Zidane,
Messi, Real Madrid. Moja ocena: 2.5/5
Timbuktu
je malijska vasica, kjer zakone določa Islamska policija (t.i. Police
Islamique) po smernicah širiatskega prava (prikazana sta prizor bičanja in kamenjanja)
in s pomočjo svobodne interpretacije Korana. Nogomet z njo nima nobene zveze,
saj je tam prepovedan. Tako kot glasba in cigarete. V uvodnem delu sem ga
namesto citata omenil delno zato, ker v filmu večino časa govorijo meni
nepoznane jezike, s katerimi se pač težje poistovetim in posledično citiram,
delno pa zato, ker igra vlogo v dveh pomembnih scenah filma. Slednje kaže, kako
blizu in kako daleč drug od drugega sta življenji v Timbuktu-ju in npr. v
Ljubljani. Deček, ki ob igranju imaginarnega nogometa brez žoge v Messijevem
dresu s številko deset na hrbtu doseže gol, verjetno nikoli ne bo spremljal Barcelone
na stadionu Camp Nou, gledal finale Svetovnega prvenstva ob vrčku Heinekena,
ali pa svoje otroke v enoprostorcu vozil na treninge žogobrca v lokalni nogometni
klub. Razpravljanje o Zidanu in Messiju, o Barceloni in Real Madridu in o
finalu Svetovnega prvenstva v Franciji leta 1998, ki se razvname med tremi
islamisti, med drugim kaže na to, kako dvolična je njihova organizacija in
njeni člani. Zgodba se zaplete, ko ribič Amadou ubije kravo, ki je mlademu
pastirčku ušla izpod nadzora naravnost v ribiške mreže. Lastnik živine, Kidane,
se z Amadouem sooči, seboj pa kljub opozorilu žene odnese svojo pištolo, ki se
med prerivanjem obeh mož sproži ter ribiča smrtno rani. Islamska policija kmalu
odkrije truplo in Kidanea "aretira". . . Timbuktu sem doživel kot enega tistih filmov,
ki so hkrati izjemno kompleksni in zelo preprosti, minimalistični. Vsekakor
dober prikaz življenja pod zastavo ISIS-a, nestrinjanja lokalnega prebivalstva
z "oblastjo", odmika organizacije od vere, islamskih skrajnežev iz
razvitega sveta in dvoličnosti znotraj organizacije. Vse skupaj podkrepljeno z
izjemno scenografijo in glasbeno spremljavo. Morda mi ravno zaradi nepripravljenosti
na njegov počasen, a kompleksen tok, ni ravno "sedel", kar je
razvidno iz moje ocene. Film, katerega ogled naj poteka v popolni tišini.
"Blockbusterski" prigrizki so absolutno odveč, saj zamotijo oči in
ušesa in kakšna pomembna malenkost hitro ostane spregledana. S pojavom "Islamske
države" leta 2014 je Timbuktu prišel ob času, ko ni mogel ostati prezrt, o
čemer pričajo številne osvojene nagrade ter nominacija za Oskarja ob letošnji
prireditvi.
Foto: IMDb
Ni komentarjev:
Objavite komentar