Film o
Churchillu smo že dočakali. Film s Churchillom še večkrat. Eno osrednjih figur
politike 20. stoletja je že upodobilo mnogo imenitnih igralcev, kot so Michael
Gambon, Albert Finney in Brendan Gleeson, nenazadnje pa smo lani poleg Najtemnejše ure (ne, film ni dolg samo
eno uro, pa tudi tako slab ne) dobili tudi Churchilla,
za potrebe katerega je v čevlje legendarnega možiclja s polcilindrom stopil še
eden izmed silakov, Brian Cox. Film se ni pretirano proslavil, morda tudi
zaradi dejstva, da je ob njegovem izidu Joe Wright že urejal finese svojega
prihajajočega celovečerca s tako želenim Garyjem Oldmanom v glavni vlogi, ki je
postregel z do sedaj kritikom najbolj všečno personifikacijo britanskega
buldoga.
Skoraj
šestdesetletni Oldman, eden najbolj prepoznavnih in cenjenih igralcev svoje
generacije, do letošnjega marca začuda še ni imel oskarja, nominiran pa je bil komaj drugič;
prvič se je za glavno moško vlogo po izbiri Akademije potegoval leta 2012, ko
je kot George Smiley blestel v izjemnem Kotlar,
Krojač, Vojak, Vohun (Tinker Tailor
Solder Spy, 2011). Če se spomnimo samo, kakšno propagando so na družabnih
omrežjih pred dvema letoma pripravili oboževalci Leonarda DiCapria, ki je bil
ne glede na zavidljive igralske dosežke eden zadnjih v dolgi vrsti tistih, ki
so čakali na oskarja, si lahko drznemo reči, da bi bil resnično greh, ako ga
Oldman letos ne bi odnesel domov. Njegov lik premierjevo
osebnost prikaže iz vseh zornih kotov; hoja, govorjenje, nerganje, jeza, srd,
vpitje, milina, pa smisel za humor in celo depresija, katera je bila
Churchillova stalna spremljevalka in kateri se je (navzven) tako uspešno
upiral. Prav slednji je posvečena izjemna scena, v kateri glavni junak deluje
precej obupano in nebogljeno. Celo Churchillova opravilna nesposobnost, o
kateri sam govori v prvi polovici filma, se simpatično in nato ganljivo uporabi
v pomenljivem prizoru, kjer na podzemni železnici skupaj s peščico
"navadnih državljanov" odkrije, da se vendarle splača boriti zoper
nacistično pošast. O treznosti resnične odločitve v danem trenutku bi se sicer
dalo razpravljati, vendar to ni namen tega sestavka, sploh pa: zgodovino pišejo
zmagovalci. Pa čeprav imajo morda več sreče kot pameti.
Posebno
omembo zaslužijo tudi ostali igralci. Morda velja najprej kot zanimivost
zapisati, da je bil za vlogo Nevilla Chamberlaina sprva mišljen preminuli John
Hurt, vendar so bili ustvarjalci zaradi igralčeve bolezni prisiljeni v menjavo.
Tako so rekrutirali Ronalda Pickupa, ki je svojo nalogo opravil povsem solidno.
V vlogi Clementine Churchill nastopi uveljavljena angleška igralka Kristin
Scott Thomas (Angleški pacient), v
vlogi strojepiske in tajnice Lily James (Voznik),
kot viskont Halifax pa Stephen Dillane (Igra
prestolov). Poleg Oldmana med vsemi najbolj izstopa avstralski igralec Ben
Mendelsohn, ki zablesti kot George VI. in nam pričara povsem drugačno ter
morda, zdi se že tako, pristnejšo podobno jecljajočega kralja, kot pred
pravljičnimi sedmimi leti Colin Firth, za to okronan z oskarjem. Mimogrede, v Kraljevem govoru (The King's Speech, 2010) se v podobi Timothyja Spalla pojavi tudi
Churchill. In obratno.
Poudarek gre
tudi tehničnim prvinam. Režiser Joe Wright se je v preteklosti že izkazal,
predvsem skozi prenos velikih in manj velikih evropskih romanov na veliko
platno. V svojem tokratnem delu se je osredotočil na dogajanje daljnega maja in
junija 1940, ko je Churchill poljubil kraljevo roko (ne gre mešati s pomenom iz
Igre prestolov). Zgodba se vrti okoli
dogodkov od zasedbe položaja pa do drugega izmed treh slavnih govorov pred
parlamentom ("We shall fight on the beaches"), katerega drobci so
patetično vkomponirani v konec še enega lanskoletnega filma ... Še več, če je
šlo pri Dunkirku za spremljanje
operacije Dinamo iz treh zornih kotov, lahko v Najtemnejši uri opazujemo njeno ozadje. No ja, pa tudi slabo
računalniško generirano civilno ladjevje. Kljub izjemnim filmom na to tematiko
imamo 2. svetovne vojne počasi že zadosti in prava škoda je, da se zahodna
filmska industrija ne osredotoči na ostala zanimiva in manj prežvečena obdobja
(moderne) zgodovine. Kakorkoli, veličastno deluje že prva scena, kjer iz ptičje
perspektive opazujemo rohnenje v znameniti dvorani britanskega parlamenta,
katera deluje rahlo zakajeno, osupljiva fotografija pa, skupaj z razkošnima
scenografijo in kostumografijo (ne gre pozabiti tudi na masko, ki je Garyja
Oldmana preobrazila do meje razpoznavnosti), naša spremljevalka ostane vse do
konca. Zanimiva je tudi vpeljava glavnega lika (tehnično po načinu sicer že
videna), saj se dogajanje stopnjuje vse do trenutka, ko temno sobo razsvetli
vžigalica, s katero si Churchill prižiga cigaro. Te so bile, skupaj z alkoholom
in cvrtjem, njegova stalna spremljevalka vse do smrti v starosti – kljub
številnim razvadam in bremenom – devetdeset let! Svoje doda tudi opazna a
nikakor ne moteča glasbena podlaga, ki scene lepo dopolnjuje, čeprav v
nekaterih izmed njih, po hollywoodsko, pomaga povzdigovati klišeje.
Po ogledu lahko
rečem, da kljub lepo posnetemu izdelku z edinstvenimi predstavami ta ne ponudi
ničesar več, manjka mu dodane vrednosti, kar pripisujem predvsem oguljenosti
njegove tematike in idealiziranju glavnega lika, saj gre, kot zgoraj zapisano,
še za enega, sicer (naj)boljših, filmov o Winstonu Churchillu in drugi svetovni
vojni. In ne, če bi v kinematografe prispel prej kot Dunkirik, ne bi nič pomagalo.
Foto: IMDb
Ni komentarjev:
Objavite komentar