nedelja, 07. januar 2018

My First Highway (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Belgijsko-nizozemska koprodukcija je bila na lanskem festivalu Film na oko predstavljena v okviru tekmovalnega programa. Film bi lahko opisali tudi kot "coming of age gone wrong", pri čemer se zadnji besedi ne nanašata na samo kvaliteto prikazanega, saj gre za soliden izdelek, katerega odlikujejo režija, kadriranje in fotografija, temveč na sam potek zgodbe, ki je nekoliko nekonvencionalen, a zato toliko bolj sporočilen.
Mladi (in starejši) igralci svoje delo opravijo na zadovoljivem nivoju. Glavna izmed njih, Aäron Roggeman (nekoliko spominja na mladega Johnnyja Deppa) in Romy Louise Lauwers, nista ravno najbolj blesteča izmed cehovskih vrstnikov, a vlogi najstnikov s problemi, od katerih jih eden že ima, drugi pa si jih pridela tekom filma, vseeno odigrata solidno, čeprav o kakšnih posebej karizmatičnih in globokih likih prav tako ne moremo govoriti. Kar se tiče stranskih igralcev in njihovih likov, so ti postavljeni preveč v ozadje, česar gledalci pretežno zahodnjaške produkcije nismo vajeni, a je bil to morda ravno namen. Ena izmed značilnosti Moje prve avtoceste so dokaj eksplicitni seksualni prizori (festivalska oznaka 14+) in tematika spolnosti nasploh (samozadovoljevanje, posilstvo), kar pa ob starosti glavnih akterjev sproža nekaj pomislekov.
Kot zgoraj zapisano, je ena od odlik filma režija, za katero je poskrbel relativno mladi Belgijec Kevin Meul. Takoj se opazi zanimivo in dobro kadriranje, prav takšna pa je tudi fotografija (Menno Mans). Posamezne scene žanru primerno dopolnjuje dobra klubska glasba, ki ustvari svojevrstno vzdušje. Tekom zgodbe smo priča nekaj t.i. "callback" momentom (našteli smo jih približno pet), ki jih poznamo že iz najrazličnejših hollywoodskih filmov. Gre za eno izmed tehnik, s katero scenaristi poizkušajo popestriti svoje izdelke in scenariju vdahniti dodano vrednost. Tako smo npr. na začetku priča prizoru, ko protagonistov mlajši bratec z mamico stavi, da jo lahko poljubi, brez da bi se je pri tem dotaknil z ustnicami, ko ta zapre oči pa se izkaže, da gre le za potegavščino, s pomočjo katere se da ukrasti poljub. Enako frazo nato protagonist uporabi za to, da poljubi dekle, ki mu je všeč.
Pa ostanimo še malo pri scenariju. Zgodba svoj vrhunec doseže nekje na sredini. Po tem se zdi, da ni za povedati ničesar več, da bi moral scenarist z glavnim dogodkom še nekoliko počakati in da nas čaka še 45 minut dolgočasnega razpletanja. A vendar se tempo dogajanja vseeno vzdržuje na zadovoljivem nivoju. Tako do konca prejmemo nauk, da se zaradi objestnosti, ki se napaja pri trenutni zaljubljenosti, ne izplača zapraviti lastne prihodnosti, glavni junak pa tekom dogodkov skoraj postane enak človeku, kateremu je sodil, kar je nekoliko groteskno in ironično, tako kot tudi zadnja scena, ki se zaključi še z enim izmed "callback"-ov. Kljub vsemu jasnih odgovorov glede preteklosti in prihodnosti glavnih junakov ne dobimo, a je to v resnici eden izmed čarov filmske umetnosti nasploh, saj mora gledalec uporabiti lastno domišljijo, konec koncev pa tudi življenje samo ne ponuja enoznačnih oz. dokončnih odgovorov.  
Moja prva avtocesta torej predstavlja zanimiv žanrski odmik od ustaljenih pravil, ki s solidno tehnično izvedbo poda nekaj življenjskih sporočil, ki so prvenstveno namenjena odraščajočim, a jih bodo, ironično, razumeli predvsem odrasli. Zgolj slaba ura in pol igralnega časa pa v primeru, da vam film ne bo všeč, ne predstavlja rizične naložbe.

                                                                         Foto: IMDb

Ni komentarjev:

Objavite komentar