sobota, 4. marec 2017

Planeta Singli (2016)


Mitji Okornu je uspelo. Spet! Planet samskih je šele tretji režiserjev celovečerec in drugi film, ki ga je posnel na Poljskem, kamor se je pred AGRFT-jevsko usmerjeno slovensko filmsko "elito" zatekel pred pribljižno desetletjem. Že dejstvo, da je za lanski Valentinov konec tedna (joj, že več kot leto je tega!) premagal povsod po (zahodnem) svetu najbolj gledanega Deadpoola, priča o velikem uspehu filma in o pričakovanjih, ki jih na podlagi njegovih prejšnjih uspehov Poljaki gojijo do slovenskega režiserja.
Film na začetku potrebuje nekaj časa da se vnese, kar je ob dokaj kompleksni zasnovi tudi razumljivo in mu tega ne smemo šteti v slabo. Dokaj hitro se nato vzpostavi osnovna ideja, na kateri bo temeljil. Tomek, popularni voditelj "late-night talk showa" spozna mlado učiteljico glasbe Anio, katere patetično iskanje pravega moškega ga spodbudi k ideji, da bi pripetljaje iz njenih zmenkarij prenesel v lutkarske skeče v njegovi oddaji. Tako z Anio skleneta pakt: on bo priskrbel močno željeni klavir za potrebe glasbenega pouka, ki ga Ania vodi v osnovni šoli, ta pa ga bo, v zameno za donacijo in vsaj dokler se resnično ne zaljubi, oskrbovala s podrobnostmi o pripetljajih iz njenega (ljubezenskega) življenja. Imamo torej dokaj simpatično zasnovo, ki pa jo ob strani krepijo še ostale podzgodbe. Inteligentnost scenarija, ki ga je pomagal spisati tudi Okorn, se pokaže prav v eni izmed njih, in sicer na mestu, ko s pomočjo aplikacije za spoznavanje potencialnih partenerjev najstnica Ola manipulira s svojim očetom in svojo mačeho. 
Celo sam Okorn je izjavil, da je ena od značilnosti žanra romantične komedije prav predvidljivost, a se ta tu začuda ne kaže ravno najbolj. Gledalci nismo čisto prepričani, če bosta Tomek in Ania na koncu res pristala skupaj, sploh ko se pojavi utelešenje princa na belem konju, prijazni vdoveli zdravnik Antoni. Gledalci ga takoj kupimo in ko se pojavi dvom o njegovih dobrih namenih, še hitreje kupimo le-tega. Na koncu se zelo premišljeno izkaže, da je Antoni vendarle pošten človek in ko izvemo, da bosta z Anio kljub vsemu ostala samo prijatelja, gledalci nasedemo še tretjič.  
Planet samskih prebudi naša čustva, kar mu uspeva preko življenskih pripetljajev, ljubezenskih težav in glasbene podlage. Slednja ima velik vpliv na gledalčevo dojemanje in je bila z izjemo končne "remix" verzije Dni ktorych nie znamy zelo dobro izbrana. Ravno pesem velikana poljske popuarne glasbe Mareka Grechute je za Planet samskih to, kar je bila What the world needs now za Pisma Sv. Nikolaju in to, da je Okorn vključil "domače" glasbene izvajalce, film dvigne še nivo višje. Obenem novodobnosti vsekakor ne primanjkuje. Varšava deluje kot zelo moderna zahodna prestolnica, z mobilnimi apliakacijami, Twitterjem in selfiji pa je film ujel duha svojega časa.
Proti koncu je bilo narejeno nekaj korakov preveč, rapajočega mulčka in dobesednega viteza na belem konju kajpak nismo nujno potrebovali, brez problema pa bi lahko ustvarjalci film zaključili skupaj s koncem Tomekove oddaje. Vseeno bi ob tempu, ki ga je ujel v sredini, Planet samskih z lahkoto gledali dlje kot dve uri in šestnajst minut.
Pred kratkim je Mitja Okorn v radijski oddaji "Spetek" na vprašanje Mihe Šaleharja o tem, kje bo nadaljeval svojo kariero, odgovoril: "Zelo verjetno bom šel še kam drugam". Lepo bi ga bilo videti, kako bi prebudil ameriški žanr romantične komedije, a po drugi strani, kot je dejal v istem intervjuju: "Omejitve so nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi".

                                                                                                     Foto: IMDb