Paul Verhoeven, nizozemski režiser, znan po svojih
znanstvenofantastičnih filmih in Prvinskemu
nagonu, je pri 78-letih, ko se nekateri že otepajo senilnosti, kritike
navdušil še z enim filmom. Takrat je zgodbo postavil v Francijo, natančneje v
prestolnico Pariz, in sodeloval s tamkajšnjimi igralci, na čelu z eno najbolj
cenjenih v domovini nasploh, Isabelle Huppert, kateri je dotična vloga prinesla
zlati globus in celo nominacijo za oskarja. Če gre verjeti nekaterim medijem,
se je Verhoeven za potrebe filma bojda naučil celo francosko, vse z namenom, da
bi bila komunikacija z ekipo čimbolj pristna in neposredna.
Režiser je svoje delo opravil solidno, torej po pričakovanjih. Gledalce
šokira že s prvo sceno, katero predhodi godalni napev ob samem skoku v film, in
potem dalje odpelje brez problemov. Ravno uvod nam da vedeti ogromno, saj se
takoj pokažejo režiserjeva sposobnost, filmski zaplet, kvaliteta glavne igralke
in pa karakter njenega lika. O slednjem že prav kmalu, na tem mestu je treba
dodati še, da skozi zgodbo kar nekajkrat doživimo tisti (za nekatere) prijeten
občutek suspenza, negotovosti, pričakovanja in strahu, ki je sicer iz
gledalčeve perspektive iracionalen, a prav zato užitkarski.
Vloga Huppertove spominja na tisto Natalie Portman iz filma Jackie. Gre za odlični igralki, ki sta s
svojima lanskoletnima projektoma prepričali tako kritike kot gledalce, a sta
obe upodobili lik, ki je s svojo pojavnostjo sila antipatičen. Michèle Leblanc
je čustveno otopela, pragmatična ženska stoične drže, ki se ravna po navdihu in
ob tem le redko upošteva druge. Posiljena pomede črepinje, se s sinom
pogovarja, kot da se ni zgodilo nič, in naslednji dan odide v službo.
Hladnokrvno odda kri za testiranje na spolno prenosljive bolezni in prijateljem
na večerji mirno zaupa, kaj se ji je zgodilo. Poleg tega spi z možen najboljše
prijateljice in brezsramno osvaja moža mlajše sosede. Morda bi ji vse skupaj
lahko spregledali, saj je že za časa ranega otroštva doživela hudo preizkušnjo,
a ne pozabimo, da je bil že obraz male Michèle, ki ga imamo prav tako
priložnost videti, nekako odsoten, odmaknjen. Tu bi lahko načeli razpravo o prirojenem
in pridobljenem, a jo raje pustimo za kdaj drugič …
Pravzaprav je glavno sporočilo filma sledeče: v omari vsak skriva
oskostnjaka/-e. Michèlin ljubeči oče se je nekega dne prelevil v okrutnega
morilca, z najboljšo prijateljico sta imeli pred leti lezbično afero, razlog za
razhod s simpatičnim bivšim možem je bilo njegovo nasilno dejanje … za najbolj
izprijeno izmed skrivnosti pa seveda izvemo najkasneje, a vendar prekmalu, s
premalo vnešenega občutka, vse skupaj pa smo že, to je treba priznati, kar
nekako slutili. Skozi film se izrisuje tudi kritika krščanske vere oz.
rimskokatoliške cerkve, česar pozoren gledalec ne bo prezrl.
Pa se
konkretneje dotaknimo še (naj)šibkejših strani filma. Francoska filmska
industrija je ena močnejših v Evropi in vsako leto proizvedejo ogromno filmov,
ki pogosto priromajo tudi v naše kinematografe. Moramo priznati, da je
relativen izkupiček dokaj reven, a se seveda med velikim številom projektov
znajdejo tudi takšni, ki se v zgodovino zapišejo z zlatimi črkami. Elle bolj spominja
na tiste druge. Sam humor je dokaj “francoski” in vsebuje veliko neposrečenih
domislic, ki z dramatično osrednjo zgodbo tvorijo ironično grotesken kontrast.
Nadalje se za časa ogleda ne moremo znebiti občutka, da delo preveč stavi na
svojo šokantnost, kot da je to edini način, da si ga bodo gledalci in kritiki
na dolgi rok zapomnili. Na nedavni podelitvi oskarjev je v enem izmed vnaprej
posnetih prispevkov igralec Javier Bardem lepo povzel, kaj je to umetnost:
čustveno potovanje, ki te popelje nekam drugam. Na tem mestu se mu zgolj
pokorno pridružujem in vse skupaj zaključujem.
Foto: IMDb
Ni komentarjev:
Objavite komentar