sreda, 19. avgust 2020

FINTA V DESNO

Spodnji zapis je nastal kmalu po tem, ko je marca 2020 gospod Janša oblikoval koalicijo in postal predsednik vlade. Danes se z vsem zapisanim težko strinjam, a stvar vseeno objavljam kot opomin. Sebi. Osel ne gre dvakrat na led, pravijo, ampak jaz pač nisem osel ...

Pred časom sem na Twitterju izrazil blagozvočno začudenje v zvezi s smešenjem predlaganega ukrepa slovenske zdravnice. Ta je namreč ljudi pozvala, naj, v luči širitve COVID-19, iz domov za ostarele (DSO), če le imajo možnost,  vzamejo svojce. Kot zdravniku, pa ne da se posebno spoznam na epidemiologijo, se mi zdi takšen apel povsem na mestu. No, morda boljše rečeno, kot (odgovornemu) državljanu.

Naj razložim. V DSO-jih se vsak dan izmenja kar nekaj osebja, stanovalci predstavljajo za težak potek okužbe rizično populacijo in lahko, če se okužijo, bolezen širijo dalje na sostanovalce (ja, kljub vsem preventivnim ukrepom) in zaposlene. Poziv je prišel v času, ko je cela država v karanteni že približno dva tedna (kar je nekako zgornja meja inkubacijske dobe) in ljudje, razen redkih izjem (zaposleni v zdravstvu, trgovci ...), ne hodijo v službo. Ob izpolnjevanju ustreznih pogojev namestitve  bi lahko torej svoje ostarele mame, očete, tete, strice, sestre, brate, morda babice in dedke, če so le-ti seveda pokretni in kognitivno urejeni (bolniki z napredovalo obliko demence potrebujejo nego domala 24/7), za čas trajanja epidemije  vzeli v domače varstvo.

Kot rečeno, je slednje pri nekaterih naletelo na posmehovanje, globoko nestrinjanje, padale so, ja, nepredstavljivo ..., celo žaljive pripombe. Verjamem, da se jih nekaj s takšnim ukrepom preprosto ni strinjalo, še verjetnejši razlog za vse hudo pa se skriva v dejstvu, da je zdravnica, ki je k temu prva javno pozvala, dr. Bačovnik, s polnim imenom dr. Bačovnik Janša. Čisto slučajno soproga trenutnega premierja. Tistega, ki je pred slabim mesecem prevzel vodenje vlade in ga bodisi ljubiš, bodisi sovražiš. Pa mora biti res tako? Janez Janša si je s svojo dolgotrajno vpletenostjo v slovensko politiko, aferami v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji, ki so privedla celo do medijsko pospremljenega sprehoda v zapor, desno populističnim vodenje stranke in sporno retoriko prislužil veliko nasprotovalcev. Po drugi strani mu zvesto in slepo sledi kar nekaj  privržencev, kar se pokaže na koncu vsakih volitev. In ravno ta slepoumnost je tisto, kar najbolj izstopa, moti in se vpleta tudi v primer, o katerem razpravljamo.

Ne čudi me namreč, da je tudi na drugi strani, torej pri bolj levo usmerjenih, lep kos takšnih, ki bodo raztrgali prav vse, kar prihaja iz nasprotnega pola, še toliko bolj srdito, če s strani Slovenske demokratske stranke. Pod moj komentar na Twitterju se je kaj hitro prilepil avatar, za katerega sklepam, da ni ravno pristaš Janše, in si zaželel korespondence, na katero sem pristal in jo poizkušal z umirjenim tonom kar se da dejstveno zaključiti. In mi je uspelo, čeprav je zadnja vseeno pripadala avatarju. Pa ne takšnemu z jajčkom za prikazno sliko, vsaj to ne.

Ukvarjanje z dejstvi je nekaj povsem drugega od ukvarjanja s politiko in ironično je, da tega niso sposobni doumeti nekateri izmed njih, ki slišijo na ime liberalci. Takšne bi lažje umestil med ideologe. Besednih spopadov je bilo, jih je in bo še veliko. Kdo je kolaboriral, izdajal sosede, izkoristil vojno za vzpon na oblast, metal v jame ipd. To je pač stvar naše kulture, še posebej na družabnih omrežjih, kjer se za ščitom psevdonima lahko olajša vsakdo.

 No, in kaj bomo z JJ-jem? Kakšna sodba mu pripada? Bo s svojo koalicijo res pojedel vse jastoge, ki so jih ulovili drugi, kot se je izrazil donedavni predsednik vlade, ali se bo (tokrat) izkazal kot sposoben voditelj države, katera ima, na to se, upam, lahko zanesemo, dovolj dobre demokratične vzvode, da prepreči razbohotenje njegove temne tvari? Pustimo preteklost. Zaenkrat vlada dela veliko in svoje delo opravlja solidno.

Čeprav zaradi zgoraj navedenih razlogov ob nekem koncu tedna na neki osnovni šoli ne bom nikoli obkrožil ne njegovega, ne imena njegove stranke, opažam, da sem se v nekaterih pogledih iz zmernega levičarja skozi leta pomaknil nekoliko bolj desno. Mar to pomeni, da se radikaliziram? Stopam po poteh fašizma? Sem tik pred tem, da s stegnjeno desnico pozdravim somišljenike v kakšni pivnici ali pa se zamaskiran pričnem sprehajati po štajerskih gozdovih? Nikakor. Po mojem mnenju je to zgolj posledica demokratizacije moje osebnosti. Izkušenj, razmišljanj, dogodkov. Sebe imenujem liberalec.