sreda, 18. maj 2022

5 do 12h

Za pričujoči zapis me je s svojim tvitom navdihnil kolega zdravnik. Zapisal ja, da "v Sloveniji ni zdravnika, ki bi želel zdravstvo narediti manj dostopno malemu človeku". 

To gotovo drži. Dostopnost zdravstva je stvar politike, je stvar organizacije. Tukaj imamo zdravniki navadno mnogo idej, politika pa selektiven posluh. Jasno je, da brez nič ni nič. Brez vlaganj; strateških, finančnih in kadrovskih. Zdravniki si, tako kot vsi zaposleni – v javnem ali zasebnem sektorju –  želimo "le" urejene pogoje dela. Pod to ne spada zgolj plačilo, temveč še koordinacija dela, delovni čas, delo preko delovnega časa, administrativne in ostale fokus jemajoče in zagon ubijajoče nepotrebne obremenitve, možnost napredovanja, učenja, razvijanja stroke in idej ... 

Žalosti me, ko slišim, da se preštevilni mladi kolegi srečujejo z izgorelostjo. Pa to ne tako, ki bi izzvenela, če bi se denimo pridružili kakšni stranki ali organizaciji (khm), temveč z resno psihično izmozganostjo, ki terja večtedensko bolniško odsostnost. Zakaj? Ker delajo v neurejenih razmerah, brez podpore (kompetentnega) vodstva, brez plačila za delo, ki ga "morajo" opraviti po svoji moralni dolžnosti, saj ga sicer ne bo nihče, brez daljnosežnega smisla in vizije, pa tudi izjave kot "vi ste zdravnik, vi povejte", "ja a ne vidite, da imam vročino", "jaz sem vam plačal šolanje", "COVID ste si izmislili, da imate lahko prazne bolnice, lenuhi" verjetno prispevajo svojo malenkost ... 

MARSikateri zdravnik se zato odloči, da bo svoje delo nadaljeval kot čisti zasebnik, niti ne koncesionar. Zakaj? Ker si lahko delo organizira tako, da bo to dobro zanj in za bolnike, ki jih bo obravnaval. Kajti dober zdravnik je zdravnik, ki je spočit in zadovoljen, ne zdravnik, ki dela na etični pogon. To ni zdravnik, ki mu standardi zavarovalnice nalagajo čedalje večje glavarine in čedalje bolj skopo odmerjen čas, namenjen bolniku. Samoplačniški sektor je seveda precej hitreje dostopen, a žal ne za t.i. malega človeka, ki konča v vse daljših čakalnih vrstah. Pa ne zato, ker bi zdravniki to hoteli. 

Sam prihodnosti v javnem zdravstvu in tudi prihodnosti javnega zdravstva žal skoraj ne vidim (več), podobno velja za, upam si reči, večino mojih mladih kolegov in precejšen delež starejših zdravnikov. Politika se mora zresniti že v tekočem mandatu, sicer napovedujem, da bo turški konglomerat Acibadem leta 2030 v Slovenij odprl prvo podružnico. Slovensko zobozdravstvo je dovolj jasen model tega, kaj se zgodi, ko so enkrat doseženi pogoji za prehod kritične mase zdravnikov v samoplačniški sektor. Začarani krog gre nekako takole: kritično podaljšanje čakalnih dob − povečano povpraševanje po hitro dostopnih samoplačniških storitvah − odhod zdravnikov v samoplašniško medicino − še daljše čakalne dobe. Gre za enosmerni tok, za sneženo kepo, ki se je, enkrat, ko je dovolj velika, ne da več zaustaviti in ki povozi vse pred seboj (prispodoba bi bila lahko še toliko bolj jasna, glede na to, da ležimo "pod Alpami" ...). 

Nedavno je bila demantirana izjava, da naj bi nova vlada prepovedala t.i. "dvoživke". Do sedaj mi še nihče ni znal podati razumne razlage, kako bo to vplivalo na čakalne dobe. Če zdravnik v svojem prostem času za dodaten zaslužek obravnava tiste, ki si to lahko privoščijo, to ni win-win, temveč win-win-win situacija. Naj pojasnim. Zdravnik dodatno zasluži, samoplačnik pride na vrsto hitreje, zaradi česar ne umakne iz vrste v javnem zdravstvu, katera se posledično skrajša za tistega, ki si samolačniške stritve ne more privoščiti.

Naj za konec dodam še, da si kot uporabnik zdravstvenih storitev nikakor ne želim, da bi se javno zdravstvo sesulo. Določene storitve iz najbolj zahtevnih terciarnih panog medicine (intenzivna medicina, večji operativni posegi, transplantacijska dejavnost ipd.) ne bodo nikoli del samoplačništva, saj je takšne vrste medicina nepredvidljiva, organizacijsko in strokovno prekompleksna ter za privatne vložke nezanimiva. Če pa bodo prosperirali tisti, ki se v samoplačniškem sektorju ukvarjajo z manj zahtevnimi storitvami za večje plačilo in splošno dobrobit, pa bo fokus izbire logično usmerjen prav tja. Oz. je že. Na zadnjem razpisu specializacij Zdravniške zbornice je bilo sedemkrat preveč prijavljenih na specializacijo iz dermatologije, nihče pa se ni odločil za hematologijo. Pohlepni zaslužkarji, pravite? To je čustvena rekacija, za katero ni potrebno kaj dosti miselnega napora in argumentov. Pa vi? Kako bi se odločili? Ali še bolje; kako se boste odločili? Kajti oblast voli ljudstvo, se pa oblast ravna po ljudstvu. 

Mladi imajo izbiro. Tudi vi. Zaenkrat.