sobota, 17. februar 2018

Na sceni: Plavi orkestar, Stožice 2018


Osem let je minilo od dveh razprodanih koncertov v Hali Tivoli, koncertov, ki se takrat nikakor ne bi mogla odviti v Areni Stožice, saj je kot take sploh še ni bilo. Kot da je bilo včeraj, ko sem nekaj dni pred samima dogodkoma videl povsem običajno klapo, ki je sončnega zimskega dopoldneva sredi tedna v lokalu na znani ljubljanski ulici prisedla za sosednjo mizo in se nato kasneje prijateljsko pozdravila s priznanim lasjestrižcem, katerega salon (še vedno) domuje tik ob dotičnem lokalu. Pa ni bilo včeraj, minilo je osem let. Tako kot je minilo že skoraj dvajset let od zadnji albumov, ki sta še prinesla zimzelene hite. Plavci naj bi tokrat Stožice dejansko razprodali, čeprav je bilo med koncertom vseeno opaziti še kakšen prost sedež. In beseda sedež ima tukaj velik simbolni pomen. Nikakor namreč ne razumem, kako lahko odšteješ 20+ evrov za koncertno vstopnico skupine, ki ti očitno nekaj pomeni, nato pa polovico koncerta sediš kot na kakšni školjki. Slovenska publika je pač posebna, kar je bilo zaznati tudi v poznavanju nekoliko butičnejših komadov. Seveda so se vsi na ves glas drli, ko so zaigrali "Bolje biti pijan nego star", pa tudi manj izrazitejše pesmi, ki pa so na našem ozemlju žal še vedno prepoznane kot njihove najbolj popularne: "Ako su to samo bile laži", "Kad ti ljubav ime prozove" in "Od rođendana do rođendana". Športne dvorane na severu nekdanje skupne domovine morda res niso kraj, kjer bi se nagnetli resnični oboževalci in poznavalci Plavega orkestra, je bilo pa vseeno lepo videti, da so se dan po valentinovem skupaj zbrale različne generacije; no, vsaj vse tiste, katere zadeva razpon bandovega delovanja, torej od najstarejših, ki so bili ob izidu "Soldatskega bala" v svojih dvajsetih, pa do današnjih dvajsetletnikov. Loša, večni mladenič, kljub rosnim triinpetdesetim še vedno premore izjemno veliko energije in prav užitek ga je bilo opazovati, kako na "Suado" miga ravno tako, kot ob snemanju znamenitega videospota na vrhu sarajevske stolpnice. Dvojčka Ćeremida ostajata simpatičen zaščitni znak skupine, dobro pa se je ("Hja, po dvajsetih letih", boste rekli) vklopil tudi v perje oskubljenega pelikana odeti kitarist Saša Zalepugin, zamenjava za člana originalne zasedbe, Mladena Pavičića. Morda enega izmed vrhuncev koncerta, ki ga še nismo omenili, predstavlja izvedba komada "Sava tiho teče", ko je prav vsak izmed prisotnih v roke vzel svoj mobilni telefon ali pa celo – da, tudi takšne romantike še premoremo – pravi pravcati vžigalnik in postal ena izmed dvanajst tisoč luči v en glas prepevajoči dvorani. Naj zaključim: soliden koncert, katerega je kazila predvsem "mlačna" publika. Bo že res, da je Plavi orkestar skupina iz nekih drugih časov ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar