Finale je,
kot že tri epizode do tedaj, spesnil David Fincher, katerega režijski prijemi
se v posnetem močno odražajo. Čeprav režija nikoli ni bila šibka točka serije,
se vseeno vidi, kdaj vmes poseže prekaljeni hollywoodski maček, kateremu so
poleg značilnih hladnih sekvenc lastni tudi bolj dinamični inserti.
Zasliševanje osumljenca in kasneje s priznanjem zaznamovanega morilca je bil
eden boljših prizorov desete epizode, čeprav smo nekaj podobnega videli že v
prvi polovici sezone. Edinstveno je bilo soočenje z nestabilnim Kemperjem,
kasneje prelevljeno v srh vzbujajočo igro mačka z mišjo. Konec ne ponudi
enoumnega odgovora o identiteti požigalca sadomazohističnih skic, prav tako pa
ne neke končne katarze, kar je bilo glede na pomanjkanje rdeče niti tudi
utopično pričakovati. Ford tako ob doživljanju paničnega napada ostane na
hodnikih zaprtega oddelka bolnišnice, medtem ko mu na pomoč priskoči sumljivo
lepa medicinska sestra. Za že potrjeno drugo sezono torej ostaja nekaj odprtih
vprašanj, vseeno pa ne dovolj, da bi nas njen ogled pretirano zanimal, saj gre,
kot že zapisano, le za serijo o (dveh) psihologih.
Foto: IMDb
Ni komentarjev:
Objavite komentar