nedelja, 13. marec 2016

The Age of Adaline (2015)

"Anni, amori, e bicchieri di vino, no che contato mai." Moja ocena: 3.5/5

V dokumentarcu o staranju, ki ga je s svojim nastopom podprl tudi karizmatični dr. Aubrey de Grey, sem pred kratkim izvedel, da naj bi s prekinitvijo/upočasnitvijo staranja ljudje zlahka dosegli 1000 let. Razlog se zdi preprost. Verjetnost smrti se z leti povečuje, dokler pač ne umremo, tako ali drugače. Karikiram: človek ima v svojem 25. letu povprečno 0.1% verjetnosti, da bo takrat umrl; odstotek se s starostjo povečuje zaradi bolezni povezanih z njo. Če bi tako "mladost" zadržali in ohranili svojo "letno verjetnost", bi po nekaterih izračunih lahko živeli tisočletje dolgo. Nisem ne statistik, ne matematik, vendar kmečka pamet govori v prid teoriji. Večji problem je, kako mladost obdržati. S tem naj se za enkrat ukvarjajo drugi, pojdimo k filmu.
Adaline, ki jo je solidno upodobila Opravljivka Blake Lively, je z leti očitno res pobrala vso pamet sveta. Iz izkušenj in dolgoletnega izobraževanja se je naučila mnogo stvari, med drugim govoriti portugalsko in nekaj medicinske znanosti. Prav to je ena izmed stvari, ki spodbudi k razmisleku, kaj vse bi bili ljudje sposobni, če bi se starali zgolj kronološko, biološko pa ostali mladi, zdravi in krepostni? Prepogosto se zgodi, da stare ljudi odrivamo na stran, spregledamo pa njihovo bogato zakladnico znanja in izkušenj.
Pozoren gledalec se tekom filma kar malo namuči s preračunavanjem ter na koncu ugotovi, da glede tega ne obstajajo večji paradoksi. Adalinina hči Flemming (Ellen Burstyn) je v devetem desetletju življenja in Adaline še vedno kliče "mama", ta pa njo dragica (angl. "darling", čeprav ji je ime Adaline, da vpeljem še malo humorja, ki ga je v filmu morda kanček premalo). Poleg hčerke je edina, s katero Adaline ohranja trajnejše stike, njena slepa prijateljica Regan, ki je zaradi očitnih razlogov ne more "razkrinkati".
Tu pa se približamo Adalinini žalostni usodi. Zaradi strahu pred tem, da bi postala poizkusni zajček v procesih raziskovanja staranja, se odloči vsakih deset let spremeniti identiteto (in s tem tudi kraj bivanja, kjer jo vsake toliko pot še vedno zanese v San Francisco, ki je v filmu lepo predstavljen). Rutina ji onemogoča tesnejša prijateljstva in družinsko življenje. Drugo breme, ki ga nosi, je minljivost bližnjih. Njenega psička, hčere, morebitnega partnerja? Zgoraj zapisani pregovor za njo pač ne velja.
Vlogo ljubezenskega interesa naslovne junakinje, simpatičnega Ellisa Jonesa, je prevzel nizozemski igralec Michiel Huisman, poznan iz serije Igra prestolov (Game of Thrones). Opaznejšo vlogo odigra Harrison Ford, ki upodobi Ellisovega očeta. Na tem mestu izpostavljam mladega igralca Anthonya Ingruberja, ki kljub kratki minutaži velik vtis pusti s svojim glasom in stasom, ki zelo spominjata na Fordovega. Njegovo imitacijo Hana Sola si lahko ogledate na YouTubu. Omenjam še eno poznano ime, Kathy Baker, ki nastopa v vlogi Ellisove mame.            
Zadnja stvar o kateri bi rad nekaj napisal, so naključja. Proti koncu se namreč lepo izpostavi še ta tema. Pravzaprav vse od Nenavadnega primera Benjamina Buttona (The Curious Case of Benjamin Button) ne pomnim tako lepega prikaza vpliva naključnih dogodkov na našo usodo. Slednje se sicer samo po sebi sliši protislovno, pa vseeno.
Kot celota mi je bil film všeč, ne morem pa se znebiti občutka, da gre zgolj še za eno romantično dramo, sicer zgrajeno na zelo dobri podlagi. Verjetno bi ta stereotip držal bolj, če bi vloga Adaline pripadla Katherine Heigl, kot je bilo sprva v načrtu. Priporočam kot izbiro za romantičen večer v dvoje. Puncam bo gotovo všeč, fantje pa tudi ne bodo ostali ravnodušni.


                                                                                                                                                       Foto: IMDb