The Intern (2015)

Moja ocena: 3.5/5

Pripravnik ali "Voznik gospodične Jules" je film, ki tako kot začetek te recenzije, ponudi referenco na Beresfordov izdelek iz leta 1989, poleg tega pa še na številne stare in nove pripetljaje. Robert De Niro se vrne v Brooklyn, na kraj zločina, kjer je (bilo je) nekoč (v Ameriki) naokoli hodil v družbi dobrih fantov.

Če smo (pred)lani uživali v Birdmanu tudi zato, ker je ponudil zanimivo vzporednico med likom in glavnim igralcem, lahko za Pripravnika trdimo podobno. Ben Whittaker, sila prijeten, šarmanten in eleganten upokojenec, želi življenje preživljati čim bolj aktivno. Enako kot Robert De Niro. Mnogi ga (zadnje čase) kritizirajo zaradi vlog, ki naj bi bile "puhle", zanj "pod nivojem" in "slabo izbrane". Deloma lahko temu pritrdimo. Sila čudno je namreč opazovati Don Vita Corleonea, kako nastopa v istem filmu kot Zac Efron, a to je že druga zgodba... De Niro resda ni več najbolj zaželjena roba v Hollywoodu, a to ne spremeni dejstva, da verjetno uživa v svojem poklicu in ga želi tudi naprej opravljati. Naj bi se zavoljo drugih odrekel nečemu, kar rad počne? Je mar Sinatra prenehal snemati plošče?

Film promovira aktivno življenje in vrednote 21. stoletja, pa ne samo prek ostarelega pripravnika, temveč tudi njegove šefice, izjemno zaposlene ustanoviteljice zagonskega podjetja, katere mož je prevzel vlogo "gospodinje" in doma ostal z njuno malo hčerko. Hkrati časti dobre stare stvari, najbolj nostalgično v sorazmerno cenenem prizoru, ko Ben in Jules v hotelu gledata Pojmo v dežju, najbolj elegantno pa prek Benovih manir, ki so lahko današnji mladini v vzor že zaradi njegove galantne prezentacije.       

A v osnovi gre vendarle za komedijo, kar dokaže nekaj res zabavnih prizorov, glede na režiserko Nancy Meyers (Kaj ženske ljubijo, Počitnice), pa bi ji lahko dodali pridevnik romantična. Slednje potrjuje posredno in neposredno sledenje vsaj štirim različnim zvezam, najbolj pa De Niro in Hathawayeva z njunim presenetljivo funkcionalnim platonskim odnosom. Po "seinfeldovsko" se film lepo prevesi v odjavno špico z istim prizorom, kot se je začel, za piko na i pa skrbi glasbena spremljava, ki asociira na tisto iz Starbucksovih kavarn. Poleg vsega Pripravnik nekoliko spominja na Rockovo romantično komedijo Končno slaven (avtor prevoda naj se mi javi) in na dela pokojne Nore Ephron (Ko je Harry srečal Sally, Romanca v Seattlu, Čaka te pošta), kar je zadosten razlog, da si ga (ponovno) ogledamo. Nasploh se zdi Meyersova nekakšna sodobnica slednje in Pripravnik ima odlične predispozicije, da postane enako opevan kot prej našteti filmi Ephronove. Ni si namreč težko zamisliti, kako ga s svojimi zanamci gledamo v soboto popoldne na eni izmed komercialnih televizij in ob tem razlagamo, kakšno srečo smo imeli, da smo še odrasli v dobi, v kateri je deloval izvrstni glavni igralec. Za kultni material bi šlo lahko tudi zaradi že omenjenega dejstva, da je film po svoje ujel duha časa; prizor, kjer se v ozadju predvaja oddaja Jimmyja Fallona, bo čez desetletja gotovo izvrstna referenca! 

Vloge Roberta De Nira ne moremo označiti za njegov "comeback", saj je igralec neprenehoma aktiven že skoraj pol stoletja, vendar se ne spomnim, kdaj smo ga imeli nazadnje priložnost videti v takšni formi. Celo sam Quentin Tarantino je pred časom izjavil, da gre za enega njegovih najljubših filmov preteklega leta, predstavo glavnega igralca pa označil za vredno...oskarja. Očitno je siva res nova zelena.

                                                                                                      Foto: IMDb

The Danish Girl (2015)

Moja ocena: 3/5

Dansko dekle, (na pol) avtobiografska zgodba o Einarju Wegenerju oz. o Lili Elbe, v katero se je najprej navznoter, nazadnje pa še navzven prelevil danski slikar, je kot film dokaj neprepričljiva in enodimenzionalna drama. Režija Toma Hooperja (Kraljev govor, Nesrečniki) je sicer zanesljiva, a se kamera vseeno "ne premakne" od osrednjega lika, scenografija pa deluje zelo gledališko, slednje verjetno z namenom pričarati vzdušje, ki je v 20-ih letih prejšnjega stoletja vladalo med umetniki danske prestolnice. Fotografija Kobenhavna tako veliko bolj pritiče gledališki predstavi, kjer bi tudi sama zgodba verjetno bolje funkcionirala. Pa čeprav budžet filma niti ni bil tako majhen, Dansko dekle so namreč posneli s petnajstimi milijoni evrov vložka.

A vendar film premore nekaj svetlih točk, ki ga držijo nad gladino in gledalcu utegnejo pustiti generalno pozitiven vtis. Najprej velja omeniti igralsko zasedbo. Že res, da se Eddie Redmayne (ponovno) prismuknjeno smehlja, a tokrat z vlogo Einarja Wegenerja, ki se sprva obsesivno-kompulzivno oblači v ženska oblačila, kasneje pa njegova nagnjenja zavijejo povsem na drugo stran, morda zadane v polno še bolj kot lani ob upodobitvi megazvezde moderne fizike, Stephena Hawkinga. Zaradi prikupnega, ženstvenega videza si težko predstavljamo boljšega kandidata za vlogo. Vsekakor ni naključje, da sta se skupaj s soigralko Alicio Vikander znašla na seznamu nominirancev za letošnje oskarje, on (spet) v kategoriji za glavno moško, ona pa v tisti za stransko žensko vlogo. Tudi Vikanderjevo lahko posebej izpostavimo ter na mestu pohvalimo za njen doprinos v obliki Gerde Wegener, Einarjeve žene. Vikanderjeva, sicer Danka, je vse od vloge v drami Kraljeva afera, kjer je zaigrala ob boku Madsa Mikkelsena, v vzponu in ta hip gre gotovo za eno izmed (bodočih) zvezd Hollywooda. A vse se vendarle ne vrti okoli Eddija in Alicie. V stranskih vlogah navdušita predsem ameriška igralka Amber Heard (Zapiti dnevnik) in belgijski igralec Matthias Schoenaerts (The Drop). K pretežno internacionalni zasedbi lahko dodamo še Sebastiana Kocha (Življenje drugih), ki proti koncu zgodbe nastopi kot ginekolog, dr. Warnekros, protagonistov "krvnik".    

Resnični Einar Wegener je umrl po seriji štirih operacij, katerih cilj poznate. Zadnja, usodna, je bila sestavljena iz dveh postopkov: vstavitve (ob tehničnih zmožnostih tistega časa bi težko govorili o transplantaciji) maternice in formiranja vagine. Seveda je Wegenerjevo telo tuj organ, maternico, zavrnilo, ob tem pa je prišlo do reakcije, ki je bila za njegovo življenje pogubna. Dandanes, ko sta bazično znanje in kirurške tehnike močno napredovala, je sprememba spola dolgotrajen, a skoraj rutinski in utečen poseg, primeren za psihološko stabilne posameznike, ki se zavedajo tveganj in kompleksnosti procesa. Še vedno pa transplantacija maternice ne prihaja v poštev ...

Vseeno je v takem primeru težko govoriti o "psihološko stabilnih posameznikih". Povprečnemu človeku, ki se težko vživi že v manjše stiske drugih, se je z nečim tako bizarnim in nevsakdanjim zelo težko poistovetiti. Morda občinstvo zaradi tega za take vrste film še ni zrelo, a nekdo je pač moral orati ledino, in prav je tako. Čeprav, ko malce pobrskamo, ugotovimo, da je filmov o transseksualcih (ne transvestitih) kar nekaj. Kar je morda edinstveno za Dansko dekle je to, da ne prikaže samo Einarjeve poti k spremembi, temveč tudi Gerdino soočanje z izgubo moškega, v katerega se je zaljubila. Partnerji transspolnih oseb so mnogokrat zapostavljeni, čeprav tudi oni zelo trpijo, na način še bolj, saj njih na koncu ne čaka resnični jaz. Tudi v zgodbi Einarja in Gerde se ob epilogu zdi, da je za prvega kljub trpljenju in skorajšnji smrti cilj dosežen, prevevata ga mir in spokojnost, za slednjo pa se pravi boj šele začenja. O tem priča tudi življenska zgodba prave Gerde Wegener, ki se je po moževi smrti ponovno poročila, ločila, izgubila profesionalno popularnost, se predajala alkoholu in nazadnje umrla manj kot devet let za Einarjem. 

Zgodba kot filmska celota torej bolj razočara kot preseneti. Na trenutke, morda vsled omenjeni nedoraslosti občinstva, celo izziva parodijo. A omenimo še nekaj, kar nikakor ni specifika Danskega dekleta. Film o Dancih, na Danskem, pa govorijo Angleško? Publika ob ustaljeni praksi takšnega početja o tem niti ne razmišlja več, kaj šele kot o pomanjkljivosti, a vseeno si poizkušajmo predstavljati, kako nerealno bi se nam zdelo, če bi gledali delo vrhunske (da, poizkušajmo si to zdaj predstavljati ... ) domače produkcije, denimo s tematiko Vietnamske vojne, v njem pa bi ameriški vojaki govorili slovensko? Filma dejstvo samo resda ne zruši, kot se je to zgodilo sicer solidni Corellijevi mandolini, je pa vredno razmisleka in morda razlog več za skromno oceno. Bodi dovolj.

                                                                            Foto: IMDb

Dope (2015)

Moja ocena: 4/5

Letos kritiki hvalijo dve neodvisni najstniški komediji. Prva je Me and Earl and the Dying Girl, katere recenzijo ste že lahko prebrali, druga pa trenutno secirana Dope. Slednje sem se veselil že pred izidom. Okrožje Los Angeles in fant, ki se navdušuje nad hip hop kulturo iz 90-ih, sta bila zame dovolj dobra znaka. Z referencami na popularno kulturo me pač hitro kupiš, sploh če letijo na 80-ta in 90-ta leta prejšnjega stoletja. Po ogledu lahko rečem, da je Dope veliko bolj gledljiv in zabaven film, kot njegov "indie" konkurent iz moje prejšnje recenzije, predvsem pa premore dober zaplet, razplet in konec. Če ne drugega, sončna Kalifornija pričara veliko boljšo atmosfero kot vremensko bolj kisla Pennsylvania (ni naključje, da je največkrat prizorišče Shyamalanovih filmov ... ).

Vsako desetletje v ameriški popularni kulturi ima svojo prestolnico, najbolj ikonsko velemesto tistega časa. Za 70-ta je bil to New York (začetek SNL, Studio 54), za 80-ta Miami (Brazgotinec, Miami Vice), za (začetna) 90-ta pa verjetno (poleg v grunge usmerjenega Seattla) Los Angeles (2pac, Snoop Dogg, razpadni produkti NWA, Boyz n the Hood). In ravno to obdobje, obsedeni s takratno hip-hop kulturo, obožujejo glavni junaki filma: Malcom, Jib in Diggy. Yo! MTV Raps, izvajalci tistega časa, obleke, slang, celo Super Nintendo Entertainment System... Protiutež predstavlja spletno poslovanje z bitcoini, katerega se v nuji reševanje nastale situacije posluži omenjena ekipa.

Posebno omembo zasluži glasbena podlaga. Sestavljena je iz nekaterih kultnih hip-hop komadov, ki se jim pridružijo na novo ustvarjene melodije, katerih izvajalci so glavni junaki, tvorci banda Awreeoh ("black on the outside, in the middle"). Za slednje je poskrbel Pharrell Williams, katerega 24-urni videospot za lanskoletni hit Happy je prav tako svojevrsten poklon Los Angelesu. Williams je prevzel tudi vlogo izvršnega producenta, v produkcijski ekipi pa sta se med drugim znašla še Sean Combs in Forest Whitaker. Slednji je tudi pripovedovalec zgodbe in je, če odštejemo na videz zelo zapomljivega Tonyja Revolorija, poznanega iz Grand Budapest hotela, edini poznani "obraz" v vsej zgodbi. Ostala igralska ekipa je relativno neznana, res pa je, da gre pretežno za mlade, razvijajoče se igralce. Omeniti velja Shameika Moora, ki mu je bila zaupana glavna vloga, ter Kiersey Clemons (Transparentno). Nakio je zaigrala Zoe Kravitz, ki po izgledu, priročno za film, spominja na svojo mamo, Liso Bonet. Verjetno tudi ni naključje, da je lokalni "gangsta" Malcom aka Mac izgledal, kot da bi uletel "straight outta Compton".  

Proračun je znašal 700.000 dolarjev, film pa je zaslužil 18 milijonov dolarjev. Če to ni motivacija za slovenske filmarje, si težko zamislim, kaj potem je. Veliko slovenskih filmov je bilo namreč posnetih z večjim proračunom, a je pri večini kvaliteta zaostala. Res pa je, da Dope razpolaga z bogato zakladnico ameriške popularne kulture (slovenska je bolj ali manj prazna, tudi na račun starosti/mladosti države) in kultnimi snemalnimi lokacijami. Te se ponovno pojavijo v prvem delu odlične odjavne špice, kjer lahko opazimo Academy Theatre, pekarno Randy's Donuts in Thurgood Marshall Justice Plazo.   

Dope zlahka uvrstim "na stopničke" osebnega izbora za najboljšo komedijo leta 2015, ki se do konca leta predvidoma ne bodo preveč zamajale. Čeprav ni ravno tipičen predstavnik žanra, film uvrščam ob bok Poročni priči d.o.o. in Rockovemu Končno slaven, s katerim ima nekaj skupnih točk. Ogled priporočam predvsem nostalgičnim zanesenjakom nad zlatim obdobjem hip-hopa, vsi tisti, ki si želite filma z referencami na obdobje 80-ih, pa boste morali še nekoliko počakati, DreamWorks si je namreč že zagotovil pravice za ekranizacijo mladinske knjižne uspešnice Eleanor in Park.

                                                                                                      Foto: IMDb

Spectre (2015)

Moja ocena: 4/5

Skyfall je bil Bond za petdeseto obletnico franšize. Očaral je s preprostostjo, združil moderno s tradicionalnim, razgalil glavnega junaka in ponudil izjemnega zlikovca. Tri leta kasneje lahko gledamo Daniela Craiga v njegovi četrti upodobitvi najbolj šarmantnega vohuna vseh časov, s čimer se je izenačil s Piercom Brosanom, ki je Flemingovega junaka upodabljal med letoma 1995 in 2002. Pa je Spectre dosegel nivo predhodnika? 

Sam Mendes, ki je že drugič zapored sedel na režiserski stolček najdlje trajajoče filmske franšize, nam z izjemnim uvodnim prizorom takoj pokaže, da gledamo najdražjega Bonda do sedaj in enega najdražjih filmov vseh časov. Odličnemu, nekaj minut dolgemu kadru, sledi vratolomna borba v helikopterju, ki leti nad maso ljudi v že tako polnem Ciudad de Méxicu. Kar se tiče svetovnih metropol, nas tokrat zgodba, poleg seveda v London, popelje še v Rim. Nazaj k začetku, natančneje k uvodni špici, ki je tokrat vizualno kolaž prejšnjih Craigovih bondijad ob avdio spremljavi Sama Smitha, ki odpoje tokratno naslovno pesem Writing's on the Wall. Najsi vam njegov stil odgovarja ali ne, mu ne more nihče očitati, da ne zna peti. Ne nazadnje gre za triindvajsetletnika, ki  ima od letos v lasti štiri grammyje. Tudi tokrat so se ustvarjalci očitno oprli na preverjenega izvajalca. Naj spomnimo, da je tri leta nazaj Adele odpela pesem Skyfall, pred tem pa isto leto "pobrala" šest grammyjev.

Začetek, vključno s špico torej, funkcionira na visoko zadovoljivem uvodu. Tudi dalje film kot celota ne razočara, vendar je potrebno omeniti nekaj pomanjkljivosti. Če sem zgoraj napisal, kako je Skyfall našel ravno pravo mero med modernim in tradicionalnim in se ustalil na njej, Spectre to mejo prečka proti tradicionalnemu. Drugega pravzaprav nismo mogli pričakovati, po tem, ko smo nazaj dobili Q-ja in Moneypenny, povrh vsega pa še novega M-a. Skratka like, ki so spremljali Bonda vse od začetka, pa do sredine 90-ih. A vendar vračanje nazaj in igranje na note sentimentalnosti ter nostalgije ne vžge več tako dobro kot pred tremi leti, vsega je namreč odtenek čez "mejo". Na trenutke sem se počutil, da gledam galantnega Rogerja Moorja, ne pa potnega in krvavega Daniela Craigha, kot nam je bil prvič predstavljen v Casino Royalu. Vmes se znajde tudi nelogičnost ali dve, ki po svoji naravi spominjajo na Bonde iz 70-ih. Ideja organizacije Spectre kot najvišje instance, ki nadzira vse druge manjše razpršene kriminalne organizacije, deluje precej nerealno in komično. Po tem, ko končno izvemo, kdo je njen vodja, sem čakal samo še na poroko med Bondom in Madeleine Swann ter na prizor iz konca V službi njenega veličanstva ... Klišejev in predvidljivosti sploh ne bom omenjal. No, pa sem jih!

A vseeno celostni vtis ni slab in potrebno je izpostaviti ne maloštevilne pozitivne točke. Začetno sceno, skupaj z uvodno špico, smo že pohvalili. Prijeten občutek suspenza dobimo na vsaj dveh mestih; prvič, ko Bond (skrivaj) spremlja skupščino organizacije Spectre in drugič, ko na koncu filma vstopa v še iz Skyfalla uničeno poslopje MI6. Med akcijskimi prizori je potrebno omeniti pretep med Bondom in Hinxom, visokim (tako in drugače) članom organizacije Spectre, ki skupaj s predhodnim preganjanjem dvojice ob Tiberi verjetno tvori tovrstni presežek filma. 

Zaokrožile so že govorice, da je tokratni Bond Craigov zadnji. Če je temu tako, kar mislim da ni, potem Spectre predstavlja zelo spodobno slovo. A tu se postavlja vprašanje, kdo bi igralca lahko nasledil? Praktično gre za "reboot" franšize in zamenjava glavnega lika bi delovala konfuzno. Sploh težko si predstavljam, da bi meni nič tebi nič od nekje "uletel" Idris Elba...Namigovanja, da se celo sama franšiza bliža koncu, pa so naravnost smešna. Skyfall je zaslužil preko milijardo dolarjev, glede na trenutno popularnost pa utegne Spectre številko še preseči. Da dotoka iz strani Heinekena, Omege in Sonyja niti ne omenjam.

Problem zadnjega Bonda je v tem, da so ustvarjalci prehudo želeli posneti najboljšega vseh časov. V prid temu govorita dolžina filma, ki je z 148 minutami najdaljša do sedaj, in budžet, ki je s 300 milijoni dolarjev največji do sedaj. V sklop tega gre morda tudi nevarni približek tradiciji, s čimer so se ustvarjalci prej opekli kot ne, a njihovo vnemo vseeno razumem. Treba je priznati, da razne starinske prvine ne delujejo povsod in vedno slabo, komični vložki na primer so izpadli kot dobrodošla popestritev. V primeru, da bo Spectre ostal Craighov zadnji Bond, si ga bomo zapomnili kot njegovega najboljšega? Verjetno ne. Ali bo ostal v spominu kot dostojno slovo igralca od vloge? Zagotovo da.

                                                                                                      Foto: IMDb

A Pefect Day (2015)

Moja ocena: 4/5

Fernando Leon de Aranoya je realitvno nepoznan španski režiser, še posebno, če ga primerjamo z rojaki, kot sta Pedro Almodovar in Alejando Amenabar. A morda bo, čeprav ne ravno zgodaj, vendarle ujel mednarodno slavo, v kolikor mu je to seveda namen. V Madridu rojeni 47-letnik poleg presenetljivo dobrega filma, ki se mu posvetimo čez nekaj vrstic, na svoj spisek bržkone kmalu dodaja še biografsko dramo z naslovom Escobar, kjer bosta poizkušala zablesteti Javier Bardem in Penelope Cruz. Popoln dan je najprej odlična mešanica drame in komedije, z izjemno prodornimi in okusnimi šalami, ki včasih to niso. Verjetno moj najljubši film o grozodejstvih, povezanih z vojno v Bosni v 90-ih, ki je iz prestola žanra, ki ne bi smel obstajati, izrinil preroško Pomlad v Bosni z Richardom Gerom in Terrencom Howardom. Za originalnost tokrat skrbi v Sarajevu rojeni igralec Fedja Stukan, film pa je bil v celoti posnet na različnih lokacijah v Španiji.

V svoji prejšnji recenziji sem pisal o podrobnostih. Tudi v The Perfect Day sem opazil detajl, ki pa me je navdušil. Ker nima posebne vrednosti za zgodbo, kljub temu pa po mojem mišljenju kaže na kvaliteto filma, ga na tem mestu razkrivam. Ko skupina humanitarcev z bosanskim dečkom pride v njegovo od vojne razdejano mesto, lahko na eni izmed prerešetanih in s šrapneli preoblikovanih hiš od daleč vidimo simbol Srbov, t.i. "četiri S". Kot omenjeno, je film v celoti posnet v Španiji, tako da simbol tu nikakor ni slučajnost. Ta detajl tako jasno kaže na poglobljenost ekipe v samo zgodbo in njeno natančno planiranje scenografije.      

Vendar pa v filmu Srbi niso označeni za največji "oh in sploh" teror. Problematika vojne je predstavljena večplastno in dvoumno. Ne izvemo, kateri strani pripada lastnik trgovine, ki ne želi prodati vrvi, s katero bi iz vodnjaka potegnili truplo ter s tem rešili izvor pitne vode. Podobno za možaka, ki po zasoljeni ceni izkoriščevalsko prodajata vodo ljudem v stiski, nacionalna pripadnost ostaja neznanka. Obstaja več teorij, ki odpirajo poglede na več različnih zgodb, a so vse enako verjetne. Presojo, katera je verjetnejša, prepuščam vsakemu posamezniku posebej, na tem mestu želim zgolj spomniti na lep prikaz tega, da ni vse samo črno ali samo belo.  

Posebno noto daje filmu dobra glasbena spremljava, ki se na koncu razcveti v svoji dramatičnosti, ko ob predvajanju Where Have All the Flowers Gone? spremljamo ljudi, živali in predmete, spoznane v preteklih stotih minutah, na poti k njihovi usodi. Slovenci se bodo zaradi kulturne in geografske bližine Balkana (katerega del vseeno smo, če ne zaradi drugega, pa zaradi prvega) muzali še v začetnih minutah, ko se predvaja folk glasba, seveda brez predpone turbo...

Posnet na podlagi knjige Dejarse Llover Paule Farias je Popoln dan zelo dober film, ki mu to, poleg že omenjenih odličnosti, uspe s svojo skromnostjo, simpatičnostjo, naravnostjo, dodelanostjo in sentimentalnostjo. Vse to v enem "popolnem dnevu", dolgem tistih borih 24 ur. Zaradi geografsko-časovne umestitve mi je morda "sedel" bolj, kot bi komu drugemu, zato se s svojo oceno nikakor nisem naredil Francoza. Za vse, ki si boste film ogledali, kar vam seveda na vsak način priporočam, pa imam sledeče vprašanje: kdo za vraga hrani in poji psa, privezanega v opustošenem mestu?!

                                                                                                     Foto: IMDb

La French (2015)

Moja ocena: 3.5./5

Francoska naveza (angl. French Connection) je bila kriminalna mreža, preko katere se je morfinske preparate tihotapilo iz Turčije v Francijo, nato pa v ZDA. Organizacija je dosegla svoj največji razcvet v poznih 60-ih in zgodnjih 70-ih letih prejšnjega stoletja in bila odgovorna za dobavo večine heroina, ki se je porabil preko luže. Leta 1971 je William Friedkin posnel istoimenski film - Francoska zveza - z Genom Hackmanom v glavni vlogi, ki je postal dobitnik kar petih Oskarjev, vključno za najboljši film, režijo in glavno moško vlogo. Vse od omenjenega, se s samo sržjo problema, torej Francijo in mestom Marseille, ni ukvarjal noben (večji) film več. Ne francoski, ne ameriški, ne kakršenkoli. Kar je presenetljivo. Zato pri Marseillski navezi toliko bolj pritegne od Hollywooda in rodne grude očitno že pozabljena tematika. Dogajanje je tako postavljeno v sončni in topli Marseille, kjer zgodbo spremljamo od sredine 70-ih pa do zgodnjih 80-ih.

Jean Dujardin, glavni protagonist, je priznani francoski igralec in komedijant. Širša javnost ga je verjetno spoznala po prelomni vlogi v še bolj prelomnem filmu The Artist, ki mu je prinesla tudi prvega (in verjetno zadnjega) Oskarja. Pred tem v domovini že proslavljeni Dujardin je po dobljeni nagradi zaigral v nekaj bolj internacionalno usmerjenih filmih. Videli smo ga lahko ob Katarini Čas in Leonardu DiCapriu v Volku z Wall Streeta ter nazadnje kot člana pestre zasedbe malo manj pestrega filma Varuhi zapuščine. Glavni anatgonist zgodbe, Gilles Lellouche, je prav tako znani francoski igralec. Zanimivo je, da sta se z Dujardinom v filmu skupaj pojavila že tretjič, prvič leta 2010 v Malih belih lažeh in nazadnje leta 2012 v Skoku čez plot.

Kot rečeno, iskrene pohvale avtorjem Marseillske naveze za obuditev zanimive tematike. Tudi budžet filma, 26 milijonov dolarjev, je primerljiv s podobnimi filmi najmočnejše produkcije. Za zgoraj omenjeni film Francoska naveza so, upoštevaje inflacijo, porabili nekaj manj kot 10 milijonov dolarjev, kar je več kot dvakrat manj. Vendar pa je to lep primer, da zveza med vložkom in izkupičkom filma, tako denarnim kot umetniškim, ni za vse enaka. Marseillska naveza je film, ki skozi svoj potek velikokrat izgublja fokus in igralca težko drži pokonci. Razen redkih izjem so scene premalo napete, suspenza je le za vzorec. Še ena stvar, ki zmoti, so kulturne nedoslednosti. Nič nimam proti prikrajanju dejstev, v kolikor je to jasno strojeno za potrebe filma. Lep primer tega je Hitlerjeva smrt v Neslavnih barabah. V kolikor pa prihaja do takšnih primerov v filmih, ki sicer temeljijo na zgodovinski doslednosti in kadar se takšni primeri pojavijo v za samo zgodbo nepomembnih dejstvih, to preprosto kaže na malomarnost, z lepo slovensko besedo "šlamparijo". V filmu sem to opazil na dveh mestih, kar ne izključuje tega, da je podobnih primerov še več. Najprej vidimo newyorška "dvojčka", ki sta v procesu gradnje, pa čeprav so ju odprli že leta 1973, film pa se pričenja leta 1975. To napako lahko še spregledamo, saj so s prikazom gradečega se World Trade Centra morda hoteli poudariti kulturno podobo New Yorka 70-ih. Naslednja opazka pa, čeprav za zgodbo povsem nepomembna, bolj razkriva nenatančnost ustvarjalcev. V diskoteki se, leta 1981, če sklepamo po novici o izvolitvi Mitterranda za predsednika, vrti skladba Cambodia pevke Kim Wilde. Vse v redu in prav, vendar z eno samcato napakico. Singel Cambodia je bil izdan novembra 1981, do takrat pa se dogajanje v filmu že zaključi. Večina vas bo seveda mnenja, da dlakocepim, vendar se mi takšne stvari zdijo ključne pri presoji ustvarjalcev. Odražajo preciznost, perfekcionizem in komunikacijo med ekipo. "Hudič je v podrobnostih", pravijo. Te ločijo dobre od najboljših. Verjetno brez obsedenosti s ponavljanjem scen Stanley Kubrick  ne bi bil eden največjih režiserjev vseh časov- eno izmed scen filma Sijanje naj bi ponovili kar 127-krat!           

Marseillska naveza mi bo sčasoma odšla iz spomina. Verjetno bo najdlje zdržala fotografija Marseilla. Resnici na ljubo sem si ga ogledal samo zaradi časovno-krajevne postavitve in Jeana Dujardina. Film ni za odpis, ga pa malo manj toplo priporočam. Za vse žanrske navdušence v poštev gotovo bolj pride po imenu in tematiki podobna Francoska naveza.

                                                                            Foto: IMDb

The Visit (2015)

"Any other crazy bitch-ass fucking people here?" Moja ocena: 3.5/5 

Komična grozljivka (če ne verjamete, po ogledu boste) se je v Združenih državah premierno predstavila 8. septembra, v kinematografih pa so jo "čez lužo" pričeli predvajati 11. septembra. Gre za stvaritev M. Night Shyamalana, indijsko-ameriškega režiserja, ki nam je postregel s filmi, kot so The Sixth Sense, Unbreakable, Signs in The Village. Prav slednji za večino predstavlja mejnik, po katerem je pričela njegova ustvarjalnost upadati. Nazadnje je leta 2013 lansiral katastrofalno sprejeti film After Earth, z Willom in Jadenom Smithom v glavnih vlogah. Shyamalan je na prelomu tisočletja sicer veljal za mladega genija, primerjali so ga celo s Spielbergom in Hitchcockom.

The Visit je v nekaterih pogledih zelo "shyamalanovski". Posnet je bil na različnih lokacijah v Pennsylvaniji, kjer je režiser odraščal, ne izognemo pa se tudi zanj značilnemu preobratu. Po drugi strani film pozitivno preseneča s svojo sproščenostjo in minimalističnostjo. Ne želi za vsako ceno ugajati, posnet je v zanimivi narativni tehniki, za relativno malo denarja in traja ravno prav dolgo. Osebno ga vidim kot predpripravo na prihajajoča Shymalanova projekta: še nenaslovljeni film, v katerem naj bi zaigral Joaquin Phoenix, in Labor of Love, kjer naj bi režiser že tretjič moči združil z Bruceom Willisom.

Druga stvar, katero velja pohvaliti in katera prispeva predvsem k prvem delu skovanke "komična grozljivka", je rosno mladi avstralski igralec Ed Oxenbould. Njegova simpatičnost in komični vložki na čelu z rapanjem so izjemno dobrodošel dodatek, brez katerega bi Obisk potonil v čisto drugo kategorijo. Vlogo dedka in babice sta prevzela malo znana Peter McRobbie in Deanna Dunagan, za kar je utegnil Shyamalan osebno poskrbeti, saj dejstvo še poglablja grotesknost zgodbe.

Becca in Tyler delujeta kot novodobna Janko in Metka, ujeta v primežu hudobne čarovnice v obliki njunih starih staršev. Novodobnost izkazujeta s komunikacijo prek računalnika ter navdušenostjo nad rapom in filmom. Tako kot Janko in Metka tudi onadva prihajata iz enostarševske družine, vzrok za to pa je ponovno zelo "moderen".   

Če se osredotočimo na grozljivi del, ta ne funkcionira tako dobro kot komični vložki in sproščena naracija, vendar vseeno postreže z nekaj dovolj dobrimi kadri. Predvsem babica tu igra ključno vlogo, zanimiva je še evolucija obnašanja starih staršev in njunega odnosa z vnukoma. Kljub vsemu Obisk ni ravno film, po katerem bi bilo težko zaspati in ki bi gledalca preganjal še dolgo po ogledu, pa čeprav je kinodvorano zapustil po pol deseti uri zvečer... Morebitna grozljiva izkušnja bo kmalu zbledela in množice z adrenalinom prepojenih najstnikov verjetno ne bodo drle v kinodvorane. Kar se grozljivk tiče, bo verjetno ostal nekje med nizkoproračunskimi tipa The Blair Witch Project in Paranormal Activity ter bolj premišljenimi projekti, kot sta The Ring in The Conjuring. Če si torej želite ogledati grozljivko, vam veliko bolj priporočam po budžetu primerljiv The Babadook.

Za konec lahko napišem, da je bil Obisk film vreden ogleda in da z zanimanjem pričakujem(o) naslednje - verjetno bolj visokoleteče - projekte M. Night Shyamalana.   

                                                                                                                                                       Foto: IMDb