nedelja, 10. december 2017

The Accountant (2016)


Računovodja, projekt igralca in filmarja Bena Afflecka, režiserja Gavina O’Connorja (Warrior) in scenarista Billa Dubuqueja (podobnost z njegovim prvencem Sodnik je očitna), je akcijska kriminalna drama, ki je pred izidom obljubljala veliko. So bila pričakovanja izpolnjena?
Že sama igralska zasedba na čelu z zgoraj omenjenim Affleckom je razmeroma pestra. Anno Kendrick ponovno vidimo izven lahkotnejšega projekta, oskarjevec J. K. Simmons prevzame vlogo policijskega uradnika, Jon Bernthal je klasični robatež, Jeffrey Tambor spomni na Odbito rodbino, John Lithgow pa … no, ne izdajmo vsega. Skratka, vse glavne face delujejo rutinirano, povečini znotraj vlog in likov, s katerimi so se že proslavile, edina izjema je protagonist. Bena Afflecka namreč nikakor ne kupim kot (površno predstavljenega) avtista. Njegov videz pač veliko bolj spominja na Batmana kot pa na Raymonda iz Rain Mana, kakor klišejsko se to že sliši.
Poleg vsega je, kot že omenjeno, podoba avtističnega genija predstavljena skrajno površinsko in hollywoodsko, Affleck pa je avtist takrat, ko to od njega zahteva scenarij. Scena, v kateri vstopi v sobo, kjer za mizo spi Kendrickova, ga nikakor ne predstavlja kot avtista. Nisem strokovnjak, vendar se mi zdi, da avtist v izogib čudni in neprijetni socialni situaciji ne bi poizkušal ponovno zapreti vrata, da bi opozoril na svoj prihod, mar ne? Skratka, računovodja bolj kot avtist deluje kot nekdo s skrajno obliko obsesivno-kompulziven motnje, ki je povrhu še sorazmerno introvertiran.
Še en minus in zgolj scenaristična figura je analitičarka Medina, ki skozi film odkriva računovodjino identiteto. Lik je spisan površinsko, predstava medla; kot rečeno: Medina je tu zato, ker za potrebe toka zgodbe pač nekdo mora biti. Podobno kot oskrbovanci nevroznanstvene institucije, ki kljub letom svoje vloge odigrajo tako slabo, da je to že skoraj komično.
Če se oddaljimo od igralcev in likov, je potrebno na prvem mestu okrcati rabo številnih kliše elementov. “I’ll find you” so izustili že številni filmski skrivnostneži, hladnokrven strel med dramatičnim vedenjem ustreljenega je klasika že vse od Indiane Jonesa, podoba ostarelega para, na katerega se naveže junak, pa od Supermana. Na drugem mestu negativno kritiko zasluži motiv predvidljive in patetične bratske romance, ki je kaplja čez dramaturški rob.
A zakaj Računovodja, glede na oceno, vendarle ne razočara? Film je precej gledljiv, za kar se ima zahvaliti nelinearnemu toku zgodbe, ki nam kot kamenčke v mozaiku ponuja manjkajoče drobce skrivnosti iz preteklosti, bolj ali manj posrečenim preobratom (tisti končni, ki bo dodobra predramil igralce igričarske franšize “Hitman”, še posebej preseneti) in premeteni računovodsko-tehnični plati filma, ki opravičuje njegov naslov. Za trenutek boste morda celo podvomili o generalnem negativcu … Morda bi veljalo Računovodjo označiti za vrhunski televizijski film, s tem v kali zatreti gledalčeva globlja pričakovanja, čarom in presenečenjem pa razgrniti rdečo preprogo. Tako bi namesto o “guilty pleasure”-ju lahko govorili tudi o dobrem filmu.
Skratka, Računovodja za kratkočasenje vsekakor pride prav. V njem je dovolj akcije, kriminalke, misterija, trilerja, drame in tudi komedije, da utegne služiti kot solidno filmsko potešilo.

                                                                                                        Foto: IMDb

Ni komentarjev:

Objavite komentar