Newyorški
Coney Island, nekakšen "east side" Venice Beach (velja tudi obratno),
je obplažna zabaviščna soseska na Long Islandu. Svoj triumf je doživela v
sredini prejšnjega stoletja, kamor je postavljena tudi zgodba najnovejšega
filma Woodyja Allena.
Prvo, kar
lahko rečemo, je to, da je film zelo gledališki. Tega smo sicer v zadnjem času
kar vajeni. Predlani je Denzel Washington zaigral v prav takšnih Ograjah, lani pa smo si lahko, tudi na
Liffu, ogledali Zabavo Sally Potter.
Dolge konfrontacijske scene brez posebnih učinkov, postavljene v en sam
prostor, ter številna dogajanja v eskteriorju, ki za sam potek niso bistvena,
bi prav lahko spravili tudi na oder. Kaj je smisel takšnih filmov, potem
vprašate? No, vsekakor jih ne gre enačiti z na trak posneto predstavo iz
odrskih desk. Če ne drugega, so deseti umetnosti lastni kadriranje,
fotografija, tok kamere, montaža itd. Prav fotografija in gladek tok kamere sta
ena ključnih (tehničnih) prvin Lunaparka.
Za prvo je poskrbel znameniti Vittorio Storaro, ki je z Allenom sodeloval že
pri njegovem prejšnjem, kot tudi pri bodočem projektu, A Rainy Day in New York, kateri je trenutno že v fazi
postprodukcije. Zelo opazna je raba sončne svetlobe, ki je ključen element
filma, saj poudarja tvari, kot so barva oči in lepota obraza.
Zanimiva je
tudi izbira igralcev. Po dokaj neuspešnem sodelovanju z Miley Cyrus in pred
tvegano uporabo Selen Gomez je režiser vpregel Justina Timberlaka, popularnega
in uspešnega ameriškega pevca in igralca, ki se je kot tak preizkusil že v
nekaterih resnejših projektih, kot je denimo Fincherjevo Socialno omrežje (The Social
Network, 2010). Slednji, na meji med simpatičnim in antipatičnim, se v
vlogi vojnega veterana, reševalca iz vode in bodočega dramatika odreže zadosti
dobro, treba pa je priznati, da je pevec za vlogo postavnega lomilca ženskih
src na in izven plaže ravno prav grajen. Pravzaprav je Timberlake nekakšna
osrednja figura zgodbe, saj je tudi njen pripovedovalec in gledalce nagovarja
direktno v kamero, s čimer ruši sistem "četrtega zidu". Hkrati njegov
Mickey služi kot gonilo razvoja, napredka in zatona dogajanja, saj se speča
tako z mačeho kot s pastorko. Ob boku mu stojita Angležinji Kate Winslet in
Juno Temple. Slednjo, manj prepoznavno, lahko opišemo kot solidno, prvo, bolj
uveljavljeno, pa kot igralski presežek filma, čeprav njene prsi, kot že
tolikokrat prej, namenoma služijo kot magnet odvračanja pozornosti. V vlogi
patriarhalnega lika nastopi Jim Belushi, ki se zdi na momente dober, spet
drugič pa z nastopi pretirava. Četrti član družine, piromanski Richie, je mali
a nastopanja pred kamerami že privajeni Jack Gore, rdečelasi in pegasti
navihanec, ki navzlic rosni mladosti nikakor ne razočara.
Kar se tiče
scenarija, pa takole. Gre za tipično romantično zapletko Woodyja Allena, a žal
z zelo predvidljivim potekom. Takoj, že ob sami postavitvi dogajanja, je jasno,
kakšen bo zaplet, kaj kmalu pa tudi, kakšen razplet zgodbe. Liki ob zaključku
dogajanja zopet pristanejo na začetku, sama situacija se tako resetira, brez
napredka, ostanejo samo zlomljena srca. Slabe ocene na večjih filmskih portalih
so gotovo posledica predvsem šibkega scenarija, morda pa nekoliko pripomore
tudi dejstvo, da so se Allenovi pretekli madeži ponovno prikazali ravno ob
medijskem razkritju dolgoletnih spolnih škandalov v Hollywoodu.
Vsem tistim,
ki ste si videli režiserjevo (in scenaristovo) preteklo delo, Kavarniška gospoda, ogleda Lunapraka ne priporočamo, saj ste videli
že vse, morda pa se znate ostali ob ogledu nekoliko bolj zabavati, predvsem, če
ste ljubitelji izrazne filmske fotografije in človeka, ki stoji za projektom.
Foto: IMDb
Ni komentarjev:
Objavite komentar