nedelja, 28. januar 2018

American Made (2017)


Vam je všeč klasika Forrest Gump. Kaj pa Snif z Johnnyjem Deppom? Casino Martina Scorseseja? Če je odgovor pritrdilen, potem imamo nekaj za vas. Režiser Doug Liman je ponovno vpregel Toma Cruisea in z njim na čelu posnel film o ameriškem tihotapcu, ki je konec 70-ih in v prvi polovici 80-ih posloval z nekaterimi izmed najelitnejših kriminalnih (khm ...) organizacij na svetu.
Tom Cruise je klasični Tom Cruise, torej bolj "movie star" kot igralec, kar pa za potrebe filma sploh ni slabo. V naslovni vlogi se namreč odreže povsem solidno, prav tako večjih zamer ne gojim do ostalih članov igralskega ansambla. Morda nas, razvajene od Netflixove serije Narcos, nekoliko zmede le igralec, ki upodablja Pabla Escobarja, saj nanj ne asociira prav dobro. Nasploh se zdi, da je ravno zaradi omenjene serije lik kokainskega kralja med filmskimi in televizijskimi ustvarjalci postal sila priljubljen. Pred Tihotapcem smo ga denimo videli v Infiltratorju; med filmoma lahko celo potegnemo nekaj vzporednic, če ne drugega, se v obeh pojavi lik Barryja Seala.
Naslednja pohvale vredna stvar je nepredvidljivost. Režiser na nekaj točkah gledalce resnično preseneti, v najbolj skrajnih trenutkih jih celo premeteno prisili, da pozabijo na predvidljivi scenarij, kateri se večkrat sploh ne odvije. Primeri zapisanega so vpeljava lika Pabla Escobarja (kot glavno ime Medelinskega kartela je predstavljen zelo mimobežno), scena ali dve s Sealovim svakom (bomba eksplodira nekoliki pozno ...), neizkoriščen lik lokalnega šerifa (igra ga dokaj prepoznavni Jesse Plemons), za prej neposvečene pa tudi končna usoda glavnega lika.      
Film svojo forrestgumpsovstvo upraviči s pojavom najrazličnejših zgodovinskih osebnosti, na katere Barry Seal naleti med svojimi "popotovanji", posledično pa imajo njegova dejanja zanimiv vpliv na aktualno politično dogajanje, kar je dodatno podkrepljeno s prikazi resničnih posnetkov. Jimmy Carter, general Noriega, že omenjeni Medelinski kartel, zakonca Reagan, Bill Clinton itd., od vsega pa je verjetno najboljša in najbolj subtilna referenca pojav kasnejšega ameriškega predsednika Georgeja W. Busha, ki takrat še ko prismuknjeni mladec (kasneje je bil samo še prismuknjen ...) izmenja nekaj besed z glavnim likom, medtem ko oba čakata na hodniku Bele hiše.     
Seveda ima vse skupaj tudi svoje šibke točke. Zgodba je v splošnem zbanalizirana, po drugi strani pa so posamezni dogodki prav po hollywoodsko neverjetni. Mrgoli nelogičnih potez, ki se v resnici nikakor ne bi mogle zgoditi in so skozi humor prikazane kot nekaj povsem normalnega, gledalec pa se mora upreti na "suspension of disbelief". To je še nekako lahko sprejeti, vendar humor, posamezni kadri in film nasploh preveč spominjajo na že videno iz drugih del.
Skozi pripovedno lahkotnost, solidno režijo, glasbeno podlago in politično zanimivost torej dobimo film, ki je povsem gledljiv in zabaven, vendar presežka zaradi premalo inovativnosti in dodane vrednosti ne ustvari. Škoda, glede na to, da je bila cena posnetega plačan z življenjem dveh pri filmu sodelujočih pilotov, ki sta umrla jeseni 2015, med vračanjem na medelinsko letališče. Tretji član posadke, prav tako pilot, je bil poškodovan.

                                                                          Foto: IMDb

Ni komentarjev:

Objavite komentar