ne ujameta, se njuni boljši polovici še manj, samo druženje pa je precej nerodno in za gledalca neprijetno. Groff boljši duet kot s karakterno "agentnejšim" McCallanyjem nemara tvori z Joem Tuttlom, kateri se ekipi priključi v drugi polovici. Ravno zelenilo, ki pljuska iz obeh, ustvarja poseben čar in morda tudi ni naključje, da se gumpca znajdeta sredi reševanja primera kontroverznega ravnatelja. Igralski presežek tvorijo tudi upodobljevalci zloglasnih morilcev, med katerim je potrebno posebej izpostaviti predvsem robustnega Camerona Brittona.
Če ste v pričakovanju izjemne serije naleteli na priporočilo za Netflixovo Mindhunter, se mu raje preventivno izognite in poizkusite npr. z Ozark istega "proizvajalca", razen če niste izjemen ljubitelj forenzične psihologije in vizualnega izražanja. Utegnete pregnati kar nekaj dolgčasa, namesto da bi ta preganjal vas.

                                                                        Foto: IMDb

petek, 16. marec 2018

Senke nad Balkanom, s01e10 (2017)

Zadnji del ne ponudi večjih presenečenj. Pred odhodom na vzhod Golubić od Pletikosića prejme zloglasno kopje, nato pa slednji ob pomoči Krojača in kozakov napade Makedonce (Rusi so kot pogoj za sodelovanje verjetno zahtevali izbris konkurence) ter se polasti še Meniha. Kopje seveda prejme tudi Fjodor, tretja kopija pa roma v roke Tuli, na čelo katere se po odstranitvi Avakumovića in njegovega rablja Mahta zavihti kar gospodiča Davidović. No, Cavazze resnično ne bom pogrešal, njegova predstava se mi zdela pač ena slabših, "prekaša" ga morda edino Jana Stojanovska, nekdanja makedonska miss, v vlogi Jovane, katere pa po Mirićevi zaslugi tudi ne bo več na spregled. Čeprav določeni liki dobijo epiloge, pa zgodba ostaja odprta, kar je jasno tudi ob obvestilu "konec PRVE sezone". Lekarnar je po zaslugi sil z vrha prišel še dlje in obljubil maščevanje vpletenim v njegovo aretacijo. Še vedno čakamo na pojav kralja Aleksandra, saj bo priprava njegovega atentata bržkone ena osrednjih tem druge sezone. Pavelić ob prihodu v Bukovo naleti na majhnega fantiča, ki se mu predstavi kot Kiro Gligorov (kasneje prvi predsednik Republike Makedonije), neopažena pa ne ostane tudi slika makedonskega narodnega heroja, ki krasi sobo hiše v taisti vasi ...       

                                                                       Foto: IMDb

sreda, 14. marec 2018

Mindhunter, s01e10 (2017)

"And yet, our work is unfinished."

Finale je, kot že tri epizode do tedaj, spesnil David Fincher, katerega režijski prijemi se v posnetem močno odražajo. Čeprav režija nikoli ni bila šibka točka serije, se vseeno vidi, kdaj vmes poseže prekaljeni hollywoodski maček, kateremu so poleg značilnih hladnih sekvenc lastni tudi bolj dinamični inserti. Zasliševanje osumljenca in kasneje s priznanjem zaznamovanega morilca je bil eden boljših prizorov desete epizode, čeprav smo nekaj podobnega videli že v prvi polovici sezone. Edinstveno je bilo soočenje z nestabilnim Kemperjem, kasneje prelevljeno v srh vzbujajočo igro mačka z mišjo. Konec ne ponudi enoumnega odgovora o identiteti požigalca sadomazohističnih skic, prav tako pa ne neke končne katarze, kar je bilo glede na pomanjkanje rdeče niti tudi utopično pričakovati. Ford tako ob doživljanju paničnega napada ostane na hodnikih zaprtega oddelka bolnišnice, medtem ko mu na pomoč priskoči sumljivo lepa medicinska sestra. Za že potrjeno drugo sezono torej ostaja nekaj odprtih vprašanj, vseeno pa ne dovolj, da bi nas njen ogled pretirano zanimal, saj gre, kot že zapisano, le za serijo o (dveh) psihologih. 

                                                                         Foto: IMDb

torek, 13. marec 2018

Mindhunter, s01e09 (2017)

"Born to raise hell."

Richard Speck. Ponovno markanten igralec v vlogi zloglasnega morilca. Med zanimivim intervjujem Ford nekoliko odstopi od standardnega postopka in intervjuvanca v iskanju priznanja zmanipulira z drzno izbiro besed, kar se mu, glede na podmuklo potezo agenta Smitha, utegne maščevati. Prvič je omenjena  besedna zveza "serijski morilec", njen neposredni oče pa je kar sam Tenchn, ki izraz navrže tekom fine sekvence, posnete v kletnih prostorih zdaj že štiričlanske ekipe. Tako kot Speckov ptičji mladič izgine med rezili ventilatorja, tako tudi o Wendyjinem fantomskem ljubljenčku ni več ne duha ne sluha. Se pa zato zgodi nov umor, izziv za glavna akterja, prvi posnetki iz Georgie pa so obetajoči. Šolska afera prične, zaenkrat zgolj fizično in ne moralno, preganjati Forda, natančneje se pred njegovim (in Debbijenim) pragom fizično nariše žena izobčenega ravnatelja.   

                                                                           Foto: IMDb

nedelja, 11. marec 2018

The Killing of a Sacred Deer (2017)

Moja ocena: 3.5/5

Yorgos Lanthimos, grški režiser, ki nam je pred tremi leti postregel s pregrešno dobrim Jastogom, je sicer stari znanec festivala Liffe, saj je leta 2010 njegov Podočnik (Kynodontas, 2009) postal prejemnik nagrade vodomec. Lani se je vrnil s težko pričakovanim Ubijanjem svetega jelena, svojim drugim angleško govorečim filmom, tokrat postavljenim v Združene države Amerike, poleg Colina Farrella pa v njem igra še ena, sicer nekoliko zbledela, zvezdnica svetovnega formata, Nicole Kidman. Pričakovanja so bila velika ...
Uvod sam je za režiserja precej značilen. Po sternotomiji razkrito srce, na zunajtelesni krvni obtok nepriključeno poetično utripa skupaj z glasbo v ozadju. Razmišljajoč gledalec se je verjetno vprašal, na kakšen način je bil prizor posnet oz. kdo se je "žrtvoval" kameri na ljubo. Ampak to je že druga zgodba. Steven Murphy je vendar kardiotorakalni kirurg, pripadnik (zelo)visokega/najvišjega srednjega razreda, kar pa je, tokrat na ljubo resnici, že prvi kliše. Poleg tega režiser ne ve ravno dobro, kakšna je razlika med kardiokirurgom in kardiologom. Sledi "random" pogovor o specifikacijah prestižnih zapestnih ur, ki je uvertura v brezizrazno govorjenje o naključnih in nenavadnih temah, ki se kot asociacije rojevajo iz predhodnih. Pogovori skratka, ki izgledajo, kot bi se vršili na družabnih omrežjih, samo brez uporabe emojijev, in ob katerih dialogi iz Jastoga delujejo kakor iz živahne zabave. Prav takšen je tudi recital pesmi "Burn" Ellie Goulding, iz ust Murphyjeve hčerke Kim. Kmalu spoznamo Martina, na moč nenavadnega najstnika, s katerim se sestaja dr. Murphy. Na tej točki pričnemo razmišljati, v kakšnem, gotovo nenavadnem, odnosu sploh sta. Je mar fant kirurgov sin, morda prostitut? Ko po (pre)dolgem času izvemo za naravo njunega odnosa, se šele lahko izpostavi osrednji zaplet; temačna skrivnost na videz popolne družine, ki pripelje do tragedije. Obenem se sproti razkrivajo še druga sprevržena dejanja in anomalije. 
Farrell, Lanthimosov znanec, čeravno ne stari, svojo vlogo odigra zadovoljivo, a kar ne more in ne more skriti svojega irskega naglasa, kar pa mu tudi ne treba, saj je priimek njegovega lika irski. Ob bok mu je postavljena Nicole Kidman, s svojim "popravljenim" obrazom idealna za karakterno vlogo ženske iz visokih krogov. Čeprav ni ravno Olivia Colman, svojo vlogo opravi dovolj dobro. Enako lahko trdimo za vse ostale udeležene pri igri, posebej pa izpostavljam Barryja Keoghana, ki je tako dober, da je že slab, spomnite pa se ga nemara iz letošnjega Dunkirika. 
Kar se tiče dramaturgije, napetosti praktično ni zaznati. Edina scena, ki požene kri po žilah, je tista, kjer Murphy situacijo rešuje z neke vrste "rusko ruleto". Vendar početje ni ravno smiselno, mar bi prej raje žrebal, koga bo ubil, in ostalim prihranil stisko? Poleg tega se postavlja vprašanje, zakaj doktor ni ubil kar žene, saj je najstarejša, pa še sama bi se verjetno strinjala, da raje umre sama, kot kateri izmed otrok, tako pa se zdi dramaturški vrh sam sebi namen. Gledalec se vendarle sprašuje, če žrtev morda sploh ni bila izbrana povsem naključno, saj, če je imel Martin sposobnost vplivati na zdravje otrok, potem je morda izbral tudi to, kdo izmed njiju bo žrtev. To se zdi še toliko bolj verjetno, ker je fant sam brez očeta. Vseeno končni prizor, ko ga družina Murphy v kavarni ignorira, to nekoliko izpodbija.   
Film, sicer zelo dobro zrežiran in avdiovizualno osupljiv, je za režiserja kljub temu korak nazaj. Predhodnik Jastog je bil veliko bolj zabaven, vsebinski in humoren, predvsem pa je imel manj pretenciozen naslov. Lahko bi ga poimenovali kar "Nabijanje svetega jelena", kjer je "jelen" pravzaprav gledalec ...  

                                                                            Foto: IMDb

sobota, 10. marec 2018

Suburbicon (2017)

Moja ocena: 4/5

Ste si že ogledali Stepfordske ženske? Kaj pa Fargo ali Preberi in zažgi bratov Coen? Karkoli od Tarantina? Ja? Pohvaljeni. Ne? Nič skrbet, George Clooney je v kinematografe poslal film, ki ujame koncept(e) vseh naštetih, poleg tega pa ponudi kritiko moderne ameriške družbe. Čeprav je med gledalci in kritiki naletel na sila medel odziv, vsebuje dovolj "žmohta", da ga ne gre povsem prezreti.
V prvi vrsti pritegne scenarij. Klasična "zapletka" Joela in Ethana Coena vsebuje nekatere znane elemente njunih preteklih del, zanimivo pa je, da sta brata zgodbo za Pokvarjeno predmestje spisala že davnega leta 1986. Na preparelem papirju je obledelo črnilo čakalo na boljše čase, ki pa so prišli skupaj s slabimi za svetovno politiko. Pred skorajda natanko letom dni je na volitvah za predsednika Združenih držav namreč zmagal "tisti, ki ga ne smemo imenovati", s tem pa je bil na pal'co postavljen dr**. Svoje so prispevali tudi nekateri drugi dogodki globalnega pomena, kakršen je denimo begunska kriza. Film lepo prikaže prenos fokusa iz pomembnega na nepomembno. Kot glavni zaplet sprva predstavi preselitev temnopolte družine v "belo" predmestje, v resnici pa se srž dogajanja skriva drugje, v sosednji hiši, ki je gnila navznoter. Medtem ko rasistični meščani protestirajo pred hišo temnopoltih, se v hiši bledoličnih (dvoličnih) dogajajo stvari, ki bi bile vredne vse pozornosti. Morda se velja vprašati, zakaj je prišlo do razkritja spolnih škandalov v zabavni industriji ravno v času, ko planetu grozi jedrska vojna dveh telebanov s slabo frizuro ...
Na začetku dobimo lep kolaž predstavitve idiličnega mesteca, ki je raslo na rokah njegovih pridnih in motiviranih prebivalcev, do zadnjega poštenih in dobrosrčnih ljudi. Gre za prikaz povojne idile in entuziazma ZDA, poznanih iz takratnih reklamnih plakatov in televizijskih reklam. Saj veste: "More Doctors Smoke CAMELS than any other cigarette!" ... Da ni (bilo) čisto tako, se razkrije kmalu po tem. Zgodba za nekaj časa izgubi rdečo nit, kar je morda tudi posledica dejstva, da si gledalec lahko dolgo zakriva oči in izmišljuje pojasnila, ki predrugačijo resnico o tem, kdo je dejansko ogovoren za (montirani) napad na družino, katere življenje spremljamo. Ko ni več nobenega dvoma o poteku dogodkov, to pa se zgodi približno takrat, ko "popustijo" Lodgeova očala, se zabava lahko prične. (Ste opazili podobnost med zunanjim izgledom D-Fensa iz Prostega pada in Gardnerjem Lodgeom?) Do konca smo deležni kar nekaj fine glasbe (Alexandre Desplat), Coenovskega humorja in Tarantinovske krvavosti. Kaj pa originalnost? Navsezadnje je ravno pravšnje razmerje med izvirnostjo in ponavljanjem bistvo recepta za popularnost, ki pa je film (še) ni deležen.
Vzrok gre morda res iskati v dejstvu, da glavna zvezdnika filma, igralec Matt Damon in režiser George Clooney, pripadata neki drugi generaciji in nista več personi, zaradi katerih bi horde njunih oboževalcev hitele v kinodvorane. Pa je sploh kdo še tako "velik"? Zanimiva je bila opazka filmskega publicista in novinarja Andreja Gustinčiča, ki je na razpravi po premieri filma na lanskem Liffu izjavil, da bi bilo v glavni vlogi morda zanimivo videti Toma Cruisea. Cruise je navsezadnje večji simbol Amerike kot Damon, nekakšen filmski Uncle Sam, konec koncev pa se je tako kot on proslavil tudi skozi upodobitev temačnejših likov. Dovolj špekulacij, čez igralsko zasedbo pripomb ni, pozorni pa ste med njo lahko opazili tudi Glenna Fleshlerja iz prve sezone Pravega detektiva. Posebna pohvala gre še Oscarju Isaacu, premalokrat uporabljenemu hollywoodskemu igralcu, ki šov ukrade v drugi polovici.   
O končni simboliki naj si mnenje vsak ustvari sam, vsekakor pa ogled ravno prav dolge komične kriminalne drame priporočam. Aja, upam, da pred tem niste videli napovednika. Ali prebrali te recenzije ...

                                                                            Foto: IMDb

petek, 09. marec 2018

Mindhunter, s01e08 (2017)


Ford se posveti primeru skrivnostnega žgečkača, ki utegne ali pa ne utegne imeti umazanih namenov. Trenutno to še ni povsem jasno, saj se kot nemiren kazalec tehtnice vrtimo okoli srednje vrednosti. Žalostno je, da reševanje dokaj benignih osnovnošolskih zdrah predstavlja najbolj zanimiv del četrtfinala serije o FBI-jevih agentih, katerih specialiteta so povsem izprijeni zločinci. A vendar epizoda ponudi še nekaj. Novega partnerja. Ali vsaj potencialnega sodelavca, no. Gre za sina Shepardovega prijatelja, a vendar se mladi gospod izkaže za ne tako zelo tumastega, Ford pa z njim tvori celo boljši duet, kot s karakterno "agentnejšim" Tenchem. Ravno zelenilo, ki pljuska iz obeh, ustvarja poseben čar in morda tudi ni naključje, da se gumpca znajdeta sredi reševanja primera kontroverznega ravnatelja. Svetla točka je še premik na zasebnem področju, saj se ob prihodu morebitnega novega lika zdi, da bi lahko eden izmed starih serijo hitro zapustil; Debbie namreč, kot vse se kaže, Fordu natakne roge.    

                                                                           Foto: IMDb

sreda, 07. marec 2018

Mindhunter, s01e07 (2017)

"They're nautical and Fairfield is landlocked."

Ok, serija je (p)ostala skrajno dolgočasna. Pa tako sem se trudil, da ji dam priložnost, a jo vsakič znova, z izjemo nekaterih svetlih trenutkov, zapravi. V tokratnem delu se Tench bori z bremenom dela, ki prihaja za njim, Carrova navezuje stik s hišnim (blokovskim) ljubljenčkom, Forda pa prelepega večera z izbranko stane Brudosova obsesija. Ja, podrobneje spoznamo še enega izmed zaprtih serijskih morilcev, ki ju partnerja vključita v svojo študijo, za katero imata po novem tudi uraden protokol, tokrat prebran prvič, in sicer pred snemanjem izpovedi nasilnega kriminalca. Intervju nas (zaenkrat) ne povede prav daleč, ponovno smo torej pri osnovni psihološki zgodbi, kar pa se tiče detektivskega dela, pa bolj ali manj nadaljujemo s tavanjem v temi. Upanje odpira slika žrtvine roke, na kateri Tench slučajno opazi, da je ta zvezana z navtičnimi vozli ...  

 
                                                                                                              Foto: IMDb

torek, 06. marec 2018

Senke nad Balkanom, s01e09 (2017)

Priprave na finale so v polnem teku. Karte so na mizi, skrivnosti ni več, vseeno pa to ostaja končni razplet dogajanja prve sezone. Glede na to, da je bila ob koncu snemanja usoda druge sezone še v zraku, lahko pričakujemo, da bo razplet dokaj jasen, hkrati pa odprt za že potrjeno nadaljevanje. Pletikosić se spajdaši z vojnim prijateljem Golubovićem, ta pa na sestanek pripelje Krojača, še enega veterana iz prve svetovne vojne. Skrivnost ostaja, komu bo inšpektor izročil zloglasno kopje. Ga bo res predal Golubiću in z njim vstopil v boj proti Miriću? Se bo v boju proti misteriozni organizaciji združil z Rusi in jim vrnil izgubljeni zaklad, ali pa ga bo morda izročil kar dr. Avakumoviću in končal vso kalvarijo izgubljenih glav, katere zadnja žrtev je postala ga. Avakumović? (Ravno zaradi usode slednje nisem čisto prepričan, če je veliki vodja res prinčev psihiater.) Obstaja seveda tudi možnost, da bo Maja Davidović prijateljičinemu morilcu kopje "izročila" kar sama, poleg tega pa se že kuje tudi plagiat, tako da utegne pretkani Pletikosić ustreči prav vsem.   

                                                                            Foto: IMDb

ponedeljek, 05. marec 2018

nedelja, 04. marec 2018

Murder on the Orient Express (2017)

Moja ocena: 3.5/5

Agatha Christie, bržkone najbolj znana pisateljica kriminalnih romanov v zgodovini človeštva – te so v današnjem času zamenjali izcedki E.L. James in podobnih – je morda svoje najbolj znano delo, Umor v Orient ekspresu, kakor se glasi slovenski prevod, izdala "na noviga lejta dan", in sicer davnega 1934. Knjiga je bila deseta po vrsti, ki je kot glavnega junaka v ospredje postavila belgijskega detektiva Poirota (pisateljičin drugi znani lik je gospodična Marple). Hercule (ne Hercules) Poirot je eden najbolj znanih literarnih in televizijskih likov (odlično ga je do pred petimi leti upodabljal zaradi vloge legendarni David Suchet), ki mu med detektivi podobnega izvora lahko parira le Sherlock Holmes Arthurja Conana Doyla. Harry Hole, pravite? Nima za kos vlečenega testa s skuto, tako kot ne njegov filmski debi Snežak. Pa Umor na Orient Ekspresu? Kako se odreže drugi prenos dela na veliko platno, po tem, ko je bil prvi poskus iz leta 1974 nominiran za kar šest oskarjev in prejel enega?
Dežurni krivec za nastanek tokratne filmske adaptacije je severnoirski igralec, režiser, producent in scenarist Kenneth Branagh, znan po tudi po tem, da je na filmski trak prenesel Frankensteina, Henryja V. in Hamleta. Njegov Poirot se je zdel pred ogledom, sodeč iz napovednika, najšibkejši del zgodbe same. Obstajala je velika bojazen, da bodo Branagha takoj primerjali z zgoraj omenjenim Suchetom, seveda v korist slednjega. Lik se je zdel s prominentnimi brki pač preveč načičkan. Po ogledu lahko mirno zaključimo, da je bil Branagh kot igralec ena svetlejših točk. Poirot je dinamičen, šaljiv in osvežen, z malo hollywoodskega leska. Pa se je njegov upodobitelj enako dobro odrezal tudi pri svoji drugi, za film nemara še pomembnejši nalogi?    
Začetek je dokaj klišejski. Jeruzalem, razigrana glasba, prikupni deček, predstavitev glavnega lika, nekaj humorja in predvidljiv razplet zgodbe med duhovnikom, rabinom in imamom; vseeno so dialogi dovolj zanimivi, da vse skupaj izpade po hollywoodsko dovolj stilsko dodelano. Tudi uporaba računalniško generirane slike poudari veličastnost prestolnic izpred skoraj celega stoletja, ko so bila tega imena vredna tudi mesta, kot so Kabul, Bagdad in Damask ... Zanimiva sta kadriranje in postavitev kamere, kjer izstopa predvsem uporaba ptičje perspektive. Vseeno izostanejo vsebinski presežki, saj film ne ponudi pravega suspenza, tipičnega za stare detektivske zgodbe. Tako že pred koncem dobro vemo, kdo je storilec, dramaturški vrhunec pa predstavlja odkritje prave identitete še zadnjega izmed potnikov.   
Ko smo že pri teh; zasedba je precej impresivna in morda bi Johnnyja Deppa veljalo omeniti bolj proti koncu in ne na samem začetku. Ob dogajanju, večinoma omejenem na enega izmed vagonov, kjer se v slabi uri igralnega časa nagnete zvrhan ducat bolj ali manj znanih obrazov, ostanejo igralci domala neizkoriščeni. Pa saj njihova vloga pravzaprav ni oskarja vreden nastop, temveč privabljanje ljudi v kinodvorane. Druga hollywoodska puhlica je težnja k vzpostavitvi franšize, ki se jasno izriše proti koncu. V zadnjem času je tega enostavno preveč in žalostno je, da smo gledalci deležni filmov, katerih glavni namen je priprava terena za lovljenje denarcev, saj se tako fokus ustvarjalcev prestavi v prihodnost in ne v sedanjost.
Na koncu dobimo izdelek, ki je vreden ogleda, vendar ne boste zamudili prav nič, če si ga ne ogledate na velikem platnu. Aja, še nekaj. Je bilo prebivalstvo v nekdanji Kraljevini Jugoslaviji resnično tako rasno pestro, da sta morala biti v filmu kar dva izmed stražarjev na eni izmed železniških postaj temnopolta? Ah, ti Američani.

                                                                           Foto: IMDb

sobota, 03. marec 2018

Phantom Thread (2017)

Režija: Paul Thomas Anderson
Scenarij: Paul Thomas Anderson
Igrajo: Daniel Day-Lewis, Vicky Krieps, Lesley Manville, Brian Gleeson, Harriet Sansom Harris


PTA je desetletje po izidu drame Tekla bo kri moči že drugič združil z morda najveličastnejšim igralcem naše dobe in ponovno ustvaril svojevrstno epopejo. DDL ima to leto pač nesrečo, da je Gary Oldman v Najtemnejši uri odigral tako karizmatično osebnost, po drugi strani pa je tudi njegov g. "Woodcock" precej bolj juvenilen od ... denimo naftarja Plainviewa. Nikakor seveda ne gre prezreti protagonistovi zvesti spremljevalki, Luksemburžanko Vicky Krieps, ki se z njim zaplete v sila patološko ljubezensko razmerje, in Angležinjo Lesley Manville, frigidno starejšo sestro, katera Reynoldsu sledi na vsakem koraku in predstavlja enkrat njegovo mati, drugič pa njegovo življenjsko sopotnico. Režiserju (in tokrat tudi mojstru fotografije!) ne gre odreči vseh pohval, izmed tehničnega osebja pa si slavo zaslužijo še najmanj tonski mojstri, kateri so poskrbeli, da vsak poteg niti oz. valovanje blaga spremlja značilen zvok, in Jonny Greenwood, Radioheadovec, takisto stari znanec iz davnega 2007, pri aktualnem projektu avtor klavirskega koncerta v malem. Tako sama zgodba, ki je paradoksno brez prave rdeče niti, a je ta vsekakor prisotna, torej fantomska, kot glavni lik hodita po sami meji med pretencioznostjo in umetnostjo, med cenenim in cenjenim ter med domišljavim in okusnim, ga nekajkrat tudi prestopita, a na koncu vseeno večino poti opravita po ostrem robu. "Zgodba" se dodobra razživi šele, ko Alma pokaže svoje gobarske sposobnosti, katere tudi njen lik ne pustijo neomadeževan, saj ta prav tako ne odstopa od svojega prav. Izjemno pozorno posnet, odigran in nikakor ne šik! 

Moja ocena: 4/5

                                                                        Foto: IMDb

četrtek, 01. marec 2018

Mindhunter, s01e06 (2017)

"She was there."

Izvemo dve stvari. Prvič, kdo je po vsej verjetnosti moški iz začetka epizod, in drugič, da se Carrova in Tench (niti Carrova in Ford) vendarle ne bosta zapletla. Kar ne izvemo, je to, kaj se je v resnici zgodilo v primeru nesrečne Beverly Jean, tok dogodkov pa zna pospešiti razvpiti Brudos. Najšibkejša točka epizode je vendarle večerja obeh partnerjev skupaj s "spremljevalkama". Če se moška ne ujameta, se njuni boljši polovici še manj, samo druženje pa je precej nerodno in za gledalca neprijetno. Poleg tega se, kot že zapisano, ne premaknemo dosti dlje od mesta, kjer nas je pustil konec prejšnjega dela, edino Carrova se naposled odloči, da bo vendarle zapustila pretenciozno okolje in odšla med "federalce". Kako uspešen bo zdaj še formalno formirani trio, kanimo izvedeti že v epizodi, ki sledi, ne dvomim pa, da bo ta ponudila več vznemirljivih trenutkov, kot ravnokar ogledana. 

                                                                        Foto: IMDb