nedelja, 31. december 2017

Collateral Beauty (2016)

Moja ocena: 2.5/5

Will Smith, katerega vrhunec igralske kariere že sega v preteklost, je skupaj z režiserjem Davidom Franklom (Hudičevka v Pradi) lani lansiral romantično dramo, ki je kritike pustila popolnoma hladne, zato pa nekoliko bolj zadovoljila občinstvo.
Če smo že začeli s Smithom, pa z njim še nadaljujmo. Igralec je zadnjo omembe vredno vlogo odigral pred kakšnim desetletjem, bil vmes še vedno magnet za denar in velik zagovornik kinematografije temnopoltih, ko se ozremo v prihodnost, ga tam bojda čakata še dve nadaljevanji Podlih fantov, v svoji najnovejši vlogi pa je sila povprečen, na momente že prav slab. Tudi ostali člani impresivne igralske zasedbe si svojih vlog, milo rečeno, ne bodo zabeležili pod tiste boljše, vsekakor pa je Smith med glavnimi igralci najšibkejša točka. Njegova domena vsekakor niso prizori, v katerih mora izražati žalost, jezo ali pa sarkazem, bolj mu pristoji zabavljaštvo, katerega se bo očitno držal v bodoče.
Nesmisel se pokaže že v samem uvodu, ko Smithov lik oglaševalca Howarda v eni izmed povprečno inteligenco žalečih scen svojim zaposlenim podaja patetičen govor. Skozi tega se vzpostavi slaba in neumna zasnova za nadaljevanje dogajanja, ki temelji na treh ključnih abstrakcijah, ki naj bi povezovala vsa človeška bitja. Te so: ljubezen, čas in smrt. Treba je sicer priznati, da so omenjene ideje lepo vkomponirane med Howardove sodelavce, ki ga skušajo prelisičiti in podjetje rešiti pred nerazsodnim večinskim lastnikom, s tem pa vsak izmed njih, vzporedno z glavnim junakom, dobi svojo pridigo. Tako se od hčerke odtujeni oče (Edward Norton) sestaja z Ljubeznijo, po otroku hrepeneča karieristka (Kate Winslet) s Časom, umirajoči mladi mož (latino Seth Rogen, oprostite, Michael Peña, ki je veliko boljši igralec od omenjenega) pa s Smrtjo. To pa je skoraj vse. Izviren scenarij, za katerega je poskrbel (bolj slabo, če smo iskreni) Allan Loeb, pisec “umotvorov”, kot so 21 – Razpad Las VegasaMoja neprava žena in Vesolje med nama, je nedodelan in poln lukenj, film pa pred kapitulacijo reši samo dejstvo, da uradna minutaža znaša 97 minut.
Zgodba ima v svojem poteku dva večja preobrata, ki sta, poleg ambientne glasbe, tudi njeno glavno orožje, a sta oba na žalost predvidljiva. Saj se zgolj šalimo. Mislim, glede ambientne glasbe … Vseeno se gledalec najbolj zanimivih zadnjih deset minut  ko je tempo malo hitrejši in napetost narašča  sprašuje, kako bodo ustvarjalci vse skupaj izpeljali in zaključili. Na koncu se ne zgodi nič pretirano dramatičnega in od začetka filma vajeni nismo deležni nikakršnih dramaturških, režijskih, igralskih, tehničnih ali “bogvarij” scenarističnih presežkov.
Morda boste opazili, da film hote ali nehote pomežikne dvema preteklima projektoma glavnih igralcev. Seveda si ob ogledu napovednika pred oči takoj prikličemo Smithovih Sedem duš, nekoliko bolj subtilen pa je namig na Birdmana ali nepričakovano odliko nevednosti, kjer smo lahko poleg Michaela Keatona občudovali tudi Edwarda Nortona, nekdaj enega izmed najbolj čislanih igralcev v Hollywoodu.
Skratka, gre za (pod)povprečen izdelek hollywoodske produkcije, ki svojo lepoto tako dobro skriva, da je vse do konca ne uspemo najti.

                                                                         Foto: IMDb

sobota, 30. december 2017

Ah-ga-ssi (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Malo je filmov, ki so leta 2016 javnost razburili tako, kot je to uspelo Služkinji južnokorejskega režiserja in scenarista Chan-wook Parka, najbolj znanega po kultnem misteriju Stari (Oldeboi). Morda lahko delo, kar se tega tiče, primerjamo edino z Verhoevenovo Ono (Elle), saj je obema skupna perverzna seksualna nota, ki ju ločuje od ostalih, hkrati pa gre za dve zelo dobro sprejeti “tujejezični” stvaritvi. Korejski film sicer v svetovnem merilu kotira dokaj visoko in lani smo poleg Služkinje prejeli še toplo sprejeto akcijo grozljivko Train to Busan.
Če se najprej dotaknem pozitivne plati, je potrebno v prvi vrsti pohvaliti vizualno podobo, ki nas zadane prej kot dovršen scenarij. Tu v kakšni izmed svojih recenzij že drugič izpostavljam južnokorejskega direktorja fotografije Chung-hoon Chunga, Parkovega starega znanca, ki sem ga prvič omenil pri kritičnem razčlenjevanju filma Me and Earl and the Dying Girl. Svojevrstna umetnost je na filmsko platno prenesti tako čudovito fotografijo daljnovzhodne pokrajine in posamezne zares dovršeno posnete kadre, za kar je potrebno ustvarjalcem zares čestitati. Mnoge izseke si lahko filmski sladokusci brez težav namestijo kot ohranjevalnike zaslona in uživajo v začudenih in tudi zavistnih pogledih naključnih opazovalcev. Kar se tiče osupljive vizualnosti pa si ne smem privoščiti, da ne bi izpostavil še razkošnih scenografije in kostumografije.
Kot že omenjeno, je druga prvina Služkinje njen scenarij. Velja omeniti, da je ta nastal na podlagi romana “Žeparka” iz leta 2002, avtorice Sarah Waters, ki je med drugim preveden tudi v slovenščino. Originalna zgoda je sicer postavljena v viktorijansko Anglijo, a sta jo Seo-kyeong Jeong in režiser Park spretno predrugačila in umestila v iz strani Japoncev okupirano Korejo, torej nekam med obema vojnama. Scenarij nas šokirana na več ravneh in nenehno sili k razmišljanju ter pogledu na dogajanje iz različnih zornih kotov. Posebnost filma je vsekakor njegova seksualna eksplicitnost, katera zajema motive homoerotike, sadomazohizma, pedofilije in incesta. Tu sta glavni akterki v času snemanja 33-letna Min-hee Kim in 25-letna Tae-ri Kim. Vmes se seveda znajdejo tudi brutalno nasilni prizori kot taki, kjer pobudo prevzame moški par, a z veliko manj občutka za romantiko. Na žalost sta ravno seksualnost in nasilje tisto, po katerem si bo večina film najbolj zapomnila.
Kljub temu je treba zapisati, da ta premore več lezbične homoerotike kot kako drugače razburljivih momentov. Zgodba sestoji iz treh delov. Prvi je razvlečen in postane zanimiv šele na samem koncu, drugi je nekoliko boljši, predvsem na račun razkritja tretje plati zgodbe, zadnji pa je po vznemirljivosti nekje vmes. Na začetku izvemo za osnovno prevaro, nato za dvojno igro, na koncu pa, da gre pravzaprav za trojno. Kljub vsemu večji preobrat izostane, praktično edini se zgodi na koncu prvega dela, ko tudi sama zgodba doživi vrhunec. Toda pozno ter le za kratek čas.
Morda bi bilo Služkinjo zanimivo videti v hollywoodski različici, pod taktirko režiserja, kot je denimo David Fincher, ki je za potrebe zahodnega tržišča uspešno prikrojil že švedski triler Dekle z zmajskim tatujem (The Girl with the Dragon Tattoo). Bojim sicer se, da bi se pri produkciji pojavili problemi podobni tistim, na katere je naletel Paul Verhoeven med iskanjem ameriških financerjev in igralcev za njegovo Ono, a se zdi kljub temu vredno poizkusiti. In spet smo na začetku.

                                                                         Foto: IMDb

četrtek, 28. december 2017

The Big Sick (2017)

Režija: Michael Showalter
Scenarij: Emily V. Gordon, Kumail Nanjiani
Igrajo: Kumail Nanjiani, Zoe Kazan, Holly Hunter, Ray Romano


Neodvisni film, o katerem letos govorijo vsi? Upravičeno? Zagotovo. Poglejte samo Kumaila Nanjianija, prej relativno neznanega komika, ki od uspeha filma dalje uživa v pozornosti širše javnosti; nenazadnje je prav oktobra odvodil eno izmed oddaj SNL, kar je tudi preroška tematika odličnega scenarija. Slednji ohlapno bazira na resnični ljubezenski zgodbi Nanjianija in njegove žene Emily. Poleg tega prednjači humor, ki je dokaj subtilen, šale v večini ne potrebujejo razlage, nekajkrat pa se lahko nasmejimo tudi karakternim lastnostim posameznih likov. Presenetita Ray Romano in Holly Hunter ter ostali bolj ali manj neznani igralci, katere je kot take prav lepo videti na jumbo plakatih, ki trenutno krasijo tudi našo prestolnico. Igralsko najslabše se morda odreže prav Nanjiani, ki pa s svojo simpatičnostjo in odrsko prezenco svoje glumaške pomanjkljivosti spretno zakamuflira. Vsem, ki pogrešate originalnost sodobne hollywoodske produkcije, film najtopleje priporočam, čeprav je vreden ogleda prav vseh, morda se proti koncu le kakšno minuto preveč zavleče. 


                                                                         Foto: IMDb

sreda, 27. december 2017

Ozark, s01e05 (2017)

Ustvarjalci vpeljejo še en stranski lik, ki bo imel, tako se vsaj zdi, v prihodnosti še posebej pomembno vlogo. Na prvi vtis sicer ne gre še za enega negativca, pa vendar, bodimo odprti za vse možnosti. Truplo Bobby Deana so njegovi morilci pustili prav ob Martyjevem doku, s čimer so ga želeli prestrašiti oz. mu dati vedeti, s kako "pomembnimi" ljudmi ima opravka. No, tega je poteza pustila dokaj hladnega, saj ob srečanju s Snellom njegovo poslovno ponudbo zatre kar v kali. Če so v prejšnji epizodi Wendy prebudile sence preteklosti, jo tokrat dokončno ujamejo, saj se prikaže sin njenega pokojnega ljubimca, ki zahteva odgovore na svoja vprašanja. Charlotte se podruži z Wyattom, očitno edino svetlo točko družine Langmore, njegov oče, ki seveda nikakor ni gej, pa s Pettyjem. Medtem pri Byrdovih doma lomasti Snellov plačanec, ki ga najmlajši član družine blago zazna in v garaži pusti puško, katera v prihajajočih delih kani imeti zadnjo besedo.  

                                                                         Foto: IMDb

torek, 26. december 2017

Ozark, s01e04 (2017)

Serija je dobila svojo obliko. Stvari so stekle in Marty je objasnil nekaj stvari. Srž četrte epizode je famozni joškačev sef, v katerem se skriva dokaz o tem, da direktor slačikluba pere denar, zato ima Marty v rokah orožje, s katerim bo sedaj to lahko počel še sam, v čisto svojem striptiz klubu. Brez kavč avdicij, jih ima pa zato morda (spet) njegova žena, katero prebudijo sence preteklosti. Se ji bo Marty maščeval in se dokončno ogrel za prikupno poslovno partnerico? No ja, vsekakor lahko njunega sina nedvomno in dokončno razglasimo za čudaka. Agent Petty muhari v dobesednem in prenesenem pomenu besede, medtem ko Ruth postane protagonistova uradna partnerica v zločinu. Po slovesu enega izmed stranskih likov je vpeljan nov negativec, lokalni don Jacob Snell, ki ga upodablja škotski igralec Peter Mullan. Kdaj se bo srečal z Martyjem in kako utegne ogroziti njegove posle, kanim(o) izvedeti prav kmalu! 

                                                                         Foto: IMDb 

ponedeljek, 25. december 2017

Misel za nov teden

"There is nothing noble in being superior to your fellow man; true nobility is being superior to your former self."

Ernest Hemingway

nedelja, 24. december 2017

Why Him? (2016)


Nov teden, nova komedija. Nedavno sem pisal o Božični žurki v pisarni, sedaj pa je tu že nov izcedek hollywoodske produkcije zabavnic, Zakaj ravno on?. Glede na vložek bi lahko rekli, da gre za še slabši izdelek od prej omenjene Božične žurke v pisarni, čeprav ga absolutno vseeno prekaša. Poglejmo zakaj.
Ugani, kdo pride na večerjo je postavil določena merila takrat nepoznanega žanra, katerega glavna značilnost je predstavitev izbranca družini. Po letu 1967 pomnimo morda le še en film, ki je vsaj približno primerljiv s Kramerjevim, to pa so Njeni tastari (mimogrede, režiser filma, katerega recenzijo prebirate, je tu sodeloval kot eden od scenaristov). Zakaj ravno on? se stvari res loti nekonvencionalno in “moderno”, vendar slednjemu – kaj šele prvemu! – ne seže do kolen.
Pri ekstenzivni produkciji pogrešam malo več indie umirjenosti, prvinskosti, enostavnosti, iznajdljivosti in grajenja zgodbe na z denarjem nemerljivih prvinah. Konkretno je pri Zakaj ravno on? preveč zanašanja na zunanje elemente, na nedomiselna pomagala. Ali film res potrebuje Elona Muska in dva člana skupine Kiss, da mu v kina uspe privabiti gledalce? Kritikov to prav gotovo ne gane.
Pohvaliti sicer velja izbiro glavnih igralcev. James Franco je ravno pravšnji za vlogo mladega, seksi in odpuljenega “tehnološkega mogula”, Bryan Cranston pa se v vlogi konzervativnega očeta odreže nemara še bolje, sploh če se spomnimo, da si je nekaj izkušenj nabral že med snemanjem serije Glavca. Tudi njuni izbranki, Zoey Deutch, še ena vzhajajoča zvezda iz Los Angelesa, in Megan Mullally, morda najbolj znana iz serije Will in Grace, sta vsaka za svojo starost prikupni in delo opravita solidno. Nikakor ne moremo mimo Keegana-Michaela Keya (lani smo ga skupaj s sodelavcem in prijateljem Jordanom Peelom že lahko spremljali v gledljivi akcijski komediji Keanu in v še bolj kritiško čislani komični drami Don’t Think Twice), ki s svojo karakterno vlogo filmu vsekakor vliva dodano vrednost, prezreti pa ne gre tudi mladega Griffina Glucka, katerega se nemara spomnite iz Moje neprave žene.
Kje se torej zatakne? Odgovor je preprost. Pri scenariju in izvedbi. Da se ne bomo spet ponavljali, naj povem, da večino pri Božični žurki v pisarni kritiziranih elementov najdemo tudi v Zakaj ravno on?. Kot že zapisano, vse skupaj potencira še prekomerna želja ugajati in zanašanje na zunanje elemente: “cameos”, reference, sama podoba in umestitev Mayhewega dvorca itd. Glavni motiv zgodbe je (tokrat?) seks, v nekoliko bolj domiselni in zabavni obliki pa smo deležni tudi nekaj (dobesedno) straniščnega humorja. Sceno z japonskim straniščem morda velja celo posebej izpostaviti in pohvaliti.
Zakaj ravno on? je film, ki režiserju in soscenaristu Johnu Hamburgu ne bo v tak ponos kot Stari, rad te imam izpred osmih let, med ogledom pa iz dvorane ne boste oddrveli samo zaradi tega, ker boste v glavni vlogi lahko občudovali Bryana Cranstona in se spominjali starih dobrih časov, ko je kot Walter pustošil po Albuquerqueju. No, pa sem vsemu skupaj primerno tudi jaz svoje pisanje izdatno začinil in tudi zaključil z referencami.

                                                                                                           Foto: IMDb

sobota, 23. december 2017

Office Christmas Party (2016)

Moja ocena: 3/5

Hollywoodske komedije znajo biti zelo klišejske, polne neumnih zapletov, preobratov in razpletov, že videnih “smešnih” scen ter primitivnih, pozornosti željnih manerizmov. Takšnih je večina modernih poizkusov, vendar obstajajo tudi svetle izjeme … med katere pa – vam bom kar povedal – Božična žurka v pisarni ne spada!
Naj se po vzoru nekaterih piscev za začetek pomudim pri redkih, a vseeno prisotnih pozitivnih plateh zgodbe izpod peresa kar šestih scenaristov in zrežirane s strani dvojca Josh Gordon/Will Speck (Drkajva skupaj). V prvi vrsti je potrebno omeniti soliden “soundtrack”, ki se resda ne približa tistim, katerih smo vajeni denimo iz Tarantinovih filmov, niti tistim iz filmov podobno sumljive kvalitete, a vseeno ostaja relativen presežek. Pesmi so umeščene ustrezno in dejansko pričarajo “feel good” vzdušje zabave. Posebej je potrebno izpostaviti lik Walterja Davisa (igralec Courtney B. Vance), ki totalno poruši samega sebe in s svojimi norčijami in neumnostmi še najbolj pripomore k zabavi gledalca. Omeniti velja, da je samo dogajanje tokrat postavljeno v Chichago, kar vseeno nekoliko razbije praznično rutino New Yorka oz. Los Angelesa.
Če smo B. Vanceja pohvalili, pa moramo okrcati enega izmed protagonistov, nezapomljivega T. J. Millerja, ki nikakor ni dorasel vlogi otročjega šefa, ki priredi najbolj noro božično zabavo v mestu. Skratka, kje sta Jonah Hill in Will Ferrell, ko ju potrebuješ? Ostali liki in igralci so zgolj povprečni, še najbolj neizkoriščen pa seveda ostane Jason Bateman. Resda je Olivia Munn s svojimi mešanimi potezami krasna za znoret, vendar ji to oskarja zagotovo ne bo prineslo …
V ameriških komedijah že leta opažamo obilico referenc na nekatera stara in nova dela hollywoodske produkcije. Čeprav te mestoma zaradi domiselnosti in proženja nostalgije izpadejo izjemno učinkovito, pa so vse prevečkrat zlorabljene še bolj kot v Pa ne še en film za mulce. V Božični žurki v pisarni je konkretno največ govora o Hitrih in drznih, ki služijo tudi kot “kladivo Stanislavskega”, saj se v eni izmed scen razpleta ekipa poigrava z mislijo skoka preko dvignjenega mostu.
Če reference prispevajo k šablonskosti in klišejem, pa to še bolj velja za neumestne prizore, ki z namenom nasmejati presežejo vse meje razumnega in celo dobrega okusa. Izenačevanje znotrajčrevesnega pritiska, fotokopiranje anatomskih predelov med nogama in prizori v stilu “epic fails december 2016” osnovnošolce morda še dandanes neizmerno zabavajo, a so za nekoliko starejšo publiko nesprejemljiva, cenena, primitivna in vulgarna oblika komedije.
Sam razplet zgodbe je totalno nerealen in podcenjuje gledalčevo inteligenco. Vsem je namreč jasno, da je za velik premik v tehnološkem svetu potrebno še kaj več kot nekaj minut ekstremne motivacije. Seveda vsemu skupaj sledi še družinska sprava – konec dober, vse dobro.
Skratka, celoten film bo šel mimo vas hitreje kot redke dobre šale mimo večine gledalcev na medijski premieri, čez leto ali dve pa zanj obstaja velika nevarnost, da se ga sploh ne boste več spomnili. Zgolj za silo, če nimate prevelikih pričakovanj!

                                                                        Foto: IMDb

petek, 22. december 2017

Ozark, s01e03 (2017)

Martyjev mulc (na začetku) precej spominja na Brana iz Igre prestolov, v epizodi številka tri pa se asociativno "poklonijo" še Botru in Fincherjevi Igri. Prvič me prešine dejstvo, da je sama postavitev precej posrečena, saj je zgodba umeščena na gledalcu ameriških serij precej neznan teren. Bolj kot mrhovina ter to, da Marty po incidentu iz prejšnje epizode na obrazu nima niti najmanjše sledi udarca pesti precej zajetnega možaka (medtem ko je bil po ženini pleski cel v ocvirkih ... ), me je šokiralo dejstvo, da je agent Petty (sicer izvrstni Jason Butler Harner) gej. Pa ne, ker bi bil homofob, temveč zaradi vse preveč prisotne politične korektnosti, ki služi kot orodje pretirane kompenzacije. No ja, scena, ko ga oralno zadovoljuje nekdo, ki zgleda kot odvisnik od prepovedanih drog, zlepa ne bo pozabljena tako hitro, kot bi si želel. Kot zagovornik druge sezone Pravega detektiva pa seveda ne morem še mimo naznanitve, da poleg zoprne Ruth enega izmed članov družine Langmore, ki v epizodi dobi kar precej pozornosti, upodablja Christopher James Baker.      

                                                                        Foto: IMDb

četrtek, 21. december 2017

Ozark, s01e02 (2017)

Drugi del steče lepše, saj je "plot" že postavljen. Še vedno (z)motijo nekatere podrobnosti v scenariju, kot npr. nedodelana odločitev o samomoru in predvsem, kako za vraga je lahko kartel sploh privolil v posle z Martyjem, "lone survivor"-jem, ki je naenkrat dvignil goro denarja in odšel na periferijo, pretvorjen v magnet za policijo. Nerazumna odločitev, katera premetenim mamilarskim baronom ne pritiče. Mogoče pa vseeno velja rek agenta Pettyja iz prvega dela, da ne gre za nikakršne (zlobne) genije ... Vseeno Jason Bateman s svojo igro izstopa in potrjuje dejstvo, da gre za svojskega igralca, ki se enako dobro znajde tako v komediji kot v drami. Aja, razveselimo se še Harrisa Yulina!

                                                                        Foto: IMDb

sreda, 20. december 2017

Ozark, s01e01 (2017)

Ok, zadeva se začne dokaj klišejsko. In trudil sem se, da namesto "ok" ne bi uporabil "sila". Uvodne besede, hitro prepričani stranki, omenjanje Trumpa, predaja letaka ... Skratka, Jason Batman zopet hara po Chichagu, čeprav navkljub uvodu nekoliko uspešneje kot v Božični žurki v pisarni. Stvari se zapletejo, ko vodja mehiškega narko kartela posumi, da mu Marty in druščina denar krade, namesto da bi ga zanj, kot so se lepo dogovorili, prala. Nekaj sestreljenih glav kasneje se z Delom že dogovorita, da bo od zdaj naprej denar pral v novi turistični meki, ob Ozarških jezerih (izraz morda ni pravilen, ampak se mi dopade). Sledi precej posrečen dvig skoraj osmih milijonov zelencev, kar lepo uravnoteži ne preveč posrečen  niti ne načrtovan  pristanek Wendyjinega ljubimca. Hja, tega se res ni(smo) nadejal(i).   

                                                                        Foto: IMDb

torek, 19. december 2017

nedelja, 17. december 2017

Elle (2016)


Paul Verhoeven, nizozemski režiser, znan po svojih znanstvenofantastičnih filmih in Prvinskemu nagonu, je pri 78-letih, ko se nekateri že otepajo senilnosti, kritike navdušil še z enim filmom. Takrat je zgodbo postavil v Francijo, natančneje v prestolnico Pariz, in sodeloval s tamkajšnjimi igralci, na čelu z eno najbolj cenjenih v domovini nasploh, Isabelle Huppert, kateri je dotična vloga prinesla zlati globus in celo nominacijo za oskarja. Če gre verjeti nekaterim medijem, se je Verhoeven za potrebe filma bojda naučil celo francosko, vse z namenom, da bi bila komunikacija z ekipo čimbolj pristna in neposredna.
Režiser je svoje delo opravil solidno, torej po pričakovanjih. Gledalce šokira že s prvo sceno, katero predhodi godalni napev ob samem skoku v film, in potem dalje odpelje brez problemov. Ravno uvod nam da vedeti ogromno, saj se takoj pokažejo režiserjeva sposobnost, filmski zaplet, kvaliteta glavne igralke in pa karakter njenega lika. O slednjem že prav kmalu, na tem mestu je treba dodati še, da skozi zgodbo kar nekajkrat doživimo tisti (za nekatere) prijeten občutek suspenza, negotovosti, pričakovanja in strahu, ki je sicer iz gledalčeve perspektive iracionalen, a prav zato užitkarski.
Vloga Huppertove spominja na tisto Natalie Portman iz filma Jackie. Gre za odlični igralki, ki sta s svojima lanskoletnima projektoma prepričali tako kritike kot gledalce, a sta obe upodobili lik, ki je s svojo pojavnostjo sila antipatičen. Michèle Leblanc je čustveno otopela, pragmatična ženska stoične drže, ki se ravna po navdihu in ob tem le redko upošteva druge. Posiljena pomede črepinje, se s sinom pogovarja, kot da se ni zgodilo nič, in naslednji dan odide v službo. Hladnokrvno odda kri za testiranje na spolno prenosljive bolezni in prijateljem na večerji mirno zaupa, kaj se ji je zgodilo. Poleg tega spi z možen najboljše prijateljice in brezsramno osvaja moža mlajše sosede. Morda bi ji vse skupaj lahko spregledali, saj je že za časa ranega otroštva doživela hudo preizkušnjo, a ne pozabimo, da je bil že obraz male Michèle, ki ga imamo prav tako priložnost videti, nekako odsoten, odmaknjen. Tu bi lahko načeli razpravo o prirojenem in pridobljenem, a jo raje pustimo za kdaj drugič …
Pravzaprav je glavno sporočilo filma sledeče: v omari vsak skriva oskostnjaka/-e. Michèlin ljubeči oče se je nekega dne prelevil v okrutnega morilca, z najboljšo prijateljico sta imeli pred leti lezbično afero, razlog za razhod s simpatičnim bivšim možem je bilo njegovo nasilno dejanje … za najbolj izprijeno izmed skrivnosti pa seveda izvemo najkasneje, a vendar prekmalu, s premalo vnešenega občutka, vse skupaj pa smo že, to je treba priznati, kar nekako slutili. Skozi film se izrisuje tudi kritika krščanske vere oz. rimskokatoliške cerkve, česar pozoren gledalec ne bo prezrl.
Pa se konkretneje dotaknimo še (naj)šibkejših strani filma. Francoska filmska industrija je ena močnejših v Evropi in vsako leto proizvedejo ogromno filmov, ki pogosto priromajo tudi v naše kinematografe. Moramo priznati, da je relativen izkupiček dokaj reven, a se seveda med velikim številom projektov znajdejo tudi takšni, ki se v zgodovino zapišejo z zlatimi črkami. Elle bolj spominja na tiste druge. Sam humor je dokaj “francoski” in vsebuje veliko neposrečenih domislic, ki z dramatično osrednjo zgodbo tvorijo ironično grotesken kontrast. Nadalje se za časa ogleda ne moremo znebiti občutka, da delo preveč stavi na svojo šokantnost, kot da je to edini način, da si ga bodo gledalci in kritiki na dolgi rok zapomnili. Na nedavni podelitvi oskarjev je v enem izmed vnaprej posnetih prispevkov igralec Javier Bardem lepo povzel, kaj je to umetnost: čustveno potovanje, ki te popelje nekam drugam. Na tem mestu se mu zgolj pokorno pridružujem in vse skupaj zaključujem.

                                                                                                         Foto: IMDb

sobota, 16. december 2017

Jackie (2016)


Vse je relativno. Po zapisanem v naslednjih vrsticah sodeč tudi kvaliteta ocenjevanega filma. John F. Kennedy je bil po mnenju nekaterih eden najbolj karizmatičnih ameriških predsednikov, ki je državo vodil skozi najopaznejše obdobje hladne vojne, po mnenju drugih spet razvajeni “playboy”, ki je v beli hiši pristal na račun imena. Jacqueline “Jackie” Kennedy Onassis (že samo ime veliko pove) za nekatere predstavlja odločno in pokončno žensko, ki je v življenju mnogo pretrpela in ni nikoli našla prave sreče, za druge spet muhasto “hohštaplerko”, ki ji je – oprostite izrazu – viselo za tuje ljudi, pred moževo nezvestobo pa si je vztrajno zatiskala oči.
Film v marsičem spomni na predlansko biografijo Dansko dekle (kar je slabo), med drugim predvsem zaradi odlične predstave osrednje igralke (v Danskemu dekletu sta praktično nastopili kar dve …), ki morda v vlogi kariere, če odštejemo izprijeno kriminalno dramo Leon, odlično upodobi sicer antipatičen lik takratne prve dame, lutke idealne ameriške gospodinje. Ko omenjamo igralce, ne moremo mimo Petra Sarsgaarda, ki upodobi JFK-jevega brata Roberta “Bobbyja” F. Kennedyja, kasneje tudi samega tarčno atentata, še manj pa si lahko privoščimo, da ne bi omenili pred kratkim preminulega angleškega igralca sira Johna Hurta, ki zaigra v vlogi duhovnika, ki na zadnjo pot pospremi ubitega predsednika. Če rečem, da Hurt “poje” že tako dobro Portmanovo, ne zgrešim kaj dosti, s tem pa tudi lepo ponazorim, kako dobro je igralec opravil eno od svojih poslednjih vlog.
Poleg igralcev film seveda odlikuje tudi sam mož za kamero, režiser Pablo Larraín, še eno izmed imen v vse širšem klanu svetovno znanih južnoameriških filmarjev. 40-letni Čilenec ima širšemu slovenskemu občinstvu v kratkem predstaviti še eno biografijo, tokrat o rojaku Pablu Nerudi, pesniku in politiku. Jackie je lepo posnet film. Opazna je igra s svetlobo (francoski direktor fotografije Stéphane Fontaine), lovljenje barv zore in sončnega zahoda, kar pospremi nekatere ključne dialoge v zgodbi. Ponudi nekaj avtentičnih momentov, kakršen je denimo razčesnjenje predsednikove lobanje, in do sedaj še neupodobljenih prizorov, kakršni so tisti tik po samem atentatu, ko v Cadillacovi limuzini drvijo proti bolnišnici, ali pa ko si Jackie v zloglasni roza obleki s telesa briše krvne madeže. Na voljo so tudi posamezni zgodovinski trenutki, od vodenega ogleda Bele hiše s Charlesom Collingwoodom, preko nastopa Pabla Casalsa, katerega smo videli že v Batlerju, do intervjuja s Theodorom H. Whitom. Omeniti velja tudi pesem “Camelot” iz istoimenskega muzikala, ki je bila ena najljubših pesmi JFK-ja in je v filmu uporabljena sentimentalno-simbolično.
O družini Kennedy je bilo posnetih že preveč filmov in serij, v katerih so bile vse teorije zarote obdelane podolgem in počez. Jackie vse skupaj res prikaže iz drugačnega zornega kota, a smo samega klana “lepih ljudi” že dodobra siti. Siti pa smo tudi poveličevanja domnevno pomembnih, medtem ko na preproste dobrodušneže ali pa na tiste, ki so v življenju resnično naredili kaj pomembnega, preprosto pozabljamo. Zanimanje raje preusmerimo na nekoga, ki je znan pretežno zato, ker se je poročil z ameriškim predsednikom (vam je Slovencem to kaj znano?), katerega kultni status izhaja iz okoliščin njegove smrti. Navsezadnje, kakšne kompetence pa so sploh potrebne, da postaneš ameriški predsednik? Zaradi v tem odstavku omenjenega je Greben rešenih, ki je mimogrede precenjena stvaritev, katere število oskarjevskih nominacij pove več o trenutnem stanju v Hollywoodu, kot o samem filmu, vreden večjega občudovanja. Predvsem pa smo siti dolgočasnih filmov z dolgočasno tematiko in z dolgočasnimi liki.
Ko se bo prihodnjič kdo spomnil posneti film o Kennedyjevih, naj posname film o roza obleki Jacqueline Kennedy. Premisa zgodbe naj bo ugotovitev neskladja med DNK, izolirane iz krvi na obleki, in med DNK Johna F. Kennedyja. Spet film o Kennedyjevih, ki bi zaslužil mojo pozornost.

                                                                       Foto: IMDb

ponedeljek, 11. december 2017

nedelja, 10. december 2017

The Accountant (2016)


Računovodja, projekt igralca in filmarja Bena Afflecka, režiserja Gavina O’Connorja (Warrior) in scenarista Billa Dubuqueja (podobnost z njegovim prvencem Sodnik je očitna), je akcijska kriminalna drama, ki je pred izidom obljubljala veliko. So bila pričakovanja izpolnjena?
Že sama igralska zasedba na čelu z zgoraj omenjenim Affleckom je razmeroma pestra. Anno Kendrick ponovno vidimo izven lahkotnejšega projekta, oskarjevec J. K. Simmons prevzame vlogo policijskega uradnika, Jon Bernthal je klasični robatež, Jeffrey Tambor spomni na Odbito rodbino, John Lithgow pa … no, ne izdajmo vsega. Skratka, vse glavne face delujejo rutinirano, povečini znotraj vlog in likov, s katerimi so se že proslavile, edina izjema je protagonist. Bena Afflecka namreč nikakor ne kupim kot (površno predstavljenega) avtista. Njegov videz pač veliko bolj spominja na Batmana kot pa na Raymonda iz Rain Mana, kakor klišejsko se to že sliši.
Poleg vsega je, kot že omenjeno, podoba avtističnega genija predstavljena skrajno površinsko in hollywoodsko, Affleck pa je avtist takrat, ko to od njega zahteva scenarij. Scena, v kateri vstopi v sobo, kjer za mizo spi Kendrickova, ga nikakor ne predstavlja kot avtista. Nisem strokovnjak, vendar se mi zdi, da avtist v izogib čudni in neprijetni socialni situaciji ne bi poizkušal ponovno zapreti vrata, da bi opozoril na svoj prihod, mar ne? Skratka, računovodja bolj kot avtist deluje kot nekdo s skrajno obliko obsesivno-kompulziven motnje, ki je povrhu še sorazmerno introvertiran.
Še en minus in zgolj scenaristična figura je analitičarka Medina, ki skozi film odkriva računovodjino identiteto. Lik je spisan površinsko, predstava medla; kot rečeno: Medina je tu zato, ker za potrebe toka zgodbe pač nekdo mora biti. Podobno kot oskrbovanci nevroznanstvene institucije, ki kljub letom svoje vloge odigrajo tako slabo, da je to že skoraj komično.
Če se oddaljimo od igralcev in likov, je potrebno na prvem mestu okrcati rabo številnih kliše elementov. “I’ll find you” so izustili že številni filmski skrivnostneži, hladnokrven strel med dramatičnim vedenjem ustreljenega je klasika že vse od Indiane Jonesa, podoba ostarelega para, na katerega se naveže junak, pa od Supermana. Na drugem mestu negativno kritiko zasluži motiv predvidljive in patetične bratske romance, ki je kaplja čez dramaturški rob.
A zakaj Računovodja, glede na oceno, vendarle ne razočara? Film je precej gledljiv, za kar se ima zahvaliti nelinearnemu toku zgodbe, ki nam kot kamenčke v mozaiku ponuja manjkajoče drobce skrivnosti iz preteklosti, bolj ali manj posrečenim preobratom (tisti končni, ki bo dodobra predramil igralce igričarske franšize “Hitman”, še posebej preseneti) in premeteni računovodsko-tehnični plati filma, ki opravičuje njegov naslov. Za trenutek boste morda celo podvomili o generalnem negativcu … Morda bi veljalo Računovodjo označiti za vrhunski televizijski film, s tem v kali zatreti gledalčeva globlja pričakovanja, čarom in presenečenjem pa razgrniti rdečo preprogo. Tako bi namesto o “guilty pleasure”-ju lahko govorili tudi o dobrem filmu.
Skratka, Računovodja za kratkočasenje vsekakor pride prav. V njem je dovolj akcije, kriminalke, misterija, trilerja, drame in tudi komedije, da utegne služiti kot solidno filmsko potešilo.

                                                                                                        Foto: IMDb

sobota, 09. december 2017

Allied (2016)

Ocena: 4/5

Napovedniki, morda zdaj bolj kot kadarkoli prej, uničujejo izkušnjo ob ogledu filma. Morda pa so krivi filmi sami. “Trailer”-ji namreč prikažejo glavni zaplet zgodbe, ki pa se lahko v poteku igralnega časa izpostavi dokaj pozno. In ravno to je glavni problem Zaveznikov. Skratka, če si filma še niste ogledali in ga želite doživeti v vsem sijaju, te recenzije ne berite.
Začetek zgodbe nas popelje v romantično Casablanco, ki ima v filmski zgodovini že zagotovljen poseben kult. Tam se spoznata dva vizualno osupljiva vohuna: Max Vatan, ki pospremljen z dokaj očitnim CGI-jem pristane kar v puščavi, in Marianne Beauséjour, ki ga obkrožena z lokalno smetano pričaka v središču mesta. Že sama glavna igralca sta prva puhlica, izpostavljena že za rane dobe Hollywooda, kateri si ne sme dopustiti (oz. mu ne dopusti publika?), da bi ne-karakterne vloge zaupal igralcem povprečnega izgleda. Kakorkoli, medtem ko se dvojec pripravlja na skrivno misijo – ubiti tamkajšnjega  veleposlanika Tretjega rajha – si ustvarjalci vzamejo čas za razvoj ljubezenske zgodbe, zapeljevanje, dialoge in prizor hladnokrvnega umora v telefonski govorilnici, dogajanje pa vrhunec, vsaj za zaprisežene filmofile, doseže s pojavom nemškega igralca Augusta Diehla, ki je močna, dobra in morda nenamerna referenca na Neslavne barabe. Diehl ponovno igra SS-ovskega veljaka, ki pa tokrat kljub vljudnem provociranju in sumničavosti ne uspe razkriti vsiljivcev. Nasprotno, v dokaj napeti in dobro posneti akcijski sekvenci nato, kot še nekaj drugih, konča osvinčen. Sedaj pa se začne zares …
saj preidemo v čas izpostavitve glavnega zapleta, ki je bil prikazan že v napovedniku. Ob vsej idili, ki je nastala po dogodkih v Casablanci (poroka, otrok, izjemno romantični London sredi vojne vihre … ) je sicer tudi najbolj naivnemu gledalcu jasno, da se bo nekje zapletlo, vendar za napovednik amnestičnega razvoj dogodkov vseeno nekoliko preseneti. Kdor je zaplet vnaprej poznal, je namreč prikrajšan ne samo za presenečenje ob razkritju le-tega, temveč je mimo njega odletela vsa dotedanja predzgodba, v kateri je, kot zgoraj omenjeno, moč najti nekaj solidnosti. Morda velja na tem mestu omeniti še eno izmed puhlic, in sicer v obliki poroda pod od sovražnih letal zakritim nočnim nebom. Ko Marianne Maxu pred še zadnjo izpostavitvijo povišanega znotrajtrebušnega tlaka, ki bo na plano povil njuno takoj po rojstvu jokajočo hčerko, veli, da je tukaj in zdaj in pred Bogom in pred njim takšna, kakršna je v resnici, gledalec sicer dobi nenadno potrebo po izpraznitvi vsebine svojega želodca, vendar retrogradno zadeva deluje, saj potrjuje pristnost Mariannine ljubezni, poleg tega pa predstavlja kontrast nadaljnjemu razvoju zgodbe.
Zdaj že lahko povemo, da je Marianne pravzaprav (zelo verjetno) nemška vohunka. Drobec za drobcem nato odkrivamo ozadje zgodbe in Maxu sledimo na njegovem spretnem pohajkovanju do resnice. V tem delu filma ponovno odkrijemo nekaj suspenza, dobre akcije in Pittove možatosti. Pozoren gledalec v glavi že premleva možne zaključke zgodbe (ona je vohunka – umreta oba; ona ni vohunka, on ji ne verjame – umre ona; itd.), ta pa se konča morda najbolj predvidljivo, a vseeno, zahvaljujoč Pittovi obrazni mimiki, čustveno. Prizor, ko se oče in hči leta kasneje sprehajata po obljubljeni destinaciji, doda še piko na i.
Skratka, Zaveznika, najnovejši izdelek režiserja Roberta Zemeckisa in scenarista Stevena Knighta, predstavlja solidno popestritev vsakega večera v dvoje, saj bo nežnejši spol zagotovo kupil s svojo romantičnostjo, fantje pa boste, upam si trditi, da tudi med solo ogledom, uživali v njegovi vohunski misterioznosti.

                                                                       Foto: IMDb

ponedeljek, 04. december 2017

Misel za nov dan

" ... Nekdo lahko prebije vse življenje med štirimi stenami. Če se ne zave ali če ne občuti, da je jetnik, tedaj ni jetnik. So pa, ki jim je ječa celotni naš planet. Ki vidijo neskončno prostranstvo vesolja, milijone zvezd in tujih nebesnih teles, do katerih jim je za vekomaj zaprta pot. Ta zavest jih dela največje sužnje časa in prostora."

Hasan Ibn Saba (Vladimir Bartol: Alamut)

nedelja, 03. december 2017

The Magnificent Seven (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Akira Kurosawa je s svojimi filmi, najkonkretneje morda s Sedmimi samuraji, vplival na mnoge sodobne avtorje, kar se lepo kaže skozi dela, kot je npr. franšiza Vojna zvezd. Temu ustrezno so preko Atlantika že leta 1960 pripravili Sedem veličastnih, kjer se je sedmerica takrat najbolj robatih, možatih in neustrašnih hollywoodskih igralcev vživela v rešitelje izkoriščane mehiške vasi. 56 let kasneje so se vrnili, domnevno še bolj robati, še bolj možati in še bolj neustrašni. Pa so kos legendam, kot sta Yul Brynner in Steve McQueen?
Novodobnih Sedem veličastnih je dober poklon in soliden “remake” starejšega brata dvojčka (“čaki, kaj?”). Glede na tempo, ki ga gledalec dandanes pričakuje od tovrstnega žanra, je temu primerno dinamičen in manj linearen, čeprav še vedno ohrani preprosto osnovno zgodbo, ki je tako značilna za vestern nasploh. Premore sicer nekaj klišejev, ki pa niso pretirano moteči, ob tem pa ohranja sposobnost presenetiti gledalca in ustvariti skorajda zavidljiv suspenz. Akcijske scene si je Antoine Fuqua zamislil in tudi realiziral zelo dobro, posebej velja omeniti poslednji spopad, ki je primerno raztegnjen in ponudi tisto pravo “streljačino”. Vmes se film sicer nekajkrat izgubi in nekoliko vleče. Ustvarjalci so si pač vzeli čas, kar po svoje tudi ni tako slabo.
Sedem veličastnih je predvsem dobra zgodba o maščevanju, ki vsebuje vse elemente, ki so za to potrebni: moralnega in pokončnega protagonista, totalno izkrivljenega antagonista in osebno noto. Matt Bomer, ki se, glede na svojo prepoznavnost, pojavi za dokaj kratek čas, tu odigra pomembno vlogo, saj se gledalec z usodo njegovega lika tako bolj poistoveti ter posledično do zlih zavojevalcev čuti toliko večji odpor. Večplastnost je kakopak odveč, predalčkanje pa želeno. Morda filmu prav zaradi tega manjka tisto nekaj več, ne ponudi namreč višjega doživetja, moralnega sporočila ali dramskega momenta.
Če se, kot se spodobi, pomudimo še pri igralcih, je potrebno na prvem mestu izpostaviti odličnega Petra Sarsgaarda, ki je uspel upodobiti enega bolj priskutnih in nizkotnih negativcev letos. Njegova vloga, kot že napisano, k privlačnosti zgodbe pripomore ogromno. Denzel Washington, kot glavni nosilec vsega plemenitega, svojo vlogo odigra standardno kakovostno, dobro pa mu parirata tudi Ethan Hawke in celo Chris Pratt, ki med sedmerico vnese največ šaljivosti oz. zbadljivosti. Pohvaliti je potrebno tudi preostale štiri, najprej Vincenta D’Onofria, nato pa še Manuela Garcio-Rulfa, Martina Sensmeierja in Bjung-hun Leeja. Na tem mestu seveda ne moremo mimo opažanja, da sedmerica ne sestoji več samo iz belcev, temveč med njo najdemo še Mehičana, Indijanca, Kitajca in Afroameričana, kar je seveda v skladu z duhom časa, v katerem je film nastal. Druga stvar, mimo katere ne moremo, je ta, da film predstavlja združitev tria Fuqua-Washington-Hawke, ki je pred petnajstimi leti sodeloval v čislanem Dnevu za trening. Da Hawke napram Washingtonu ni več tako nebogljen, se prav tako mora omeniti.
Za konec še k tehničnim aspektom. Fuqua je seveda režiser, najbolj prekaljen v žanru sodobnega akcijskega filma. Pred izidom so se mnogi bali, da bo film preveč posodobljen, kljub temu pa je režiser pripravil vestern, ki je v osnovi zvest zakoreninjenim normam. K vsemu pripomoreta še solidni kamera in fotografija, kjer je opazno predvsem lepo koriščenje svetlobe.
Sedem veličastnih je vsekakor vestern, ki si ga ljubitelji tega žanra ne smejo privoščiti izpustiti, za vse ostale pa predstavlja soliden film, ki zna popestriti marsikateri (fantovski) večer.

                                                                                                       Foto: IMDb

nedelja, 26. november 2017

V dvoje

Včeraj sem "pobingeal" celotno prvo sezono Marčetičeve serije V dvoje (2015-). No, prvi del sem gledal že pred dvema letoma na YouTubu, pa sem ga včeraj vseeno še enkrat. In nato še ostalih devet. Lepo. Pohvale. Luki sledim že vse od fantastične spletne serije Dan ljubezni (2009-2010), ki je zaznamovala moje zgodnje študentsko življenje, saj so nekatere njene fore postale naše interne. ("OMG Simon! -Sandi." Ja, bogi naš kolega Sandi ... ) Skratka, kaj reči ob novi, za Popov portal Voyo ustvarjeni vsebini na zahtevo? Ponovno lahko pohvalim ustvarjalce, predvsem za scenarij, njegovo gostoto in humornost, ter nekatere igralske predstave. Ja, Niko Zagode, tebe gledam! Vseeno je zadeva za kanček preveč "dramedična" in pa – vem, da to ni krivda ustvarjalcev, pa vseeno – produkcijsko absolutno podhranjena. No, sedaj prihaja druga sezono, ki naj bi bila prav produkcijsko na višjem nivoju, ne dvomim pa, da tudi vsebinsko (še) boljša. Komaj čakam!

                                                                                                       Foto: IMDb

sobota, 18. november 2017

War Dogs (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Vojni psi je z resničnimi dogodki navdihnjena zgodba o dveh ameriških “hustlerjih”, ki predstavljata vse, kar je s to državo narobe. Sla po denarju, preprodaja orožja, poslovne prevare; v filmu naletimo tudi na objestne šale in stereotipen prikaz jugovzhodne Evrope (prav zanimiva je meglena Tirana, medtem ko v Miamiju ves čas sije sonce) ter Bližnjega vzhoda. Kljub vsemu ta z dokaj dobro pripravljenim scenarijem le postreže z nekaj zanimivi sekvencami.
Kot že omenjeno, nas scenarij, ki ga je pomagal spisati režiser filma, Todd Phillips (triologija Prekrokana noč in Draga, počakaj, sem na poti), seznani z nekaj zanimivimi tehničnimi dejstvi iz orožarske industrije ter vedoželjnega gledalca sili k obračanju številk. Tudi lika sta solidno spisana (o tem več kasneje), izstopa pa še nekaj komičnih sekvenc in dialogov. Kljub temu gre pri konkretni izvedbi za dokaj šablonsko zgodbo, videno že (pre)večkrat: zabaven začetek s predstavitvijo glavnih protagonistov, dobra glasbena podlaga, katera pomaga ustvariti vzdušje (izbor je pripravil Cliff Martinez, resda pa so posamezne pesmi v kakšnem drugem filmu že bolje delovale … ), zaplet, ki komedijo prevesi v dramo, resetiranje dogajanja in epilog. Pravzaprav so Vojni psi nekakšna mešanica med Gospodarjem vojne, od katerega so si izposodili osnovni koncept, in Volkom in Wall Streeta, pri katerem so našli nekaj scenaristični idej. In Jonaha Hilla. Dodajte še ščepec referenc iz De Palmovega Brazgotinca in imate jih.
Ko smo ravno pri stvareh, razvidnih že iz napovednika, naj ponovno omenimo Jonaha Hilla, ki je skrbel predvsem za komično plat dogajanja. Igralec je (spet) pridobil kar nekaj telesne teže in prav srhljivo spominja na pokojnega stanovskega kolega Chrisa Penna. Gotovo ne moremo zanikati, da njegov nastop premore določeno mero svojevrstne zabavnosti, kot tudi ne tega, da je lik Efraima odlična karikatura pravega trgovca z orožjem, čeprav cenenosti, kot je na primer njegov značilen smeh, ponovno prispevajo k šablonskosti. Na drugi strani je Miles Teller njegova protiutež in če smo Hilla primerjali s Chrisom Pennom, lahko njega označimo za Toma Cruisa. Mimogrede, resnični David Packouz, ki ga Teller upodablja, se na začetku filma kot pevec s kitaro pojavi v domu za ostarele. (Resnični Efraim Diveroli je bil medtem že izpuščen iz zapora.) Kar se tiče ostale zasedbe, nam ostanejo še Ana de Armas, Kevin Pollak in Bradley Cooper, ki je prevzel tudi vlogo koproducenta. Prva se v vlogi Packouzovega dekleta in matere njegove hčerke odreže solidno, njen španski naglas pa, glede na to, da je osredje zgodbe postavljeno v Miami, deluje avtentično. Pollak je po dolgem času prava osvežitev, medtem ko Cooper z vlogo širi svoj umetniški razpon.
Vojni psi so z dokaj zanimivim scenarijem na kratko film, ki bazira predvsem na komičnem in lahkotnem prikazu resničnega dogajanja ter katerega realizacija je povsem povprečna, brez presežkov v režiji, fotografiji, montaži itd. Gledalce utegne bolj pritegniti letošnji Prava fanta, kjer prav tako ob dokaj kompleksni zgodbi in komični noti z dobro medsebojno kemijo prepričujeta Ryan Gosling in Russell Crowe.         

                                                                                                       Foto: IMDb

nedelja, 22. oktober 2017

Café Society (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Woody Allen se ne misli ustaviti. Ta ultra produktivni filmski ustvarjalec, nekakšen hollywoodski Stephen King, ki svoje projekte že po pravilu tako zrežira, kot tudi spiše, nam praktično vsako leto servira nov izdelek. Do sedaj se je kot režiser preizkusil že 53-krat, kot scenarist pa celo 76-krat, če štejemo še televizijske serije, dokumentarce, kratke in televizijske filme.
Posvetimo se zdaj Kavarniški gospodi. Zgodba je postavljena v trideseta leta prejšnjega stoletja, razpeta pa je med Los Angelesom, konkretno Hollywoodom, in New Yorkom. V filmu je opaziti nekaj tipičnih Allenovih elementov, kot so čudna naključja, nenavadna sosledja dogodkov, črn humor, mešanje tragike in komike itd. Igralska zasedba je, kar se Allenovih filmov tiče, sveža. Če se nekoliko pomudimo pri le-tej (po abecednem vrstnem redu): Steve Carell je zelo soliden, Jesse Eisenberg razigran, Blake Lively ohranja dobro ime iz Brezčasne Adaline, Kristen Stewart podobno kot Carell solidna, le brez zelo, prezreti pa nikakor ne gre tudi ostalih.
Že uvodni nagovor pripovedovalca, glas Woodyja Allena, je namignil, da lahko v filmu pričakujemo barve, in res nam jih ta servira z igranjem s svetlobo: vse odtenke rumene, oranžne, rdeče in zlate, ob najrazličnejših delih dneva. Uporaba “barvanja” je morda najbolj očitna takrat, ko se v Philovi pisarni prvič pojavi Vonnie. Kader, ko se kamera osredotoči na njen s svetlobo obsijan obraz, odlično predstavi njeno nadaljnjo vlogo v filmu – vlogo usodne ženske. Allen je za potrebe filma vpregel s tremi oskarji nagrajenega direktorja fotografije, Italijana Vittoria Storara, ki je svoje mojstrstvo že dokazal v Apokalipsi zdajRdečih in Zadnjem kitajskem cesarju. Pohvaliti moramo še scenografijo, kostumografijo in glasbeni ambient.
Film je, vsaj v začetku, postavljen v Hollywood zlate dobe, seveda poln različnih referenc na igralce (Spencer Tracy), filme (The Woman in Red), studie (MGM) in celo na bejzbol (Babe Ruth). Hkrati lepo prikaže zakulisje industrije, kjer so resnični “igralci”, strici iz ozadja, ki služijo prave denarce, skriti pred neželenim bliščem in medijsko pozornostjo. To raje prepustijo napol nadarjenim lepoticam z ameriškega podeželja, ki si s priigranimi zelenci kupijo hišo na Beverly Hillsu, pa tudi alkohol, pomirjevala in droge, ter tako, vsaj za nekaj časa, uživajo v tako želenem življenju. “Ignorance is bliss.” “And curse,” bi dodal, hkrati pa je pameten možakar nekoč dejal “Happiness in intelligent people is the rarest thing I know”. Pa oprostite za nekaj angleščine.
Kavarniška gospoda je simpatičen film brez pravega moralnega, narativnega epiloga, a tega pravzaprav ne potrebujemo, saj se zgodba konča ravno tam, kjer bi se mogla, čeprav bi jo lahko spremljali še kakšno minuto več. Lahko rečemo, da bolj kot na zgodbo z uvodom, jedrom, zaključkom in gosto prepredeno rdečo nitjo spominja na nekakšno kroniko. Na splošno gre za simpatičen izdelek, ki pa kaj več kot to žal ni, kar pa ne pomeni, da si ne splača vzeti ure in pol časa za ogled.

                                                                                                       Foto: IMDb

nedelja, 01. oktober 2017

Sing Street (2016)

Moja ocena: 4/5

Če smo predlani uživali ob gledanju ameriške neodvisne komične drame Dope, smo lahko lani takisto počeli ob spremljanju otoškega Sing Streeta. V filmu ponovno sledimo mladi igralski zasedbi (ki je tokrat še za odtenek mlajša), glasbeno dogajanje pa je preseljeno v osemdeseta leta. Mladi Conor se na novi šoli zaradi hipne ljubezni do dekleta iz dekliškega doma odloči ustanoviti band. Mentor tega početja je njegov starejši brat Brendan, ki Conorju odkriva glasbene fenomene, kateri so zaznamovali njegovo generacijo. Tako lahko tekom zgodbe vidimo (ne pozabite, da smo že v dobi MTV-ja) in slišimo kopico jezdecev britanskih glasbenih lestvic iz prve polovice osemdesetih let, vse od Duran Duran pa do Spandau Balleta, vmes pa se, sicer prikupno zakamuflirana, najde še kakšna bolj subtilna referenca, kot je to za primer “obračun z noži” na šolskem plesu, sekvenca, ki je direktno vzeta iz videospota za hit Beat It. Glasbeno spremljavo, pri kateri je treba omeniti, da res ni bila izbrana na prvo žogo, lepo dopolnjujejo tudi skladbe, ustvarjene posebno za potrebe filma, ki jih izvaja Conorjev band z imenom Sing Street.
Če se pomudimo še nekoliko pri igralski zasedbi, je treba med le-to izpostaviti igralko v glavni ženski vlogi, Lucy Boynton, ki se je znašla naravnost odlično in s svojo prikupnostjo gotovo kupila dobršen del gledalstva, saj je njeno flirtanje s Ferdio Walsh-Peelom izpadlo zelo naravno, odprto ter razigrano. Kar se tiče ostale zasedbe, ji nesolidnosti, če ne drugega zavoljo rosnih let, ne moremo očitati, lahko pa pripomnimo, da Walsh-Peelo v vlogi Conorja izgleda dosti bolj smrkavo kot Dean-Charles Chapman, igralec, na katerega zelo spominja in kateri je v Igri prestolov do “kraljevega pristanka” upodabljal Tommna.
Scenografija in kostumografija dobro ujameta vzdušje osemdesetih, ob slabši resoluciji slike bi celo utegnili pomisliti, da gledamo del serije o Jadranu Krtu. Tudi glasbeno-kulturni vidik desetletja je lepo zajet; družina uživa ob gledanju zdaj že legendarne oddaje Top of The Pops, prikazana sta vpliv MTV-ja in razmah glasbene videoprodukcije. Na tem mestu je zabavno opazovati reakcijo očeta družine Lalor, ki na moderne izvajalce tistega časa gleda z prezirljivim začudenjem, češ “Niso ravno Beatli, kaj?”. Zanimivo je, kako starejši ljudje na moderno glasbo gledajo z viška. Tako so verjetno v šestdesetih letih Beatle podrejali izvajalcem, kot je bil denimo Bing Crosby, danes pa je situacija podobna ravno, če med seboj primerjamo trenutno popularne glasbenike in skupino Duran Duran. Bo že držalo, da je nostalgija hrepenenje po zlatih časih, ki se nikoli niso zgodili.
Režiser John Carney je film posvetil vsem bratov širom sveta, poleg bratske ljubezni in solidarnosti pa odkriva še teme, kot sta družinska disfunkcionalnost in odraščanje v nasilnem okolju, pa naj se gre za kakršnokoli obliko nasilja, tako doma, kot v šoli. (Ko že omenjamo šolo, velja pripomniti, da je režiser nekdanji učenec šole Synge Street, ki je kot snemalna lokacija in središče dogajanja služila tudi v filmu.) Poleg vsega že naštetega ga odlikujejo komični elementi in drzen konec. Če ne drugega, vas bo Sing Street spomnil, kako dobra je bila pravzaprav glasba v osemdesetih, desetletju moderne renesanse, ki nas je, tako National Geographic, ustvarilo.

                                                                                                       Foto: IMDb

sobota, 02. september 2017

Where to Invade Next? (2016)

Moja ocena: 4/5

Večino držav, predstavljenih v dokumentarcu, poznam tako rekoč iz prve roke (eno izmed njih še posebej dobro … ) in več kot očitno je, da vsi ideali, ki jih prikazuje, to niso oz. da je marsikatera stvar prenapihnjena. Vendar: “klin se s klinom zbija” in proti ekstremu se je pač treba boriti z ekstremom, saj bo le tako končni rezultat neka srednja pot, ki je najbolj zdrava alternativa. Zdravstveni sistem, ki omogoča rast zasebnih klinik, kamor nato prebegne vsa zdravniška elita, vsekakor ni ravno zgleda vredna praksa in tudi naši državici ne bi škodilo, če bi uvedla – križajte me! – neke vrste … šolnine, a ima od filma lahko nekaj tako ciljna publika v obliki Američanov, kot tudi ostali gledalci, ki skozenj ob zavedanju, da stvari niso črno-bele, premlevamo določene ideje; lep primer tega je prikaz feminizacija politike in gospodarstva na Islandiji, med katerim bodo prvi v svojih glavah pričeli kovati žensko revolucijo, ostali pa bomo (še enkrat več?) spoznali, da so resnično najbolj uravnoteženi in zato zdravi kolektivi sestavljeni iz približno enakega deleža žensk in moških.
Zavedati se je potrebno, da nihče ni svetnik in da vsi živimo v svetu, ki mu vlada razmerje “cost-benefit”, le da nekateri to izkoriščajo bolj spretno in za zunanjega opazovalca pravičneje od drugih. Če delodajalec za delavce odobri več plačanega dopusta, se na prvi pogled res zdi, da bo proizvodnja trpela, a bodo zato delavci bolj spočiti, zadovoljni in motivirani za nadaljnje delo, kar bo posledično povečalo produktivnost podjetja. Takšna “dobra dela” je potrebno strogo ločiti od pravega altruizma.
Režiser naš intelekt izziva tudi z navajanjem določenih dejstev, pa naj si bodo ta preverljiva ali pa zgolj hrana za teoretike zarot. Zanimivo je, da Združene države ne premorejo nacionalnega muzeja suženjstva, po drugi strani pa v Washingtonu v opomin celemu svetu in v ponos Američanom stoji muzej holokavsta. Si predstavljate obratno situacijo v Nemčiji? Še ena zanimivost je predstavljena skozi zgodbo “boja proti drogam”, kjer je kratko potegnila predvsem afroameriška populacija uživalcev prepovedanih izdelkov … Zanimiva filozofska vprašanja človeške narave se porajajo tudi ob predstavitvi zaporov na Norveškem. Kakšen smisel ima fizična in/ali psihična kazen sama po sebi, ko pa je primarni namen zapora ta, da zločince osami in s tem zaščiti zunanjo populacijo? Bi naj ob doseženi popolni socialni reintegraciji delinkventa pustili za zapahi ali pa ga vrnili v družbo, da bo lahko ponovno postal davkoplačevalec in le-tem ne bo več v breme?
Če se od filozofiranja za konec nekoliko oddaljim in se posvetim še bolj tehnični plati filma, je potrebno takoj pohvaliti režiserjevo uporabo “hollywoodskih gadgetov”: montaže, komičnih elementov, zrežiranih kadrov (kljub slabi italijanski “igralki”) in čustvenih vložkov, ki Mooru, poleg bejzbolske čepice in obsega večjega od višine, kajpak pripadajo. Cinizem in ironija gor ali dol, tega, da je ravno stereotip na dveh nogah eden največjih kritikov civilizacije preko Atlantika, enostavno ne moremo prezreti, kot tudi vse bolj realnega scenarija za njegov naslednji projekt, v katerem bomo morda stransko vlogo ponovno igrali Slovenci. Oz. vsaj Slovenka …
Dejstvo je, da popolnost ne obstaja, lahko pa od vsakogar poberemo nekaj dobrega in se ji tako poizkusimo približati. Konec koncev je edina “reprezentanca”, ki zares šteje, svetovna, čeprav tudi tekmovalnost s seboj prinaša določene prednosti v obliki motivacije za napredek, kar še enkrat več potrjuje koristnost srednje poti. Ali ne bi bilo čudovito, ko bi vsi premogli nekaj italijanske ležernosti, francoske kulinarične spretnosti, finske pragmatičnosti, portugalske pravičnosti, norveške preudarnosti, islandskega duha, tunizijske kolektivnosti, nemške praktičnosti in slovenske spretnosti pisanja filmskih recenzij?


                                                                                                      Foto: IMDb

sobota, 22. julij 2017

The BFG (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Veliki dobrodušni velikan britanskega pisatelja Roalda Dahla je na knjižne police prišel leta 1982, takrat, ko je kinodvorane polnil E.T. – Vesoljček, plesišča Thriller, mreže na svetovnem nogometnem prvenstvu v Španiji pa Paolo Rossi. Po tem smo potrebovali celih štiriintrideset let, da smo dobili prvi igrani film, posnet po omenjeni knjigi. Pričakovanja so bila temu primerno visoka, še posebno takrat, ko smo izvedeli, da bo na režiserskem stolčku sedel ravno Steven Spielberg, vlogo velikana pa prevzel po novem na obeh straneh Atlantika velecenjeni Mark Rylance.
Spielberg v središče ponovno postavi depriviligiran lik, ki pa si ga je tokrat izposodil pri Dahlu. Mimogrede; scenarij za Velikega dobrodušnega velikana je spisala Melissa Mathison, ki je z ameriškim režiserjem v podobni vlogi sodelovala že pri E.T.-Vesoljčku, na žalost pa je to tudi njeno zadnje delo, saj je po bolezni umrla novembra lani. Posebni efekti in grafika so sicer zadovoljivi, kako vendar nasprotno, ko pa je industrija za razvoj primerne tehnologije imela več kot tri desetletja časa. Tudi Rylance kot VDV in Ruby Barnhill kot Sophie dobro opravita svoje delo (izgleda, da so velikani in majhne deklice letos dežurni krivci za dobre igralske predstave in pričarano senimentalnost tudi izven televizijskih serij). Žal pa smo pri filmu pogrešali osrednji zaplet, saj gre za sila zmedeno zgodbo brez velikega smisla (a zato z velikim dobrodušnim velikanom) in površno spisanim scenarijem. Zgodba o liku iz obrobja ne nosi osrednjega sporočila, sama pa je tudi premalo kompleksna in brez prave vrednosti.
A vendar smo med ogledom opazili tudi svetle(jše) strani. Scene s kraljico Elizabeto II. so dokaj zabavne in zanimivo je bilo opazovati obnašanje velikana v Buckinghamski palači, na katerega so se bolj ali manj uspešno privajali v službi njenega veličanstva. Seveda referenca na predsednika Reagana mimo nas ni šla neopažena, a kaj, ko je to verjetno edini pravi pokazatelj tega, da je zgodba postavljena v osemdeseta, česar sicer ne opazimo. Proti koncu nam Veliki dobrodušni velikan pričara še nekaj sentimentalnosti, ki nas je vsaj približno spomnila na zgoraj omenjenega Spielbergovega E.T.-ja. Prikazana zanimivost, da sanje s strani “zunanjega” opazovalca trajajo manj časa, kot se zdi tistemu, ki jih izkuša v svoji fazi REM, na kar je genialno opozoril Izvor, je vredna opazke. Pohvala za oblikovanje kompleksne govorne sheme velikana gre našim prevajalcem, kar pa jim je bržkone uspelo s pomočjo prevoda Dahlove knjige. Omeniti velja, da je pri nas film mogoče videti tudi v glasovno sinhronizirani verziji, kar pa verjetno pride v poštev le za mlajšo publiko.
Veliki dobrodušni velikan ni film, katerega ogled je to poletje nekaj nujnega. Ljubitelji družinskih pustolovščin boste denimo bolj uživali ob letošnji Knjigi o Džungli ali pa ob nekaterih drugih filmih, posnetih po knjižni predlogi Roalda Dahla, kot so Willy Wonka in tovarna čokoladeMatilda in Čudoviti lisjak. Lahko pa si ogledate tudi bondiado Samo dvakrat se živi, za katero je scenarij spisal kar Dahl osebno. Niste vedeli? No, sedaj veste.

                                                                                                     Foto: IMDb