ponedeljek, 30. april 2018

Misel meseca

"Biti biološki starš ni težko."

Marjan Šarec, igralec in kandidat za predsednika vlade Republike Slovenije (Volitve: Nov začetek, 30. april 2018)

sobota, 21. april 2018

Pivo in kulinarika: Jack & Joe Steak and Burger Club

Ambient: 4/5
Hrana: 3/5
Postrežba: 4/5
Sanitarije: 4/5
Ponudba pijače: 4/5

Mariborska prehranjevalnica, v kateri si lahko poleg burgerjev in steakov privoščite tudi jedi iz mehiške ter azijske kuhinje, zvečer pa spijete kakšno pivo, viski ali koktajl, stoji v pritličju moderne stanovanjske zgradbe na Lentu. Notrišče je urejeno v modernem železno-lesenem slogu, ki pritiče obratovalnici, kjer se na vročih ploščah kali najžlahtnejše meso domače in tuje reje. Žal restavraciji, kjer so mize obložene s papirjem, za ambient ne morem podeliti maksimalnega števila točk, je pa pogrinjek vseeno domiselno pripravljen; v žepku za pribor in prtiček npr. naletimo na majhno pozornost v obliki osvežilnega robčka. Razumljivo je slednji namenjen zgolj osvežitvi, ne gre ga namreč zamenjati za t.i. "higienski robček" (ta mimogrede ne obstaja), zato si lahko roke umijemo v ustrezno dodelanem straniščnem prostoru. Izbira pijače je, kot že iz zgornjih vrstic razvidno, dokaj pestra. Prijazno in urejeno osebje gosta postreže z občutkom, ne pozabi pa se tudi pozanimati o povratni informaciji. Steak je bil, kljub ustrezni, željam gosta prilagojeni stopnji pečenosti in lični postavitvi krožnika, za svojo ceno vseeno nekoliko preveč žvečljiv, zato se ravno hrana zdi najšibkejša točka lokala.

torek, 17. april 2018

The Terror, s01e03 (2018)

"Condolences, Lady Silence."

Obroki se zdijo bornejši, odnosi hladnejši, junij pa preklemano mrzel. Crozier želi svet tam zunaj seznaniti z na videz nerešljivo situacijo, ob tem pa (ponovno) naleti na odpor kapitana Franklina. Mimogrede, če ste se spraševali, od kod neki vam je znana glumaška štima Jareda Harrisa, si le pobliže oglejte njegovo družinsko drevo … Suspenz svoj vrhunec doseže med odličnim prizorom skupinskega fotografiranja, verjetno najmočnejšim do sedaj. V eni izmed “flashback” scen uzremo še en znan obraz iz Igre prestolov, spomini pa na dan privrejo tudi med presenetljivo izgubo enega izmed do sedaj glavnih likov, kateri pomembnosti navkljub konča v istem – nič kaj uglednem – grobišču, kot stari Eskim pred njim, kar namiguje na simboliko, Slovencem dobro znano iz freske “Mrtvaški ples”. Skrivnostne pošasti (medved?) na vpogled še ne dobimo, kar gotovo ustvarja še večjo tenzijo, zanimivo pa je, da stvor, tako se vsaj zdi, nekako sočustvuje z Eskimko, katere oče je v od belcev izkopani grob verjetno odnesel tudi svoje toteme?

                                                                      Foto: IMDb

ponedeljek, 16. april 2018

četrtek, 12. april 2018

The Terror, s01e02 (2018)

"You call me doctor, but technically I'm just a surgeon."

V drugem delu spoznamo nove like, lepo se sestavlja tudi mozaik zgodbe, vendar do večje prepreke ali preobrata v njej še nismo prišli. Kot v knjigi se tudi v nanizanki lepo prepletajo dogodki iz sedanjosti in preteklosti, prav zaradi slednje pa laže razumemo prvo. Dogodki izven ladijskega krova so tako trenutno precej bolj zanimivi kot postopanje po palubju. Svoje doda presunljiva in originalno izbrana pokrajina, katera očitno skriva tudi svojo temno plat. Dobimo še tretjo žrtev odprave, davek pa plačajo tudi staroselci. Po drugi strani epizoda na pokušino ponudi nekaj humorja. Zanimivo bo opazovati, kako bo prihod edine ženske vplival na mornariško osebje, sploh v luči dejstva, da fantje za zadovoljitev osnovnih potreb že sedaj uporabljajo skrajne metode ... Se bo že preizkušena kombinacija ameriške produkcije in britanske igralke šole ponovno proslavila? 

                                                                          Foto: IMDb

sreda, 11. april 2018

Pivo in kulinarika: Roza slon (Trg OF)

Ambient: 3/5
Hrana: 2/5
Postrežba: 3/5
Sanitarije: 1/5
Ponudba pijače: 3/5

V sveža oblačila odeti bivši Thai inn – nanj nostalgično spominja spolirana rikša ob vhodu – se je razpršil na tri lokacije znotraj prestolnice, oglejmo pa si, kakšno izkušnjo pričara centralna. Ta kljub ugodni poziciji za hrane željne žurerje ne obratuje v nočnih urah; očitno je kultura burekov in kebabov pri nas pregloboko zasidrana, konkurenca pa premočna. Ob vstopu se razprostre v pisane odtenke odet interior, ki pa je mestoma preveč provizorično zastavljen in spominja na tipičen tajski lokal, kar mu težko štejemo v dobro. Daljnovzhodni standardi se ponovno pokažejo ob obisku sanitarij, kjer vestni umivalec rok naleti na izpraznjen rezervoar za tekoče milo. Obratujejo po principu semi "self-service"-a, kar pomeni, da gost hrano in pijačo naroči pri osrednjem pultu. "Postrežba" je sicer zadovoljiva, kuharsko osebje avtohtono. Za tešenje žeje lahko poleg sladkih gaziranih pijač posežete po uvoženih sokovih zanimivih okusov iz pločevinke (ne priporočam sicer kokosovega), dokaj pestra pa je tudi izbira tajskih piv. Ponovno se zaplete pri hrani. Meso v pad kee mau je bilo narezano brez občutka, zelenega popra le za vzorec, zato pa polno drugih, težko prežvečljivih "dodatkov" (večji kosi lesenega ingverja), kateri so, to rad verjamem, gotovo polni vlaknin.         

nedelja, 08. april 2018

The Darkest Hour (2017)

Moja ocena: 3.5/5

Film o Churchillu smo že dočakali. Film s Churchillom še večkrat. Eno osrednjih figur politike 20. stoletja je že upodobilo mnogo imenitnih igralcev, kot so Michael Gambon, Albert Finney in Brendan Gleeson, nenazadnje pa smo lani poleg Najtemnejše ure (ne, film ni dolg samo eno uro, pa tudi tako slab ne) dobili tudi Churchilla, za potrebe katerega je v čevlje legendarnega možiclja s polcilindrom stopil še eden izmed silakov, Brian Cox. Film se ni pretirano proslavil, morda tudi zaradi dejstva, da je ob njegovem izidu Joe Wright že urejal finese svojega prihajajočega celovečerca s tako želenim Garyjem Oldmanom v glavni vlogi, ki je postregel z do sedaj kritikom najbolj všečno personifikacijo britanskega buldoga.
Skoraj šestdesetletni Oldman, eden najbolj prepoznavnih in cenjenih igralcev svoje generacije, do letošnjega marca začuda še ni imel oskarja, nominiran pa je bil komaj drugič; prvič se je za glavno moško vlogo po izbiri Akademije potegoval leta 2012, ko je kot George Smiley blestel v izjemnem Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun (Tinker Tailor Solder Spy, 2011). Če se spomnimo samo, kakšno propagando so na družabnih omrežjih pred dvema letoma pripravili oboževalci Leonarda DiCapria, ki je bil ne glede na zavidljive igralske dosežke eden zadnjih v dolgi vrsti tistih, ki so čakali na oskarja, si lahko drznemo reči, da bi bil resnično greh, ako ga Oldman letos ne bi odnesel domov. Njegov lik premierjevo osebnost prikaže iz vseh zornih kotov; hoja, govorjenje, nerganje, jeza, srd, vpitje, milina, pa smisel za humor in celo depresija, katera je bila Churchillova stalna spremljevalka in kateri se je (navzven) tako uspešno upiral. Prav slednji je posvečena izjemna scena, v kateri glavni junak deluje precej obupano in nebogljeno. Celo Churchillova opravilna nesposobnost, o kateri sam govori v prvi polovici filma, se simpatično in nato ganljivo uporabi v pomenljivem prizoru, kjer na podzemni železnici skupaj s peščico "navadnih državljanov" odkrije, da se vendarle splača boriti zoper nacistično pošast. O treznosti resnične odločitve v danem trenutku bi se sicer dalo razpravljati, vendar to ni namen tega sestavka, sploh pa: zgodovino pišejo zmagovalci. Pa čeprav imajo morda več sreče kot pameti.
Posebno omembo zaslužijo tudi ostali igralci. Morda velja najprej kot zanimivost zapisati, da je bil za vlogo Nevilla Chamberlaina sprva mišljen preminuli John Hurt, vendar so bili ustvarjalci zaradi igralčeve bolezni prisiljeni v menjavo. Tako so rekrutirali Ronalda Pickupa, ki je svojo nalogo opravil povsem solidno. V vlogi Clementine Churchill nastopi uveljavljena angleška igralka Kristin Scott Thomas (Angleški pacient), v vlogi strojepiske in tajnice Lily James (Voznik), kot viskont Halifax pa Stephen Dillane (Igra prestolov). Poleg Oldmana med vsemi najbolj izstopa avstralski igralec Ben Mendelsohn, ki zablesti kot George VI. in nam pričara povsem drugačno ter morda, zdi se že tako, pristnejšo podobno jecljajočega kralja, kot pred pravljičnimi sedmimi leti Colin Firth, za to okronan z oskarjem. Mimogrede, v Kraljevem govoru (The King's Speech, 2010) se v podobi Timothyja Spalla pojavi tudi Churchill. In obratno.          
Poudarek gre tudi tehničnim prvinam. Režiser Joe Wright se je v preteklosti že izkazal, predvsem skozi prenos velikih in manj velikih evropskih romanov na veliko platno. V svojem tokratnem delu se je osredotočil na dogajanje daljnega maja in junija 1940, ko je Churchill poljubil kraljevo roko (ne gre mešati s pomenom iz Igre prestolov). Zgodba se vrti okoli dogodkov od zasedbe položaja pa do drugega izmed treh slavnih govorov pred parlamentom ("We shall fight on the beaches"), katerega drobci so patetično vkomponirani v konec še enega lanskoletnega filma ... Še več, če je šlo pri Dunkirku za spremljanje operacije Dinamo iz treh zornih kotov, lahko v Najtemnejši uri opazujemo njeno ozadje. No ja, pa tudi slabo računalniško generirano civilno ladjevje. Kljub izjemnim filmom na to tematiko imamo 2. svetovne vojne počasi že zadosti in prava škoda je, da se zahodna filmska industrija ne osredotoči na ostala zanimiva in manj prežvečena obdobja (moderne) zgodovine. Kakorkoli, veličastno deluje že prva scena, kjer iz ptičje perspektive opazujemo rohnenje v znameniti dvorani britanskega parlamenta, katera deluje rahlo zakajeno, osupljiva fotografija pa, skupaj z razkošnima scenografijo in kostumografijo (ne gre pozabiti tudi na masko, ki je Garyja Oldmana preobrazila do meje razpoznavnosti), naša spremljevalka ostane vse do konca. Zanimiva je tudi vpeljava glavnega lika (tehnično po načinu sicer že videna), saj se dogajanje stopnjuje vse do trenutka, ko temno sobo razsvetli vžigalica, s katero si Churchill prižiga cigaro. Te so bile, skupaj z alkoholom in cvrtjem, njegova stalna spremljevalka vse do smrti v starosti – kljub številnim razvadam in bremenom – devetdeset let! Svoje doda tudi opazna a nikakor ne moteča glasbena podlaga, ki scene lepo dopolnjuje, čeprav v nekaterih izmed njih, po hollywoodsko, pomaga povzdigovati klišeje.     
Po ogledu lahko rečem, da kljub lepo posnetemu izdelku z edinstvenimi predstavami ta ne ponudi ničesar več, manjka mu dodane vrednosti, kar pripisujem predvsem oguljenosti njegove tematike in idealiziranju glavnega lika, saj gre, kot zgoraj zapisano, še za enega, sicer (naj)boljših, filmov o Winstonu Churchillu in drugi svetovni vojni. In ne, če bi v kinematografe prispel prej kot Dunkirik, ne bi nič pomagalo. 

                                                                                                             Foto: IMDb

sobota, 07. april 2018

Wonder Wheel (2017)

Moja ocena: 3.5/5

Newyorški Coney Island, nekakšen "east side" Venice Beach (velja tudi obratno), je obplažna zabaviščna soseska na Long Islandu. Svoj triumf je doživela v sredini prejšnjega stoletja, kamor je postavljena tudi zgodba najnovejšega filma Woodyja Allena.
Prvo, kar lahko rečemo, je to, da je film zelo gledališki. Tega smo sicer v zadnjem času kar vajeni. Predlani je Denzel Washington zaigral v prav takšnih Ograjah, lani pa smo si lahko, tudi na Liffu, ogledali Zabavo Sally Potter. Dolge konfrontacijske scene brez posebnih učinkov, postavljene v en sam prostor, ter številna dogajanja v eskteriorju, ki za sam potek niso bistvena, bi prav lahko spravili tudi na oder. Kaj je smisel takšnih filmov, potem vprašate? No, vsekakor jih ne gre enačiti z na trak posneto predstavo iz odrskih desk. Če ne drugega, so deseti umetnosti lastni kadriranje, fotografija, tok kamere, montaža itd. Prav fotografija in gladek tok kamere sta ena ključnih (tehničnih) prvin Lunaparka. Za prvo je poskrbel znameniti Vittorio Storaro, ki je z Allenom sodeloval že pri njegovem prejšnjem, kot tudi pri bodočem projektu, A Rainy Day in New York, kateri je trenutno že v fazi postprodukcije. Zelo opazna je raba sončne svetlobe, ki je ključen element filma, saj poudarja tvari, kot so barva oči in lepota obraza. 
Zanimiva je tudi izbira igralcev. Po dokaj neuspešnem sodelovanju z Miley Cyrus in pred tvegano uporabo Selen Gomez je režiser vpregel Justina Timberlaka, popularnega in uspešnega ameriškega pevca in igralca, ki se je kot tak preizkusil že v nekaterih resnejših projektih, kot je denimo Fincherjevo Socialno omrežje (The Social Network, 2010). Slednji, na meji med simpatičnim in antipatičnim, se v vlogi vojnega veterana, reševalca iz vode in bodočega dramatika odreže zadosti dobro, treba pa je priznati, da je pevec za vlogo postavnega lomilca ženskih src na in izven plaže ravno prav grajen. Pravzaprav je Timberlake nekakšna osrednja figura zgodbe, saj je tudi njen pripovedovalec in gledalce nagovarja direktno v kamero, s čimer ruši sistem "četrtega zidu". Hkrati njegov Mickey služi kot gonilo razvoja, napredka in zatona dogajanja, saj se speča tako z mačeho kot s pastorko. Ob boku mu stojita Angležinji Kate Winslet in Juno Temple. Slednjo, manj prepoznavno, lahko opišemo kot solidno, prvo, bolj uveljavljeno, pa kot igralski presežek filma, čeprav njene prsi, kot že tolikokrat prej, namenoma služijo kot magnet odvračanja pozornosti. V vlogi patriarhalnega lika nastopi Jim Belushi, ki se zdi na momente dober, spet drugič pa z nastopi pretirava. Četrti član družine, piromanski Richie, je mali a nastopanja pred kamerami že privajeni Jack Gore, rdečelasi in pegasti navihanec, ki navzlic rosni mladosti nikakor ne razočara.      
Kar se tiče scenarija, pa takole. Gre za tipično romantično zapletko Woodyja Allena, a žal z zelo predvidljivim potekom. Takoj, že ob sami postavitvi dogajanja, je jasno, kakšen bo zaplet, kaj kmalu pa tudi, kakšen razplet zgodbe. Liki ob zaključku dogajanja zopet pristanejo na začetku, sama situacija se tako resetira, brez napredka, ostanejo samo zlomljena srca. Slabe ocene na večjih filmskih portalih so gotovo posledica predvsem šibkega scenarija, morda pa nekoliko pripomore tudi dejstvo, da so se Allenovi pretekli madeži ponovno prikazali ravno ob medijskem razkritju dolgoletnih spolnih škandalov v Hollywoodu.  
Vsem tistim, ki ste si videli režiserjevo (in scenaristovo) preteklo delo, Kavarniška gospoda, ogleda Lunapraka ne priporočamo, saj ste videli že vse, morda pa se znate ostali ob ogledu nekoliko bolj zabavati, predvsem, če ste ljubitelji izrazne filmske fotografije in človeka, ki stoji za projektom.

                                                                         Foto: IMDb

sreda, 04. april 2018

The Terror, s01e01 (2018)

"This place wants us dead."

Televizijska mreža AMC je tista, ki je postregla s serijo Kriva pota (Breaking Bad, 2008–2013), eno najbolj kultnih vseh časov, trenutno pa, sicer nekoliko manj intenzivno, navdušuje z Živimi mrtveciPokličite Saula in Pridigarjem. Svoja pričakovanja imajo tudi ustvarjalci serije Groza (The Terror), med katere kot eden izvršnih producentov spada celo sam Ridley Scott, kateri se je lani v enaki vlogi znašel med produkcijo BBC-jeve televizijske drame Tabu (Taboo, 2017– ) s Tomom Hardyjem v glavni vlogi. Spremljamo dve nasedli ladji kraljeve mornarice, ki sta sredi 19. stoletja zapustili Anglijo, nato pa se je za njima kmalu izgubila vsaka sled. Tematiko je v svoji knjižni uspešnici obdelal že ameriški pisatelj Dan Simmons, ta pa sedaj služi kot podlaga za ekranizacijo. V osnovi naj bi šlo za napeto dramo oz. kar grozljivko, kar spoznamo že v uvodnem delu, številni poznani obrazi pa nas na trnih držijo do naslednje epizode.

                                                                                                           Foto: IMDb

ponedeljek, 02. april 2018

nedelja, 01. april 2018

Senke nad Balkanom, 1. sezona (2017)

Moja ocena: 4/5

Sence nad Balkanom so trojček Dragana Bjelogrlića, s katerim je v rodni Srbiji in na širšem prostoru nekdanje skupne države požel veliko odobravanja. Zadeve se je lotil kot režiser, scenarist in glavni igralec, inšpektor Andra Tanasijević "Tane". Prste vmes smo imeli, poleg ostalih igralcev iz nekdaj skupnega prostora, tudi Slovenci, na čelu z Magnificom, ki je za serijo spisal glasbo, in Sebastianom Cavazzo – ali, "piši kao što govoriš", Sebastijanom Kavaco –, kateremu je stranska vloga, če gre verjeti medijem, prinesla večno slavo ...
Koprodukcija je časovno postavljena v leto 1928, krajevno pa v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, predhodnico kasnejše Kraljevine Jugoslavije. Glavne motive predstavljajo 1. svetovna vojna, oktobrska revolucija, komunizem, separatistične težnje, trgovanje z makovimi derivati ... pa tudi teme po vzorcu zgodovinske fikcije, kot so podtalne (prostozidarske) organizacije in izgubljeni simboli. Zanimiva je raba resničnih zgodovinskih osebnosti, ki so krojile zgodovino časa in prostora. Tako se, med drugimi, pojavijo ministrski predsednik Petar Živković, vohun Mustafa Golubić, general Pyotr Wrangel, princ Đorđe Karađorđević, advokat Ante Pavelić, profesor Archibald Reiss in – referenca ni ostala neopažena – Kiro Gligorov, kasneje prvi predsednik Republike Makedonije. Seveda so tu še liki, ki so bodisi popolnoma izmišljeni bodisi temeljijo na karikiranem prikazu dejanskih ljudi.
Prav igralci so največ, kar lahko serija ponudi. Neverjetno je, kakšne talente premore šola nekdanje skupne države in prav komično je opazovati, kako cel svet spremlja oskarje, kjer je za glavno moško vlogo nominiran nek Timothée Chalamet, pravi palček v primerjavi z igralci tipa Vojislav "Voja" Brajović. Resda si je Bjelogrlić zagotovil osrednjo vlogo, v kateri se odreže povsem solidno, vendar se z epizodami zvrsti ogromno igralcev, ki pustijo še boljši vtis. Tu so Andrija Kuzmanović v vlogi inšpektorja Pletikosića, Nenad Jezdić kot Krojač, glavni negativec Gordan Kičić, Nebojša Dugalić (Živković), vedno izvrstni Srđan "Žika" Todorović, Makedonca Toni Mihajlovski in Nikola Ristanovski, dolgo odsotni Žarko Laušević (princ Đorđe), Bojan Navojec (Pavelić) ... Vsak premore svojo temno (oz. svetlo, odvisno od lika) plat, kar je, ob stopnjevanju napetosti proti koncu, ena glavnih dramaturških značilnosti aktualne televizijske produkcije.
Serija se kljub ambicioznosti ni zapletla sama vase, saj scenarij vseskozi ostaja kompleksen, a jasen, dobro pa mu služi tudi svojski balkanski humor. Premore sicer nekaj lukenj in klišejev, predvsem pa je gledalčeva izkušnja mnogokrat odvisna od t.i. "suspension of disbelief". Z opijem opijajoči se inšpektor Tanasijević je že prvi kliše – spomnimo se samo Fredericka Abberlinea Iz pekla ali pa Kirurga Johna W. Thackeryja. Težko verjamemo neustavljivi možatosti nizkoraslega Bjelogrlića, ki je svojo vlogo spretno izkoristil tudi za to, da se je malo pocrkljal z mlado in lepo Marijo Bergam oz. ddr. Majo Davidović, katere intelekt ter fatalnost le stežka kupimo. Ko smo že pri neprepričljivih igralskih predstavah, naj omenimo lik Sebastiana Cavazze, Gabriela Mahta, čigar pretirano raskavi (na)glas prej spada v reklamo za Schweppes, "prekaša" pa ga morda edino Jana Stojanovska, nekdanja makedonska miss, v vlogi Jovane.
Pilotna epizoda je bila pač pilotna epizoda, namenjena temu, da pritegne čim več gledalcev, budžet pa je pač budžet in kot tak omejen. No, vsaj na Balkanu, pa čeprav gre za koprodukcijo. To se pozna tudi pri bornem naboru zunanjih snemalnih lokacij, saj se Beograd nikakor ne zdi, kot pravi Mirić, "velemesto". Jatagan mala bolj kot zlovešča četrt deluje vasica, prostor pred policijsko postajo pa je precej provizoričen. Strelski prizori so revni in zanašajoči se na počasne posnetke, po drugi strani pa je preveč očitna tudi raba posebnih vizualnih efektov, vendar produkcijske rezerve nikakor niso nekaj, kar bi pri zdravi pameti seriji lahko očitali. 
Čeprav določeni liki dobijo epiloge, zgodba ostaja odprta, kar je jasno tudi ob obvestilu/naznanilu "konec PRVE sezone". Lekarnar je po zaslugi sil z vrha prišel še dlje in obljubil maščevanje vpletenim v njegovo aretacijo, še vedno pa čakamo na pojav kralja Aleksandra, saj bo priprava njegovega atentata bržkone ena osrednjih tem že potrjene druge sezone, ki naj bi luč sveta (?) ugledala prihodnje leto. Bjelogrlić namerava dogajanje pripeljati do začetka druge svetovne vojne, tako da nam glede manka pestrosti nikakor ni potrebno skrbeti.

                                                                         Foto: IMDb