sobota, 24. marec 2018

You Were Never Really Here (2017)

Moja ocena: 4/5

To, da je Joaquin Phoenix vražje dober igralec, ste že vedeli. Ok. Morda malo manj zastrižete z ušesi ob omembi škotske režiserke in scenaristke Lynne Ramsay, širši javnosti gotovo najbolj znane po pretresljivem Pogovoriti se morava o Kevinu (We Need to Talk About Kevin, 2011). Ta se tokrat vrača z morda še bolj šokantnim in neposrednim filmom, ki ji je na lanskem Cannesu prinesel nagrado za najboljši scenarij, katero si deli skupaj Yorgosom Lanthimosom in Efthymisom Filippoujem (Ubijanje svetega jelena). Projekt distribuirajo še ne dve leti delujoči – a sila uspešni! – Amazon Studios, čeprav se je sprva šušljalo, da naj bi bila vpletena družba A24.
Takoj dobimo zanimiv in nekonvencionalen začetek, nekakšen uvod v zelo nazoren, surov in brutalen film, prerešetan s "flashback"-i in težkoindustrijsko glasbo. Film je skoncentriran na glavnega junaka, ki ga praktično skozi celoten igralni čas spremljamo iz stališča tretje osebe. Gre za plačanca, nekdanjega vojaka, katerega spoznamo tudi kot precej ljubečega sina. Odseki iz preteklosti razkrivajo zlorabo v otroštvu, s strani očeta, za katerega naj bi nato kasneje "poskrbela" mati, njegovo prejšnje delovišče, krutost modernega sveta, kjer je človek človeku volk za košček čokoladne tablice. Med ogledom doživljamo prijetno nelagodje, ki se včasih meji dobrega okusa nevarno približa s posameznimi, večinoma s krvjo zaznamovanimi prizori. Veliko k temu pripomore tudi (glasna) glasba, ki se popolnoma zlije z vzdušjem na platnu. Zanjo je poskrbel Jonny Greenwood, multiinstrumentalist angleške alternativne rock skupine Radiohead. Režiserka poleg že omenjene neposrednosti briljira še preko svojega izostrenega občutka za detajle. Med ogledom se porajajo asociacije na nekatera odmevna dela, denimo na korejski kult Stari (Oldeuboi, 2003), ali pa na Bessonovega Leona (Léon, 1994). Na prvega se spomnimo vsakič, ko Joe "poprime" za svoje kladivo ("Stop! Hammer Time"), na drugega pa ob njegovi interakciji z mlado Nino.          
Kot zapisano, v glavni vlogi "razturava" Joaquin Phoenix. Če sem pod recenzijo drame Kapitan Fantastični zapisal, da je Viggo Mortensen zaradi vloge resen kandidat za nominiranca Akademije za glavno moško vlogo, bi to več kot leto kasneje lahko popolnoma mirno trdil tudi za Phoenixa. Igralec za potrebe snemanja dolgo časa ni obiskal frizerja, kot tudi ne brivca, svoje telo pa "spoliral" do grobo mlete mešanice maščobe in puste mišične mase. Odlično pooseblja zgoraj navedene karakteristike filma in mu letos na področju zaenkrat ni para. Kot glavni junak ni "nikoli zares tukaj", kar leti na njegov vlogo profesionalnega "hitmana", predvsem pa se zdi, da je vedno za vse prepozen. Prepozen, da bi rešil prijatelja in mater, prepozen, da bi dobil zadoščenje ob maščevanju slednje, prepozen, da bi sam obračunal z izprijenim senatorjem. Vseskozi je ignoriran s strani zunanjega sveta in verjetno ne bi prav nihče opazil, ako bi si pred polno kavarno v glavo pognal kroglo ... Tudi sicer precej nerealno politično klanje se iz perspektive filma in brez medijskega pompa zdi povsem nemoteče. Kljub temu Joe premore tudi svojo bolj človeško plat, predstavljeno predvsem skozi njegov odnos do matere in Nine, predvsem pa skozi njegovo ravnanje s sovražnikom, ki ga ob umiranju celo drži za roko.
Zaključek je nekoliko manj katarzičen, kot smo si želeli oz. bi to nekako pričakovali, vse skupaj se odvije precej na hitro, čeprav ob relativno kratkem igralnem času film sploh ne deluje prekratek, pa ne zaradi tega, ker bi se morebiti vlekel. Sam konec mojstrsko reši dodatek pozitivne note in optimizma, ki zavejeta skozi razigrano staro pesem.                     
Lynne Ramsay je po lastnem prirejenem scenariju kratke zgodbe Jonathana Amesa posnela enega boljših filmov leta, katerega ogled je obvezen za vse, ki cenite filmsko obrt, torej tehnične prvine, kot tudi kvalitetno vsebino.

                                                                         Foto: IMDb

4 komentarji:

  1. Iz firbca: kje si dobil ta film oz. kako si si ga ogledal? :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Oprosti, ampak zakaj je celotna recenzija prekopirana s Filmstarta?

    OdgovoriIzbriši
  3. Joj, pa tako sem se trudil, da bi ostal anonimen. Ja, sem eden izmed piscev omenjenega portala, tale "blog" pa sem ustvaril za potrebe eksperimentiranja, no, služi tudi kot nekakšen portfolio preteklih (že objavljenih) recenzij. Sicer pa me veseli, da spremljaš Filmstart. :)
    Naj odgovorim še na prvo zastavljeno vprašanje. Film sem si ogledal na lanskem Liffu.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ha ha, sem slutil nekaj takega (kar zadeva drugo vprašanje), ampak ker se mi avtorstvo zdi res pomembna stvar, sem moral vprašati. Filma se tudi jaz zelo veselim, na LIFFu sem ga žal zgrešil, na hudourniških planjavah in v kinomategrafih ga pase seveda še ni. :)

    OdgovoriIzbriši