nedelja, 04. marec 2018

Murder on the Orient Express (2017)

Moja ocena: 3.5/5

Agatha Christie, bržkone najbolj znana pisateljica kriminalnih romanov v zgodovini človeštva – te so v današnjem času zamenjali izcedki E.L. James in podobnih – je morda svoje najbolj znano delo, Umor v Orient ekspresu, kakor se glasi slovenski prevod, izdala "na noviga lejta dan", in sicer davnega 1934. Knjiga je bila deseta po vrsti, ki je kot glavnega junaka v ospredje postavila belgijskega detektiva Poirota (pisateljičin drugi znani lik je gospodična Marple). Hercule (ne Hercules) Poirot je eden najbolj znanih literarnih in televizijskih likov (odlično ga je do pred petimi leti upodabljal zaradi vloge legendarni David Suchet), ki mu med detektivi podobnega izvora lahko parira le Sherlock Holmes Arthurja Conana Doyla. Harry Hole, pravite? Nima za kos vlečenega testa s skuto, tako kot ne njegov filmski debi Snežak. Pa Umor na Orient Ekspresu? Kako se odreže drugi prenos dela na veliko platno, po tem, ko je bil prvi poskus iz leta 1974 nominiran za kar šest oskarjev in prejel enega?
Dežurni krivec za nastanek tokratne filmske adaptacije je severnoirski igralec, režiser, producent in scenarist Kenneth Branagh, znan po tudi po tem, da je na filmski trak prenesel Frankensteina, Henryja V. in Hamleta. Njegov Poirot se je zdel pred ogledom, sodeč iz napovednika, najšibkejši del zgodbe same. Obstajala je velika bojazen, da bodo Branagha takoj primerjali z zgoraj omenjenim Suchetom, seveda v korist slednjega. Lik se je zdel s prominentnimi brki pač preveč načičkan. Po ogledu lahko mirno zaključimo, da je bil Branagh kot igralec ena svetlejših točk. Poirot je dinamičen, šaljiv in osvežen, z malo hollywoodskega leska. Pa se je njegov upodobitelj enako dobro odrezal tudi pri svoji drugi, za film nemara še pomembnejši nalogi?    
Začetek je dokaj klišejski. Jeruzalem, razigrana glasba, prikupni deček, predstavitev glavnega lika, nekaj humorja in predvidljiv razplet zgodbe med duhovnikom, rabinom in imamom; vseeno so dialogi dovolj zanimivi, da vse skupaj izpade po hollywoodsko dovolj stilsko dodelano. Tudi uporaba računalniško generirane slike poudari veličastnost prestolnic izpred skoraj celega stoletja, ko so bila tega imena vredna tudi mesta, kot so Kabul, Bagdad in Damask ... Zanimiva sta kadriranje in postavitev kamere, kjer izstopa predvsem uporaba ptičje perspektive. Vseeno izostanejo vsebinski presežki, saj film ne ponudi pravega suspenza, tipičnega za stare detektivske zgodbe. Tako že pred koncem dobro vemo, kdo je storilec, dramaturški vrhunec pa predstavlja odkritje prave identitete še zadnjega izmed potnikov.   
Ko smo že pri teh; zasedba je precej impresivna in morda bi Johnnyja Deppa veljalo omeniti bolj proti koncu in ne na samem začetku. Ob dogajanju, večinoma omejenem na enega izmed vagonov, kjer se v slabi uri igralnega časa nagnete zvrhan ducat bolj ali manj znanih obrazov, ostanejo igralci domala neizkoriščeni. Pa saj njihova vloga pravzaprav ni oskarja vreden nastop, temveč privabljanje ljudi v kinodvorane. Druga hollywoodska puhlica je težnja k vzpostavitvi franšize, ki se jasno izriše proti koncu. V zadnjem času je tega enostavno preveč in žalostno je, da smo gledalci deležni filmov, katerih glavni namen je priprava terena za lovljenje denarcev, saj se tako fokus ustvarjalcev prestavi v prihodnost in ne v sedanjost.
Na koncu dobimo izdelek, ki je vreden ogleda, vendar ne boste zamudili prav nič, če si ga ne ogledate na velikem platnu. Aja, še nekaj. Je bilo prebivalstvo v nekdanji Kraljevini Jugoslaviji resnično tako rasno pestro, da sta morala biti v filmu kar dva izmed stražarjev na eni izmed železniških postaj temnopolta? Ah, ti Američani.

                                                                           Foto: IMDb

Ni komentarjev:

Objavite komentar