Yorgos
Lanthimos, grški režiser, ki nam je pred tremi leti postregel s pregrešno
dobrim Jastogom, je sicer stari
znanec festivala Liffe, saj je leta 2010 njegov Podočnik (Kynodontas, 2009) postal prejemnik nagrade vodomec. Lani se je vrnil s težko pričakovanim Ubijanjem svetega
jelena, svojim drugim angleško govorečim filmom, tokrat postavljenim v
Združene države Amerike, poleg Colina Farrella pa v njem igra še ena, sicer
nekoliko zbledela, zvezdnica svetovnega formata, Nicole Kidman. Pričakovanja so
bila velika ...
Uvod sam je
za režiserja precej značilen. Po sternotomiji razkrito srce, na zunajtelesni
krvni obtok nepriključeno poetično utripa skupaj z glasbo v ozadju.
Razmišljajoč gledalec se je verjetno vprašal, na kakšen način je bil prizor
posnet oz. kdo se je "žrtvoval" kameri na ljubo. Ampak to je že druga
zgodba. Steven Murphy je vendar kardiotorakalni kirurg, pripadnik
(zelo)visokega/najvišjega srednjega razreda, kar pa je, tokrat na ljubo
resnici, že prvi kliše. Poleg tega režiser ne ve ravno dobro, kakšna je razlika
med kardiokirurgom in kardiologom. Sledi "random" pogovor o
specifikacijah prestižnih zapestnih ur, ki je uvertura v brezizrazno govorjenje
o naključnih in nenavadnih temah, ki se kot asociacije rojevajo iz predhodnih.
Pogovori skratka, ki izgledajo, kot bi se vršili na družabnih omrežjih, samo
brez uporabe emojijev, in ob katerih dialogi iz Jastoga delujejo kakor iz živahne zabave. Prav takšen je tudi recital
pesmi "Burn" Ellie Goulding, iz ust Murphyjeve hčerke Kim. Kmalu
spoznamo Martina, na moč nenavadnega najstnika, s katerim se sestaja dr.
Murphy. Na tej točki pričnemo razmišljati, v kakšnem, gotovo nenavadnem, odnosu
sploh sta. Je mar fant kirurgov sin, morda prostitut? Ko po (pre)dolgem času
izvemo za naravo njunega odnosa, se šele lahko izpostavi osrednji zaplet;
temačna skrivnost na videz popolne družine, ki pripelje do tragedije. Obenem se
sproti razkrivajo še druga sprevržena dejanja in anomalije.
Farrell,
Lanthimosov znanec, čeravno ne stari, svojo vlogo odigra zadovoljivo, a kar ne
more in ne more skriti svojega irskega naglasa, kar pa mu tudi ne treba, saj je
priimek njegovega lika irski. Ob bok mu je postavljena Nicole Kidman, s svojim
"popravljenim" obrazom idealna za karakterno vlogo ženske iz visokih krogov.
Čeprav ni ravno Olivia Colman, svojo vlogo opravi dovolj dobro. Enako lahko
trdimo za vse ostale udeležene pri igri, posebej pa izpostavljam Barryja
Keoghana, ki je tako dober, da je že slab, spomnite pa se ga nemara iz
letošnjega Dunkirika.
Kar se tiče
dramaturgije, napetosti praktično ni zaznati. Edina scena, ki požene kri po
žilah, je tista, kjer Murphy situacijo rešuje z neke vrste "rusko
ruleto". Vendar početje ni ravno smiselno, mar bi prej raje žrebal, koga
bo ubil, in ostalim prihranil stisko? Poleg tega se postavlja vprašanje, zakaj
doktor ni ubil kar žene, saj je najstarejša, pa še sama bi se verjetno
strinjala, da raje umre sama, kot kateri izmed otrok, tako pa se zdi
dramaturški vrh sam sebi namen. Gledalec se vendarle sprašuje, če žrtev morda sploh
ni bila izbrana povsem naključno, saj, če je imel Martin sposobnost vplivati na
zdravje otrok, potem je morda izbral tudi to, kdo izmed njiju bo žrtev. To se
zdi še toliko bolj verjetno, ker je fant sam brez očeta. Vseeno končni prizor,
ko ga družina Murphy v kavarni ignorira, to nekoliko izpodbija.
Film, sicer
zelo dobro zrežiran in avdiovizualno osupljiv, je za režiserja kljub temu korak
nazaj. Predhodnik Jastog je bil
veliko bolj zabaven, vsebinski in humoren, predvsem pa je imel manj pretenciozen
naslov. Lahko bi ga poimenovali kar "Nabijanje svetega jelena", kjer
je "jelen" pravzaprav gledalec ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar