sreda, 17. januar 2018

King Arthur: Legend of the Sword (2017)


Vrnil se je kralj Artur, vrnil se je Guy Ritchie. V škornje prvega je po legendah, kakršni sta Richard Harris in Sean Connery, stopil Charlie Hunnam, britanski režiser pa je lani lansiral film s svojimi tipičnimi vzorci. Kako uspešen je pri tem bil, si preberite v spodnjih vrsticah.
Kot zapisano, film odlikuje značilen Ritchijev slog, ki je še vedno najbolje prezentiran v njegovih klasikah, nizkoproračunskem Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki (Lock, Stock and Two Smoking Barrels, 1998) ter britansko-ameriški koprodukciji Pljuni in jo stisni (Snatch, 2000). Omenimo, da je pri slednjih sodeloval še v vlogi scenarista, kar velja tudi za njegov najnovejši projekt. Dinamika, humor, svojevrstna montaža; vse to lahko vidimo v filmu, ki je časovno postavljen na začetek novega veka, lokacijsko pa v območje starodavnega Londiniuma (današnji London). Spomnimo, da se je režiser (in scenarist) že preizkusil pri ustvarjanju filma, ki se dogaja v relativno oddaljeni preteklosti, saj je (zaenkrat) zrežiral dva celovečerca o slavnem detektivu Sherlocku Holmesu z Robertom Downeyjem Jr. v naslovni vlogi. Tudi za legendo o kralju Arturju lahko rečemo, da jo je scenarij uspel ustrezno "modernizirati" in približati gledalcu. K temu seveda pripomore tudi Ritchie, ki z že omenjenimi prijemi, ki jih iz zgodovinskih epov nismo vajeni, preteklosti vdihne svojevrstno svežino. Film je bil posnet na številnih lokacijah širom Velike Bitanije, katerih značilna pokrajina s svojo sivino pomaga ustvariti vzdušje, kar velja tudi za glasbeno spremljavo.
Kar se tiče igralcev, lahko pred glavnega brez slabe vesti postavimo Juda Lawa, ki blesti v vlogi negativca, tiranskega kralja in bratomorilca Vortigerna. Law svojo vlogo opravi zelo dobro in med vsemi sodelujočimi pred kamero resnično izstopa. Na drugi strani je Charlie Hunnam ravno prav mlad in ravno prav znan, da je primeren za vlogo mladega kralja, še preden je ta to sploh postal. Med ostalimi opazimo nekaj znanih obrazov, kot sta Eric Bana in Djimon Hounsou, pa tudi zvezdnika serije Igra prestolov, Aidana Gillena in Michaela McElhattona. Bana je prevzel vlogo Arturjevega očeta, kralja Utherja, ki se pojavlja v odsekih iz preteklosti, vključen pa je tudi v predzgodbo, katera lepo vzpostavi tok dogodkov in igralca Avstralčevega kalibra ne vrže v nič. Medtem ko Hounsou kot sir Bedevere predstavlja moderno in politično korektno gesto (vključitev temnopoltega lika), se v manjši vlogi pojavi tudi bivši nogometni as David Beckham, ki služi kot promotor.     
Manj blesteče točke so klišeji, ki se razkrinkajo že na samem začetku, ko se na velikem platnu pojavi besedilo, katero razloži osnove dogajanja, a je to zavoljo jasnosti zgodbe vseeno pomembno. Prva polovica se nato kljub vsemu odvije na visokem nivoju, vse skupaj pa nekoliko pade po ugrabitvi dečka Bluja in mlade maginje, ko dogodki začnejo izgubljati svoj smisel. Krona vsemu je Arturjev vdor v grad s pomočjo gromozanske kače in že stota Vortigernova priložnost, da mladega povzpetnika ubije, a se začuda raje odloči za govoričenje in vzpostavitev dramatičnega vzdušja.
Razplet nakazuje na nadaljevanje oz. vzpostavitev potencialne franšize, vse pa je bilo seveda odvisno od zaslužka, ki bi moral biti glede na 175 milijonski budžet dokaj visok. Artur je zasedel prestol, okrogla miza je praktično postavljena, vikingi užaljeni, vseeno pa ostaja še nekaj likov, katerih konkretna predstavitev sledi. Merlin je bil že omenjen, medtem ko na Lancelota, Tristana in Guinevere še čakamo (kot slednja se utegne razkriti lepa maginja). Film je ogleda vreden, sploh če ste oboževalec legende o kralju Arturju oz. bi radi videli, kaj ima ponuditi Guy Ritchie. 

                                                                         Foto: IMDb

Ni komentarjev:

Objavite komentar