The Age of Adaline (2015)

"Anni, amori, e bicchieri di vino, no che contato mai." Moja ocena: 3.5/5

V dokumentarcu o staranju, ki ga je s svojim nastopom podprl tudi karizmatični dr. Aubrey de Grey, sem pred kratkim izvedel, da naj bi s prekinitvijo/upočasnitvijo staranja ljudje zlahka dosegli 1000 let. Razlog se zdi preprost. Verjetnost smrti se z leti povečuje, dokler pač ne umremo, tako ali drugače. Karikiram: človek ima v svojem 25. letu povprečno 0.1% verjetnosti, da bo takrat umrl; odstotek se s starostjo povečuje zaradi bolezni povezanih z njo. Če bi tako "mladost" zadržali in ohranili svojo "letno verjetnost", bi po nekaterih izračunih lahko živeli tisočletje dolgo. Nisem ne statistik, ne matematik, vendar kmečka pamet govori v prid teoriji. Večji problem je, kako mladost obdržati. S tem naj se za enkrat ukvarjajo drugi, pojdimo k filmu.

Adaline, ki jo je solidno upodobila Opravljivka Blake Lively, je z leti očitno res pobrala vso pamet sveta. Iz izkušenj in dolgoletnega izobraževanja se je naučila mnogo stvari, med drugim govoriti portugalsko in nekaj medicinske znanosti. Prav to je ena izmed stvari, ki spodbudi k razmisleku, kaj vse bi bili ljudje sposobni, če bi se starali zgolj kronološko, biološko pa ostali mladi, zdravi in krepostni? Prepogosto se zgodi, da stare ljudi odrivamo na stran, spregledamo pa njihovo bogato zakladnico znanja in izkušenj.

Pozoren gledalec se tekom filma kar malo namuči s preračunavanjem ter na koncu ugotovi, da glede tega ne obstajajo večji paradoksi. Adalinina hči Flemming (Ellen Burstyn) je v devetem desetletju življenja in Adaline še vedno kliče "mama", ta pa njo dragica (angl. "darling", čeprav ji je ime Adaline, da vpeljem še malo humorja, ki ga je v filmu morda kanček premalo). Poleg hčerke je edina, s katero Adaline ohranja trajnejše stike, njena slepa prijateljica Regan, ki je zaradi očitnih razlogov ne more "razkrinkati".

Tu pa se približamo Adalinini žalostni usodi. Zaradi strahu pred tem, da bi postala poizkusni zajček v procesih raziskovanja staranja, se odloči vsakih deset let spremeniti identiteto (in s tem tudi kraj bivanja, kjer jo vsake toliko pot še vedno zanese v San Francisco, ki je v filmu lepo predstavljen). Rutina ji onemogoča tesnejša prijateljstva in družinsko življenje. Drugo breme, ki ga nosi, je minljivost bližnjih. Njenega psička, hčere, morebitnega partnerja? Zgoraj zapisani pregovor za njo pač ne velja.

Vlogo ljubezenskega interesa naslovne junakinje, simpatičnega Ellisa Jonesa, je prevzel nizozemski igralec Michiel Huisman, poznan iz serije Igra prestolov (Game of Thrones). Opaznejšo vlogo odigra Harrison Ford, ki upodobi Ellisovega očeta. Na tem mestu izpostavljam mladega igralca Anthonya Ingruberja, ki kljub kratki minutaži velik vtis pusti s svojim glasom in stasom, ki zelo spominjata na Fordovega. Njegovo imitacijo Hana Sola si lahko ogledate na YouTubu. Omenjam še eno poznano ime, Kathy Baker, ki nastopa v vlogi Ellisove mame.            

Zadnja stvar o kateri bi rad nekaj napisal, so naključja. Proti koncu se namreč lepo izpostavi še ta tema. Pravzaprav vse od Nenavadnega primera Benjamina Buttona (The Curious Case of Benjamin Button) ne pomnim tako lepega prikaza vpliva naključnih dogodkov na našo usodo. Slednje se sicer samo po sebi sliši protislovno, pa vseeno.

Kot celota mi je bil film všeč, ne morem pa se znebiti občutka, da gre zgolj še za eno romantično dramo, sicer zgrajeno na zelo dobri podlagi. Verjetno bi ta stereotip držal bolj, če bi vloga Adaline pripadla Katherine Heigl, kot je bilo sprva v načrtu. Priporočam kot izbiro za romantičen večer v dvoje. Puncam bo gotovo všeč, fantje pa tudi ne bodo ostali ravnodušni.

                                                                                                                                                       Foto: IMDb

12 mesecev, 12 novih filmov

Leto 2016 prinaša kar nekaj zanimivih projektov, vendar sem se tokrat odločil narediti seznam najbolj pričakovanih za vsak mesec posebej. Tako je izziv izbora še večji, bralci pa boste imeli celoletni seznam dobrega materiala. Brez oklevanja, začnimo!

Januar: 13 Hours: The Secret Soldiers of Benghazi

Režiser "blockbusterjev" Michael Bay se je odločil na velika platna prenesti še eno resnično zgodbo o ameriškem pogumu. Na seznamu zaradi solidnega napovednika in manjka konkurence za ta mesec (The Revenant nosi uradno letnico 2015).

Februar: Hail, Caesar!

Vračata se brata Coen, kar je ob zanimivi zgodbi in zvezdniški igralski zasedbi zadosten razlog za uvrstitev na seznam. 

Marec: The Brothers Grimsby

Sacha Baron Cohen se bo po dolgem času predstavil v komični vlogi, vredni njegovega slovesa. Na drugi strani zaradi režiserja Louisa Leterrierja (The Transporter) lahko pričakujemo tudi ogleda vredne akcijske sekvence.

April: The Jungle Book

Bill Murray kot Kiplingov medved Baloo? Moja duša je prodana!

Maj: Snowden

S še vedno aktualno zgodbo se vrača tudi Oliver Stone. Premiera filma naj bi se po prvotnih planih zgodila že lani, vendar nič ne de, na obetajoč projekt se izplača počakati malo dlje.

Junij: The Conjuring 2

Prvi del iz leta 2013 je prepričal, odprta pa je pustil tudi nekatera vprašanja, kar, poleg ohranitve jedra ekipe (režiser in glavna igralca), daje upanje na dostojno nadaljevanje, čeprav je njegova kvaliteta izmed vseh filmov tega seznama morda najbolj vprašljiva.

Julij: The BFG

Zgodba Roalda Dahla in režija Stevena Spielberga napovedujeta obetaven izdelek.

Avgust: Suicide Squad

Čeprav imam raznih franšiz in superjunakov vrh glave zadosti za naslednjih deset let, bo vseeno zanimivo videti, kako se bo obnesla zgodba drugega velikana stripovskega založništva, DC Comics. Ne nazadnje skoraj vsakega ljubitelja filmov zanima tudi, kako se bo kot Joker odrezal Jared Leto.

September: The Magnificent Seven

Novejša adaptacija legendarnega vesterna, posnetega po še bolj legendarnem filmu Akire Kurosawe. Antoine Fuqua z ekipo utegne poskrbeti za pravo osvežitev.

Oktober: A Monster Calls

Posnet po knjižni predlogi Patricka Nessa in Siobhan Dowd. Ganljiva zgodba, za ekranizacijo katere stoji španski režiser J. A. Bayona. 

November: The Founder

Spremljali bomo vzpon imperija McDonald's, za katerega je poskrbel Ray Kroc, ki ga bo upodobil Michael Keaton. V kolikor bo slednji tudi letos nominiran za glavno moško vlogo, mu utegne omenjeni projekt prinesti še tretjo zaporedno nominacijo za Oskarja.

December: Passengers

Ponovno zelo človeška tematika. Tokrat o precepu, ali sam preživeti večnost, ali pa nekoga drugega prikrajšati za boljše življenje. Obetavno.

Za konec naj omenim, da bo letošnje leto postreglo še z mnogo filmi, katerih datum premiere zaenkrat ostaja neznan: Silence, Story of Your Life, LBJ, Gold, . . . če jih naštejem le nekaj. Da ne bo kdo užaljen. 

                                                                            Foto: IMDb

MEDICAL FACTS: Mad Max: Fury Road (2015)

Šele pred kratkim sem si ogledal enega najbolj opevanih filmov letošnjega leta- "reboot" Pobesnelega Maxa s Tomom Hardyjem v naslovni vlogi. O filmu kot celoti ne bom preveč razpredal, rad bi povedal le, da ga besede režiserja Georgea Millerja M.D. - "a very simple allegory, almost a western on wheels" - odlično opišejo. Ker gre tehnično za izjemno izpopolnjen film z odličnimi akcijskimi prizori, priporočam ogled v kino dvorani, po možnosti v 3D obliki. Tam prizori ob primerni avdio-vizualni podpori verjetno resnično pridejo do izraza, sam sem si film ogledal kar doma pred računalnikom, kar povsem obžalujem. . . Ker filma zaradi omejene izkušnje ne morem vsaj približno objektivno oceniti, sem se odločil spisati nekaj medicinskih razlag za nekatera dogajanja v filmu, ki so tudi na medmrežju sprožala radovedne debate. 

1. Zakaj je Max t.i. univerzalni darovalec?

Ta razlaga je najbolj osnovna, mnogi se je verjetno spomnite še iz gimnazije, zato bom začel z njo. Pri transfuziji je pomembna določitev krvne skupine prejemnika in dajalca. To učinkovito prepreči smrtno nevarno akutno reakcije pri prejemniku. Krvno skupino določata dve v praksi najpomembnejši skupini antigenov (označevalcev) na površini rdečih krvničk (eritrocitov). Prva skupina pripada sistemu AB0, druga pa sistemu Rh. Človek ima lahko krvno skupino, A, B, AB ali 0, dodatno pa je lahko Rh pozitiven (Rh+) ali Rh negativen (Rh-). Obstajajo pa še protitelesa (uničevalne molekule), ki reagirajo s posameznimi antigeni krvnih skupin. Tako protitelesa anti-A reagirajo z antigeni A na eritrocitih, anti-B z antigeni B, anti-Rh pa z antigenom D, od prisotnosti katerega je odvisno, ali bo oseba Rh+ ali Rh-. Posamezniki s krvno skupino A tvorijo protitelesa anti-B, tisti s krvno skupino B anti-A, tisti s krvno skupino 0 anti-A in anti-B, posamezniki s krvno skupino AB pa tovrstnih protiteles ne tvorijo, saj bi v tem primeru napadla telesu lastne eritrocite. Rh- tvorijo protitelesa anti-Rh, Rh+ pa ne, saj bi podobno kot pri AB napadala lastne eritrocite. Če torej nekomu s krvno skupino A- (A, Rh-) transfundiramo kri posameznika s krvno skupino npr. B+ (B, Rh+), bodo protitelesa anti-B in anti-Rh prejeto kri iz tujega organizma "uničile", sprožila pa se bo smrtno nevarna imunska reakcija. Ker ljudje s krvno skupino 0- na površini svojih eritrocitov nimajo ne antigenov sistema AB0, kot tudi ne antigenov sistema Rh, proti prejeti krvi iz njihovega telesa ne more nastati nikakršna reakcija. Zaradi tega jih imenujemo univerzalni dajalci. Podobno so posamezniki s krvno skupino AB+ univerzalni prejemniki, saj njihov organizem ne tvori protiteles proti antigenom krvnih skupin. Razumljivo? Upam da.        

2. Kaj pomenijo "bule" na vratu nekaterih Vojščakih (War Boys), Nuxova Larry & Barry?

Diferencialno diagnostično lahko rezistence na vratu razdelimo na prirojene, vnetne in rakave. V primeru iz filma prideta v poštev druga in tretja entiteta. Smo v postapokaliptičnem svetu, kjer slabe higienske razmere omogočajo širitev bolezni. Poleg tega iz uvodnega prizora z dvoglavim kuščarjem lahko sklepamo na prisotnost okoljskih mutagenih dejavnikov, kot je npr. radioaktivno sevanje. Glede na omenjeno imam dve teoriji. Prva je, da se je zaradi že omenjenih slabih higienskih razmer, prenaseljenosti in pomanjkanja zdravstvene oskrbe ponovno razpasla tuberkuloza (jetika, sušica). Domnevo delno potrjujeta pokašljevanje Immortan Joea in nosna cevka (učeno nazalna kanila) Rictusa Erectusa. Tuberkuloza, ki jo v razvitem svetu poznamo bolj po anekdotičnih primerih kakor del vsakdana, se lahko kaže kot t.i. tuberkulozni limfadenitis vratu ali skrofuloza, kjer pride do prizadetosti vratnih bezgavk v sklopu bolezni. Ena od znakov tuberkuloze sta tudi nočno potenje in povišana telesna temperatura, na kar namiguje Nux, ko Capable pove: "Larry and Barry. If they don't get me, then the night fevers will." Nočno potenje pa pripelje še do moje druge teorije. Limfom in levkemija sta obliki hematoloških rakavih bolezni, kjer lahko srečamo povečane bezgavke in nočno potenje. Pri prvem gre za primarno prizadetost, pri levkemiji pa so povečane bezgavke odrast metastatske prizadetosti. Predvsem pacienti z levkemijo zaradi prizadetosti kostnega mozga, mesta nastajanja krvnih celic, hitro postanejo anemični. Transfuzije, ki jih prejemajo Vojščaki morda namigujejo ravno na to. Poleg tega so rizični faktorji za razvoj limfoma in levkemije tudi nekatere okužbe, radiacija in prisotnost določenih kemikalij, kar nas spret pripelje do povezave s postapokaliptičnimi pogoji bivanja.

3. Zakaj Max, z namenom rešiti njeno življenje, Imperator Furioso zabode v prsni koš?

Pnevmotoraks je izraz za zrak v plevralni votlini. Plevralna votlina predstavlja prostor med parietalno in visceralno poprsnico, kar poenostavljeno pomeni med pljuči in steno prsnega koša. Tlačne spremembe v tem prostoru nam omogočajo dihanje. Najhujša oblika pnevmotoraksa je t.i. tenzijski pnevmotoraks. Tu prihaja do nenadzorovanega nabiranja zraka v plevralni votlini, kjer se z vsakim vdihom povečuje pritisk, ki odriva zdravo pljučno krilo in lahko povzroči cirkulatorni kolaps. V primeru Imperator Furiose je šlo za travmatsko (poškodbeno) obliko tenzijskega pnevmotoraksa, kje je vbodna rana na prsnem košu delovala kot enosmerna zaklopka, ki je zrak ob vdihu spuščala v plevralno votlino, ob izdihu pa ovirala njegov izhod. Max je s hitrim postopanjem omogočil izpust nabranega zraka (kar se je tudi nazorno slišalo) in s tem Furiosi rešil življenje. V resnici seveda takšno dekompresijo izvedejo na točno določenem mestu z iglo, ki je ravno pravšnje velikosti, da omogoči uhajanje zraka in ne poškoduje žil in živcev pod rebrom...

Upam, da ste se naučili kaj koristnega, v kolikor pa tole bere kakšen medicinski strokovnjak, pa naj me le popravi, kjer sem (?) grešil.

                                                                                                                                                    Foto: IMDb

Love Is Strange (2014)

Moja ocena: 3/5

Starejši gejevski par spoznamo na jutro njune poroke, s katero kronata zvezo, trajajočo skoraj štiri desetletja. John Lithgow igra Bena, upokojenca in bolj ali manj (bolj manj) uspešnega slikarja, Alfred Molina pa Diega Armanda Marad..., oprostite, Georgea, učitelja glasbe na katoliški osnovni šoli. Dan, ki je za njiju eden najsrečnejših, paradoksno povzroči velike težave, ko Georgea zaradi zakonske zveze z moškim, za katerega so sicer vedeli, da z njim že dolgo živi skupaj kot partner v ljubezenskem pomenu besede, odpustijo iz službe. Par je tako prisiljen prodati svoje lično newyorško stanovanje in se, dokler ne najde drugega- ugodnejšega, nastaniti pri svojih bližnjih. A ne kot par, kaj šele v pravem pomenu besede: Ben pristane pri družini svojega nečaka Elliota, George pa pri zdaj bivših sosedih v obliki mlajšega gejevskega para, katerega tvorca se preživljata kot policista (prava policista, ne podležite stereotipu!). V tem delu filma spoznamo moč rekla, da imamo svojo družino radi toliko, kolikor manjkrat se vidimo. Elliotova soproga Kate (Marisa Tomei nikoli ne razočara), ki je še pred kratkim na poročni zabavi Georgeu in Benu nazdravljala, se zdaj že sooča s problemom, kako naj Benu pove, da je na trenutke moteč, pravzaprav ga v resnici ne želi v stanovanju. Kako torej najti pravo mero med zoprnim občutkom prizadeti bližnjega in ščitenjem svojih interesov? ("Elliot, it's your uncle. When they're playing loud music, it's easy to tell them to turn it down. But when it's uncle Ben chatting away, it's a lot harder to tell him to shut up."). Tudi Joey, Katein in Elliotov najstniški sin, Bena vse težje prenaša, z njim deli celo svojo sobo. George na drugi strani težko prenaša par, ki ga je vzel pod streho. Večerne zabave, ki jih prirejata, nikakor ne ustrezajo njegovemu umirjenemu tempu starejšega gospoda. Ben in George postajata vse bolj odrinjena in se, mladoporočenca kot sta, vseskozi zelo pogrešata. Ganljiv film, ki ga proti koncu preseka razplet, ki se je sicer zdel predvidljiv in logičen, ponuja vpogled v eksistenco starejšega homoseksualnega para. Odlikujeta ga res izjemna glavna igralca in komični vložki ("You told me Joey is loosing his patience with you. Can you imagine if you broke his bed trying to shag your husband?"). Pri meni je, kot že napisano in navkljub dejstvu, da to zelo verjetno ni njegova glavna tema, saj je najprej in predvsem film o ljubezni, sprožil razmišljanja o pristnosti medsebojnih odnosov, o tem, kdo so naši pravi prijatelji (če to sploh obstaja?) in kako naj se do ljudi vedemo, saj nikoli ne vemo, v kakšnem položaju se bomo z njimi znašli. Lepo je biti prijazen, a včasih koristno in še lepše iskren. Moja rešitev? Je nimam. Vsak ravna upoštevajoč trenutno situacijo in svoj glas morale. Je pa nesporno dejstvo, da (večino) ljudi, kot bi se strinjal Richard Dawkins, skrbi le za svoje gene, ostalo je češnjica na tortici, ali če želite, vrh Maslove piramide. Prijateljstvo je "luksuz", ne samo s strani pomoči potrebnega, temveč tudi s strani pomagajočega. Ko pridejo težave, se je pač potrebno znajti sam, bodisi v neposrednem smislu, bodisi tako, da imaš ob sebi nekoga, s katerim si deliš genetski material ali pa si nekdo drug deli vajinega (Ben in George sta tu izjema). Koliko od nas zanima, ali imajo otroci v Sloveniji, kaj šele v tretjem svetu, kaj jesti? Koliko otrok pusti svoje starše na stara leta životariti brez oskrbe? Nam je res žal, ko nekomu izrečemo sožalje? Bi se kdo odpovedal pljučni pečenki, počitnicam na morju ali pa dragocenemu času? Verjetno ne. Je pa razlika med tistimi, ki to povedo in tistimi, ki se pretvarjajo, da bi. Na letošnjem Festivalu Panč je popularni hrvaški komik Ivan Šarić povedal nekako tako (se vnaprej opravičujem za svoj prevod in priredbo): "Svi smo mi šupci, ali ima razlike među onima, koji to znaju i kažu te onima, koji kažu "ne, ja nisam šupak"- ti si najveći šupak!" Hvala bogu obstajajo tudi izjeme ...

                           Foto: IMDb

Timbuktu (2014)

Zidane, Messi, Real Madrid. Moja ocena: 2.5/5

Timbuktu je malijska vasica, kjer zakone določa Islamska policija (t.i. Police Islamique) po smernicah širiatskega prava (prikazana sta prizor bičanja in kamenjanja) in s pomočjo svobodne interpretacije Korana. Nogomet z njo nima nobene zveze, saj je tam prepovedan. Tako kot glasba in cigarete. V uvodnem delu sem ga namesto citata omenil delno zato, ker v filmu večino časa govorijo meni nepoznane jezike, s katerimi se pač težje poistovetim in posledično citiram, delno pa zato, ker igra vlogo v dveh pomembnih scenah filma. Slednje kaže, kako blizu in kako daleč drug od drugega sta življenji v Timbuktu-ju in npr. v Ljubljani. Deček, ki ob igranju imaginarnega nogometa brez žoge v Messijevem dresu s številko deset na hrbtu doseže gol, verjetno nikoli ne bo spremljal Barcelone na stadionu Camp Nou, gledal finale Svetovnega prvenstva ob vrčku Heinekena, ali pa svoje otroke v enoprostorcu vozil na treninge žogobrca v lokalni nogometni klub. Razpravljanje o Zidanu in Messiju, o Barceloni in Real Madridu in o finalu Svetovnega prvenstva v Franciji leta 1998, ki se razvname med tremi islamisti, med drugim kaže na to, kako dvolična je njihova organizacija in njeni člani. Zgodba se zaplete, ko ribič Amadou ubije kravo, ki je mlademu pastirčku ušla izpod nadzora naravnost v ribiške mreže. Lastnik živine, Kidane, se z Amadouem sooči, seboj pa kljub opozorilu žene odnese svojo pištolo, ki se med prerivanjem obeh mož sproži ter ribiča smrtno rani. Islamska policija kmalu odkrije truplo in Kidanea "aretira". . .  Timbuktu sem doživel kot enega tistih filmov, ki so hkrati izjemno kompleksni in zelo preprosti, minimalistični. Vsekakor dober prikaz življenja pod zastavo ISIS-a, nestrinjanja lokalnega prebivalstva z "oblastjo", odmika organizacije od vere, islamskih skrajnežev iz razvitega sveta in dvoličnosti znotraj organizacije. Vse skupaj podkrepljeno z izjemno scenografijo in glasbeno spremljavo. Morda mi ravno zaradi nepripravljenosti na njegov počasen, a kompleksen tok, ni ravno "sedel", kar je razvidno iz moje ocene. Film, katerega ogled naj poteka v popolni tišini. "Blockbusterski" prigrizki so absolutno odveč, saj zamotijo oči in ušesa in kakšna pomembna malenkost hitro ostane spregledana. S pojavom "Islamske države" leta 2014 je Timbuktu prišel ob času, ko ni mogel ostati prezrt, o čemer pričajo številne osvojene nagrade ter nominacija za Oskarja ob letošnji prireditvi.

                                                                            Foto: IMDb

True Detective, s02e08 (2015)

"These facts were paid for in blood. So honor that."

Finale mi je bil všeč. Zelo. Čeprav na trenutke klišejski in predvidljiv. M. Night Shyamalan je za televizijsko mrežo Fox povedal, da serije temeljijo na likih. Že v dveh urah filma se človek lahko poistoveti z njihovo zgodbo, kaj šele skozi tedne/mesece/leta. Ko v serijo z dobro konstruiranimi liki vnesemo še nepredvidljivost in načelo nepogrešljivosti, pa dobimo odlične pogoje za veliki met. V zlati dobi televizije sem se navezal na kar nekaj likov, nazadnje npr. na detektiva Velcora. Večino finala Pravega detektiva sem trepetal in pričakoval najhujše, kar se je na koncu tudi zgodilo. Velcora je pokopala ljubezen, Semyona pa ponos. Poslednja epizoda je bila tako nekaj najbolj ganljivega, pretresljivega in tudi najboljšega, kar sem si ogledal zadnje čase. Lahko bi jo označil za najboljšo v celotni drugi sezoni, vendar jo že zaradi dolžine (poldruga ura) težko primerjam z ostalimi. V uvodu vidimo Velcora in Bezzeridesovo, kako ležita na postelji in si izpovedujeta svoje najgloblje skrivnosti. Bezzeridesova s cigareto v roki, kar že lahko označim kot prvi kliše. Kakorkoli. Semyon želi soprogo spraviti na varno, da lahko zaključi posle. Po njenem upiranju mu končno uspe, dogovorita pa se, da se najkasneje čez dva tedna srečata v Venezueli. Oba v belem, Frank z rdečo vrtnico na suknjiču. Preostala detektiva izvesta za Woodrughovo smrt. Odločita se poiskati Leonarda, Laurinega brata. Semyon najde truplo župana Chessanija v rezidenci na Bel Airu. Domnevno naj bi bila zanj usodna mešanica alkohola in tablet, v resnici pa (verjetno) njegov sin Tony. Velcoro in Bezzeridesova naletita na Lauro, vklenjeno v bratovi hiši. Pove, da je Caspereja ubil Leonard, na plano pa pride še eno predvidljivo dejstvo, in sicer, da je taisti ukradel tudi trdi disk s posnetki iz Casperjeve hiše ter ustrelil Velcora. Zdaj naj bi odšel na "srečanje" s Hollowayem. Bezzeridesova Lauri kupi vozovnico do Seattle-a, Velcoro pa na železniški postaji Leonarda prepriča, naj Hollowaya ne ubije. Namesto tega sam govori z načelnikom. Pogovor skrivaj snema. Ko Holloway omeni, da je bil Caspere Laurin oče, Leonardu popustijo že sicer šibke zavore in z nožem napade Hollowaya. Pride do streljanja, v zmedi katerega sta ubita tako Holloway kot tudi Leonard, Velcoro pa izgubi svoj posnetek. Semyon prepriča Velcora, da mu pomaga ukrasti denar in pospraviti njegove sovražnike. Z denarjem bi tako oba zapustila državo, Semyon z Jordan, Velcoro pa z Bezzeridesovo. Velcoro pristane in na izmenjavi denarja med Osipom in McCandlessom dvojec pobije vse prisotne in zbeži z zajetnim kupom denarja. Med tem Bezzeridesova na kliniki dr. Pitlorja lastnika najde mrtvega, kot še eno žrtev čiščenja dokazov. Vse je pripravljeno na pobeg čez mejo, seveda skupaj z dokumenti, ki bremenijo preostanek nepridipravov s Tonyem Chessanijem in poročnikom Burrisom na čelu. A tu se zaplete. Pričakovano, vendar sem med vsem skupaj še vedno stiskal pesti in grizel nohte. Velcora premami želja, da bi še zadnjič videl sina. Ko se vrne na mesto, kjer je parkiral avto, pod njim naleti na sledilno napravo. Semyona v še eni klišejski sceni ugrabijo Mehičani, ker je zažgal klube, v katerih po dogovoru poslujejo. Sprva že izgleda, da so se pogodili s predajo denarja, ko pa ga želijo pustiti v puščavi brez obleke, ga premaga ponos (ali pa ga skrbi za diamante, skrite v suknjiču?). Zabodenega ga prepustijo na milost in nemilost usode. Velcoro se zateče v gozd, kjer med sekvojami sledi strelski obračun, na koncu katerega konča prerešetan. Umirajoči Semyon se srečuje z duhovi svoje preteklosti, na koncu pa tudi sam postane eden izmed njih. Z okrvavljeno belo srajco, namesto rdeče vrtnice na beli obleki. Bezzeridesova in Jordan mesece po smrti njunih dragih v Venezueli novinarju predata bremenilno dokumentacijo in skupaj z Nailsom odpotujeta v neznano, prva v družbi dojenčka, Velcorovega drugega biološkega otroka (ja, mali debelušni rdečelasec je bil ves čas njegov). Medtem ulica raja naprej. . . 

                                                                            Foto: HBO                                       

Kaj pričakovati od naslednje sezone?

True Detective, s02e07 (2015)

"Everything is f*cking."

Dobra epizoda, "no doubt about it", kot bi rekel gospod predsednik. Vendar vseeno ostaja nek čuden priokus. Morda sem še vedno razočaran nad preveč komplicirano zgodbo? Kakorkoli že, v tej epizodi vsi pokažejo svoj pravi obraz, razen tistega, ki ga ne in jo na koncu, delno zaradi tega, tudi skupi ("If you had just been honest about who you are, nobody'd be able to run you."). Bezzeridesova se ove v motelu, kamor se četvorica zateče po pobegu s konca prejšnje epizode. Woodrugh od neznanega izsiljevalca prejme fotografije, posnete v noči, ko je spal z Gilbom. V poizkusu zaščititi ju, namesti mamo in zaročenko v motel. Podobno stori Bezzeridesova, ki očeta in sestro spravi daleč stran. "Pogrešano dekle" Vera pove, da je Casperejeva najljubša, Madžarka Tascha, želela stranke izsiljevati s fotografijami iz zabav. Od tod krvava mučilna lopa. Na eni od slik neko dekle poimenuje z Laura (neredi '92?!). Bezzeridesova postane iskana oseba zaradi umora varnostnika iz zabave. Podobno se zgodi z Velcorom, ko nekdo ubije Davisovo. Semyon (dobesedno) ob zid pritisne Blakea, ki prizna, da dela za Osipa in Tonyja Chessanija, katera skušata Semyona izriniti iz posla. Nadalje pove, da je on ubil Stana, saj ga je ta videl z Osipom, ter omeni izmenjavo denarja. Semyon ga, ko vidi, da je iz njega potegnil vse uporabne informacije, hladnokrvno ubije in prične priprave za končni obračun ter pobeg na varno. Woodrugh odkrije, da sta leta 1992 Burris in Dixon delala za Hollowaya, Caspere pa na isti policijski postaji. Pravi detektivi skujejo teorijo: pokvarjeni policisti so sodelovali in nerede izkoristili za krajo diamantov. To pojasni dejstvo, da je Dixon povpraševal po diamantih, še predno se je uradno vedelo zanje in da je bila Casperejeva hiša razmetana zato, ker so iskali prav diamante. Dekle s slike, Lauro, Velcoro identificira kot Casperejevo tajnico Erico. Woodrugh pade v zasedo, v kateri ga pričaka Holloway z željo po ukradenih dokumentih s privatne zabave. Med tem njegova mati in zaročenka gledata film Splendor in the Grass. Od zadnje, uro in pol dolge epizode, imam visoka pričakovanja. Kako bo stvar izpeljal Semyon? Bo Velcoro izvedel, kdo je posilil njegovo takratno ženo? Bodo vpleteni pravično kaznovani? Se bo kdo izvlekel? Kako se bo razpletlo z Lauro (in Leonardom)? Karte so na mizi, sestavine pripravljene, ne tehtamo več koliko česa potrebujemo, skratka, kruh je treba samo še zamesiti in postaviti v pečico. Upam, da se ne bo zažgal. . .

                                                                            Foto: HBO

Se veselim finala!