nedelja, 2. oktober 2016

The Danish Girl (2015)


Dansko dekle, (na pol) avtobiografska zgodba o Einarju Wegenerju oz. o Lili Elbe, v katero se je najprej navznoter, nazadnje pa še navzven prelevil danski slikar, je kot film dokaj neprepričljiva in enodimenzionalna drama. Režija Toma Hooperja (Kraljev govor, Nesrečniki) je sicer zanesljiva, a se kamera vseeno "ne premakne" od osrednjega lika, scenografija pa deluje zelo gledališko, slednje verjetno z namenom pričarati vzdušje, ki je v 20-ih letih prejšnjega stoletja vladalo med umetniki danske prestolnice. Fotografija Kobenhavna tako veliko bolj pritiče gledališki predstavi, kjer bi tudi sama zgodba verjetno bolje funkcionirala. Pa čeprav budžet filma niti ni bil tako majhen, Dansko dekle so namreč posneli s petnajstimi milijoni evrov vložka.
A vendar film premore nekaj svetlih točk, ki ga držijo nad gladino in gledalcu utegnejo pustiti generalno pozitiven vtis. Najprej velja omeniti igralsko zasedbo. Že res, da se Eddie Redmayne (ponovno) prismuknjeno smehlja, a tokrat z vlogo Einarja Wegenerja, ki se sprva obsesivno-kompulzivno oblači v ženska oblačila, kasneje pa njegova nagnjenja zavijejo povsem na drugo stran, morda zadane v polno še bolj kot lani ob upodobitvi megazvezde moderne fizike, Stephena Hawkinga. Zaradi prikupnega, ženstvenega videza si težko predstavljamo boljšega kandidata za vlogo. Vsekakor ni naključje, da sta se skupaj s soigralko Alicio Vikander znašla na seznamu nominirancev za letošnje oskarje, on (spet) v kategoriji za glavno moško, ona pa v tisti za stransko žensko vlogo. Tudi Vikanderjevo lahko posebej izpostavimo ter na mestu pohvalimo za njen doprinos v obliki Gerde Wegener, Einarjeve žene. Vikanderjeva, sicer Danka, je vse od vloge v drami Kraljeva afera, kjer je zaigrala ob boku Madsa Mikkelsena, v vzponu in ta hip gre gotovo za eno izmed (bodočih) zvezd Hollywooda. A vse se vendarle ne vrti okoli Eddija in Alicie. V stranskih vlogah navdušita predsem ameriška igralka Amber Heard (Zapiti dnevnik) in belgijski igralec Matthias Schoenaerts (The Drop). K pretežno internacionalni zasedbi lahko dodamo še Sebastiana Kocha (Življenje drugih), ki proti koncu zgodbe nastopi kot ginekolog, dr. Warnekros, protagonistov "krvnik".    
Resnični Einar Wegener je umrl po seriji štirih operacij, katerih cilj poznate. Zadnja, usodna, je bila sestavljena iz dveh postopkov: vstavitve (ob tehničnih zmožnostih tistega časa bi težko govorili o transplantaciji) maternice in formiranja vagine. Seveda je Wegenerjevo telo tuj organ, maternico, zavrnilo, ob tem pa je prišlo do reakcije, ki je bila za njegovo življenje pogubna. Dandanes, ko sta bazično znanje in kirurške tehnike močno napredovala, je sprememba spola dolgotrajen, a skoraj rutinski in utečen poseg, primeren za psihološko stabilne posameznike, ki se zavedajo tveganj in kompleksnosti procesa. Še vedno pa transplantacija maternice ne prihaja v poštev ...
Vseeno je v takem primeru težko govoriti o "psihološko stabilnih posameznikih". Povprečnemu človeku, ki se težko vživi že v manjše stiske drugih, se je z nečim tako bizarnim in nevsakdanjim zelo težko poistovetiti. Morda občinstvo zaradi tega za take vrste film še ni zrelo, a nekdo je pač moral orati ledino, in prav je tako. Čeprav, ko malce pobrskamo, ugotovimo, da je filmov o transseksualcih (ne transvestitih) kar nekaj. Kar je morda edinstveno za Dansko dekle je to, da ne prikaže samo Einarjeve poti k spremembi, temveč tudi Gerdino soočanje z izgubo moškega, v katerega se je zaljubila. Partnerji transspolnih oseb so mnogokrat zapostavljeni, čeprav tudi oni zelo trpijo, na način še bolj, saj njih na koncu ne čaka resnični jaz. Tudi v zgodbi Einarja in Gerde se ob epilogu zdi, da je za prvega kljub trpljenju in skorajšnji smrti cilj dosežen, prevevata ga mir in spokojnost, za slednjo pa se pravi boj šele začenja. O tem priča tudi življenska zgodba prave Gerde Wegener, ki se je po moževi smrti ponovno poročila, ločila, izgubila profesionalno popularnost, se predajala alkoholu in nazadnje umrla manj kot devet let za Einarjem. 
Zgodba kot filmska celota torej bolj razočara kot preseneti. Na trenutke, morda vsled omenjeni nedoraslosti občinstva, celo izziva parodijo. A omenimo še nekaj, kar nikakor ni specifika Danskega dekleta. Film o Dancih, na Danskem, pa govorijo Angleško? Publika ob ustaljeni praksi takšnega početja o tem niti ne razmišlja več, kaj šele kot o pomanjkljivosti, a vseeno si poizkušajmo predstavljati, kako nerealno bi se nam zdelo, če bi gledali delo vrhunske (da, poizkušajmo si to zdaj predstavljati ... ) domače produkcije, denimo s tematiko Vietnamske vojne, v njem pa bi ameriški vojaki govorili slovensko? Filma dejstvo samo resda ne zruši, kot se je to zgodilo sicer solidni Corellijevi mandolini, je pa vredno razmisleka in morda razlog več za skromno oceno. Bodi dovolj.

                                                                            Foto: IMDb