sreda, 17. avgust 2016

Spectre (2015)

Moja ocena: 4/5

Skyfall je bil Bond za petdeseto obletnico franšize. Očaral je s preprostostjo, združil moderno s tradicionalnim, razgalil glavnega junaka in ponudil izjemnega zlikovca. Tri leta kasneje lahko gledamo Daniela Craiga v njegovi četrti upodobitvi najbolj šarmantnega vohuna vseh časov, s čimer se je izenačil s Piercom Brosanom, ki je Flemingovega junaka upodabljal med letoma 1995 in 2002. Pa je Spectre dosegel nivo predhodnika? 
Sam Mendes, ki je že drugič zapored sedel na režiserski stolček najdlje trajajoče filmske franšize, nam z izjemnim uvodnim prizorom takoj pokaže, da gledamo najdražjega Bonda do sedaj in enega najdražjih filmov vseh časov. Odličnemu, nekaj minut dolgemu kadru, sledi vratolomna borba v helikopterju, ki leti nad maso ljudi v že tako polnem Ciudad de Méxicu. Kar se tiče svetovnih metropol, nas tokrat zgodba, poleg seveda v London, popelje še v Rim. Nazaj k začetku, natančneje k uvodni špici, ki je tokrat vizualno kolaž prejšnjih Craigovih bondijad ob avdio spremljavi Sama Smitha, ki odpoje tokratno naslovno pesem Writing's on the Wall. Najsi vam njegov stil odgovarja ali ne, mu ne more nihče očitati, da ne zna peti. Ne nazadnje gre za triindvajsetletnika, ki  ima od letos v lasti štiri grammyje. Tudi tokrat so se ustvarjalci očitno oprli na preverjenega izvajalca. Naj spomnimo, da je tri leta nazaj Adele odpela pesem Skyfall, pred tem pa isto leto "pobrala" šest grammyjev.
Začetek, vključno s špico torej, funkcionira na visoko zadovoljivem uvodu. Tudi dalje film kot celota ne razočara, vendar je potrebno omeniti nekaj pomanjkljivosti. Če sem zgoraj napisal, kako je Skyfall našel ravno pravo mero med modernim in tradicionalnim in se ustalil na njej, Spectre to mejo prečka proti tradicionalnemu. Drugega pravzaprav nismo mogli pričakovati, po tem, ko smo nazaj dobili Q-ja in Moneypenny, povrh vsega pa še novega M-a. Skratka like, ki so spremljali Bonda vse od začetka, pa do sredine 90-ih. A vendar vračanje nazaj in igranje na note sentimentalnosti ter nostalgije ne vžge več tako dobro kot pred tremi leti, vsega je namreč odtenek čez "mejo". Na trenutke sem se počutil, da gledam galantnega Rogerja Moorja, ne pa potnega in krvavega Daniela Craigha, kot nam je bil prvič predstavljen v Casino Royalu. Vmes se znajde tudi nelogičnost ali dve, ki po svoji naravi spominjajo na Bonde iz 70-ih. Ideja organizacije Spectre kot najvišje instance, ki nadzira vse druge manjše razpršene kriminalne organizacije, deluje precej nerealno in komično. Po tem, ko končno izvemo, kdo je njen vodja, sem čakal samo še na poroko med Bondom in Madeleine Swann ter na prizor iz konca V službi njenega veličanstva ... Klišejev in predvidljivosti sploh ne bom omenjal. No, pa sem jih!
A vseeno celostni vtis ni slab in potrebno je izpostaviti ne maloštevilne pozitivne točke. Začetno sceno, skupaj z uvodno špico, smo že pohvalili. Prijeten občutek suspenza dobimo na vsaj dveh mestih; prvič, ko Bond (skrivaj) spremlja skupščino organizacije Spectre in drugič, ko na koncu filma vstopa v še iz Skyfalla uničeno poslopje MI6. Med akcijskimi prizori je potrebno omeniti pretep med Bondom in Hinxom, visokim (tako in drugače) članom organizacije Spectre, ki skupaj s predhodnim preganjanjem dvojice ob Tiberi verjetno tvori tovrstni presežek filma. 
Zaokrožile so že govorice, da je tokratni Bond Craigov zadnji. Če je temu tako, kar mislim da ni, potem Spectre predstavlja zelo spodobno slovo. A tu se postavlja vprašanje, kdo bi igralca lahko nasledil? Praktično gre za "reboot" franšize in zamenjava glavnega lika bi delovala konfuzno. Sploh težko si predstavljam, da bi meni nič tebi nič od nekje "uletel" Idris Elba...Namigovanja, da se celo sama franšiza bliža koncu, pa so naravnost smešna. Skyfall je zaslužil preko milijardo dolarjev, glede na trenutno popularnost pa utegne Spectre številko še preseči. Da dotoka iz strani Heinekena, Omege in Sonyja niti ne omenjam.
Problem zadnjega Bonda je v tem, da so ustvarjalci prehudo želeli posneti najboljšega vseh časov. V prid temu govorita dolžina filma, ki je z 148 minutami najdaljša do sedaj, in budžet, ki je s 300 milijoni dolarjev največji do sedaj. V sklop tega gre morda tudi nevarni približek tradiciji, s čimer so se ustvarjalci prej opekli kot ne, a njihovo vnemo vseeno razumem. Treba je priznati, da razne starinske prvine ne delujejo povsod in vedno slabo, komični vložki na primer so izpadli kot dobrodošla popestritev. V primeru, da bo Spectre ostal Craighov zadnji Bond, si ga bomo zapomnili kot njegovega najboljšega? Verjetno ne. Ali bo ostal v spominu kot dostojno slovo igralca od vloge? Zagotovo da.

                                                                                                      Foto: IMDb