nedelja, 07. februar 2021

OBVEZNO CEPLJENJE ALI OKOSTENELOST NEKEGA SAMEMU SEBI SLUŽEČEGA DRŽAVNEGA APARATA

V aktualni, februarski številki revije ISIS, uradnem glasilu Zdravniške zbornice Slovenije, je upokojeni onkolog in predavatelj medicinske etike, prof. dr. Matjaž Zwitter, izpostavil problem slabe celokupne precepljenosti zdravstvenih delavcev proti novemu koronavirusu. Konkretno, s primerom. V uvodu piše takole:

 

68-letni Jože J. je bil sprejet v bolnišnico zaradi akutne zapore uriniranja. Ob sprejemu so ga testirali na virus korona in je bil negativen. Prvih pet dni po operaciji je dobro okreval, nato pa so se začele težave s prehladnimi znaki, splošno oslabelostjo in kašljem. Test na korono je bil tokrat pozitiven. Stanje se je slabšalo, bil je premeščen na intenzivni oddelek in za en teden priključen na respirator. Po treh tednih je bil odpuščen domov, še vedno hudo šibak. V času hospitalizacije ni imel obiskov. Svojci so raziskovali izvor okužbe in izvedeli, da sta na oddelku za COVID-19 zboleli dve medicinski sestri. En mesec preden je bil Jože sprejet v bolnišnico, je tam potekalo cepljenje zdravstvenih delavcev, vendar sta ti dve medicinski sestri odklonili cepljenje "iz prepričanja". Svojci so z njegovim pooblastilom zaradi malomarnega zdravljenja vložili tožbo proti bolnišnici.

 

Razplet takšnega primera na sodišču bi bilo zanimivo opazovati, še zlasti zato, ker je povezavo med prenosom okužbe iz katerkoli od dotičnih medicinskih sester na pacienta J.J. nemogoče vzročno dokazati. A srž zgodbe stoji drugje ...

Po predstavitvi papirnatega primera prof. Zwitter doda, da je slednjega v pregled poslal znani odvetniški družbi, od katere je prejel odgovor, ki je podlaga nadaljnjemu razpravljanju.

35. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) pravi:

 

Delavec mora spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb.

 

Iz tega je moč sklepati, da delavec ni dolžan skrbeti le za lastno varnost pri delu, od koder izhaja neodgovornost delodajalca in zavarovalnice pri malomarnem neupoštevanju tega načela, temveč tudi, da je dolžan skbeti za varovanje zdravja in življenja tretjih oseb. Slednje seveda ne velja samo za zdravstvene delavce, ampak za domala vse zaposlene, ki imajo na svojem delovnem mestu osebni stik z ljudimi, takšnih pa je normalno večina. Res je, da so zadeve v zdravstvu občutljivejše, saj so stiki zaradi narave dela pač tesnejši, a vseeno. Citiram še 37. člen ZDR:

 

Delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

 

V kolikor zdravstveni delavec ni cepljen proti katerikoli bolezni iz programa obveznega ali priporočenega cepljenja, s tem gotovo moralno škoduje svojemu delodajalcu. Zamislite si samo čevljarskega vajenca v pošvedranih čevljih. Ne najboljša reklama, kaj? Druga zadeva je materialna škoda. Če bi J.J. s svojci tožbo dobil, bi ta vsekakor nastopila.

Sledi razprava o sankcijah. Pod te se zvrstijo opomin, denarna kazen, odvzem bonitet in odpoved pogodbe o zaposlitvi. V primeru teh delodajalec res tvega tudi tožbo s strani sankcioniranega zaposlenega, vendar, mar je ne tudi v prvem, zgoraj predstavljenem primeru? Morda je res nekoliko preuranjeno od že pogodbeno zaposlenih zdravstvenih delavcev (in zaposlenih v zdravstvu!) zahtevati obvezno cepljenje, lahko pa to postane konsenz vseh zdravstvenih zavodov v državi za novozaposlene v prihodnje; še več, po mojem mnenju bi se to moralo prenesti že v sfero izobraževanja. Če se ne motim, je bil pogoj za vpis v 3. (ali pa je bil to 4.?) letnik medicinske fakultete opravljeno cepljenje proti hepatitisu B. To kot obvezo za vse, ki so pri opravljanju svojega dela ali praktičnega pouka izpostavljeni možnosti okužbe, nalaga tudi Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB). Pa privatniki? Samo počakajte, da jih kdo toži!

Pravico do zdravstvenega varstva zagotavlja celo ustava, Zakon o pacientovih pravicah pa med drugim pravi, da ima pacient pravico do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave v skladu z medicinsko doktrino. Kakor torej pasivna zaščita proti nalezljivim boleznim, proti katerim se je moč cepiti, ne spada pod to?

Podporo obveznemu cepljenju zdravstvenih delavcev daje tudi ZNB:

 

Vsakdo ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugijh pred temi boleznimi.

 

Žal zakonodaja Republike Slovenije (razen v primeru hepatitisa B, glej pa tudi spodaj omenjeno novelo) za zdravstvene delavce ne predpisuje obveznega cepljenja, po drugi strani pa razpolaga z zadostno materialno-pravno podlago za odškodninsko odgovornost nasproti pacientom v primerih, kakor je v uvodu predstavljeni. To bi bilo potrebno zelo jasno predočiti vsem, ki se proti cepljenju sklicujejo na podlagi "prepričanja" in branijo možnost "svobodne izbire".

Moje z leti dozorelo mnenje je, da bi moralo biti cepljenje proti nalezljivim boleznim, ki so glede na (nekdanjo) pogostnost, hitrost potencialnega širjenja in posledice za zdravje uvrščene v program obveznega cepljenja, tudi v praksi obvezno! Prav tako sem mnenja, da bi morali biti zdravstveni delavci, zaposleni v zdravstvu in zaposleni v rizičnih dejavnostih (npr. domovi za starejše) obvezno cepljeni proti gripi in novemu koronaviru, pa tudi proti zelo nalezljivim boleznim s hudimi posledicami za zdravje, ki bi se utegnile pojaviti v prihodnje ter bi zoper njih obstajalo učinkovito cepivo. Seveda takšno prakso zaradi obširnih pravic delavnega ljudstva težko uveljaljamo takoj, je pa smiselno postopoma uvajati določene sankcije. Neplačana bolniška odsotnost se zdi neproduktiven ukrep, saj bi ljudje, kot se že dogaja, na delovno mesto pač hodili bolni. Po drugi strani je polno krtije stroškov zdravljenja nalezljive bolezni, proti kateri posameznik ni bil cepljen, pa bi moral biti, povsem smotrno. Razmisliti velja tudi o odvzemu določenih bonitet, kot je npr. famozni "COVID dodatek", ali pa nižjih ocenah s strani nadrejenega, ki bi onemogočale napredovanje, kar pa je pri nas še zelo v povojih. Veliko potencialne moči imajo specialisti medicine dela, prometa in športa, ki na vsakih nekaj let izdajo mnenje o primernosti posameznika za opravljanje določenega poklica. V kolikor ta ne bi predočil potrdila o opravljenem sezonskem cepljenju proti gripi za preteklih nekaj let, bi to lahko pomenilo dvom v njegovo sposobnost za varno opravljanje dela.

Lani sprejeta novela zakona o nalezljivih boleznih predvideva cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam kot pogoj za vpis v javni ali javno financirani zasebni vrtec, prav tako pa opravljeno cepljenje v skladu z letnim programom za vse kandidate za vpis v šole in na fakultete, ki usposabljajo in izobražujejo za delo v vzgoji, izobraževanju, zdravstvu ali socialnovarstvenih zavodih. Predstavlja enega od začetnih korakov, vendar se na nadaljnji poti ne smemo ustaviti. In pika. V roko.