nedelja, 25. oktober 2015

Love Is Strange (2014)


Starejši gejevski par spoznamo na jutro njune poroke, s katero kronata zvezo, trajajočo skoraj štiri desetletja. John Lithgow igra Bena, upokojenca in bolj ali manj (bolj manj) uspešnega slikarja, Alfred Molina pa Diega Armanda Marad..., oprostite, Georgea, učitelja glasbe na katoliški osnovni šoli. Dan, ki je za njiju eden najsrečnejših, paradoksno povzroči velike težave, ko Georgea zaradi zakonske zveze z moškim, za katerega so sicer vedeli, da z njim že dolgo živi skupaj kot partner v ljubezenskem pomenu besede, odpustijo iz službe. Par je tako prisiljen prodati svoje lično newyorško stanovanje in se, dokler ne najde drugega- ugodnejšega, nastaniti pri svojih bližnjih. A ne kot par, kaj šele v pravem pomenu besede: Ben pristane pri družini svojega nečaka Elliota, George pa pri zdaj bivših sosedih v obliki mlajšega gejevskega para, katerega tvorca se preživljata kot policista (prava policista, ne podležite stereotipu!). V tem delu filma spoznamo moč rekla, da imamo svojo družino radi toliko, kolikor manjkrat se vidimo. Elliotova soproga Kate (Marisa Tomei nikoli ne razočara), ki je še pred kratkim na poročni zabavi Georgeu in Benu nazdravljala, se zdaj že sooča s problemom, kako naj Benu pove, da je na trenutke moteč, pravzaprav ga v resnici ne želi v stanovanju. Kako torej najti pravo mero med zoprnim občutkom prizadeti bližnjega in ščitenjem svojih interesov? ("Elliot, it's your uncle. When they're playing loud music, it's easy to tell them to turn it down. But when it's uncle Ben chatting away, it's a lot harder to tell him to shut up."). Tudi Joey, Katein in Elliotov najstniški sin, Bena vse težje prenaša, z njim deli celo svojo sobo. George na drugi strani težko prenaša par, ki ga je vzel pod streho. Večerne zabave, ki jih prirejata, nikakor ne ustrezajo njegovemu umirjenemu tempu starejšega gospoda. Ben in George postajata vse bolj odrinjena in se, mladoporočenca kot sta, vseskozi zelo pogrešata. Ganljiv film, ki ga proti koncu preseka razplet, ki se je sicer zdel predvidljiv in logičen, ponuja vpogled v eksistenco starejšega homoseksualnega para. Odlikujeta ga res izjemna glavna igralca in komični vložki ("You told me Joey is loosing his patience with you. Can you imagine if you broke his bed trying to shag your husband?"). Pri meni je, kot že napisano in navkljub dejstvu, da to zelo verjetno ni njegova glavna tema, saj je najprej in predvsem film o ljubezni, sprožil razmišljanja o pristnosti medsebojnih odnosov, o tem, kdo so naši pravi prijatelji (če to sploh obstaja?) in kako naj se do ljudi vedemo, saj nikoli ne vemo, v kakšnem položaju se bomo z njimi znašli. Lepo je biti prijazen, a včasih koristno in še lepše iskren. Moja rešitev? Je nimam. Vsak ravna upoštevajoč trenutno situacijo in svoj glas morale. Je pa nesporno dejstvo, da (večino) ljudi, kot bi se strinjal Richard Dawkins, skrbi le za svoje gene, ostalo je češnjica na tortici, ali če želite, vrh Maslove piramide. Prijateljstvo je "luksuz", ne samo s strani pomoči potrebnega, temveč tudi s strani pomagajočega. Ko pridejo težave, se je pač potrebno znajti sam, bodisi v neposrednem smislu, bodisi tako, da imaš ob sebi nekoga, s katerim si deliš genetski material ali pa si nekdo drug deli vajinega (Ben in George sta tu izjema). Koliko od nas zanima, ali imajo otroci v Sloveniji, kaj šele v tretjem svetu, kaj jesti? Koliko otrok pusti svoje starše na stara leta životariti brez oskrbe? Nam je res žal, ko nekomu izrečemo sožalje? Bi se kdo odpovedal pljučni pečenki, počitnicam na morju ali pa dragocenemu času? Verjetno ne. Je pa razlika med tistimi, ki to povedo in tistimi, ki se pretvarjajo, da bi. Na letošnjem Festivalu Panč je popularni hrvaški komik Ivan Šarić povedal nekako tako (se vnaprej opravičujem za svoj prevod in priredbo): "Svi smo mi šupci, ali ima razlike među onima, koji to znaju i kažu te onima, koji kažu "ne, ja nisam šupak"- ti si najveći šupak!" Hvala bogu obstajajo tudi izjeme ...

                           Foto: IMDb