sreda, 24. junij 2015

True Detective, s02e01 (2015)

"Never do anything out of hunger. Not even eating."

Prva sezona Pravega detektiva, ki jo je HBO pričel predvajati na začetku lanskega leta, je postala ultimativna uspešnica, tako med kritiki, kot gledalci. Upravičeno so nekateri trdili, da tako dobre detektivske serije ni bilo vse od žal prezgodaj zaključenega Lynchovega Twin Peaksa. (Iskreno povedano, je od takrat naprej, torej od daljnega leta 1991, žanr vegetiral in čakal, da ga nekdo oživi.) Pričakovanja pred drugo sezono so bila temu primerno visoka. Lansko leto sta Woody Harrelson in predvsem Matthew McConaughey v svojih vlogah (pravih) detektivov briljirala, predvsem za slednjega je bila serija eden izmed številnih uspehov leta 2014. Ko sem izvedel, da so za drugo sezono aktivirali Collina Farrella in Vincea Vaughna, sem bil pozitivno presenečen nad drugo in ne toliko nad prvo izbiro, saj se mi je Farrell za vlogo v seriji takšnega formata zdel preveč logična in klišejska izbira. Izbor Rachel McAdams in Taylorja Kitscha sem sprejel bolj stoično. Torej, ustvarjalci so si serijo zamislili tako, da vsako sezono gledamo drugo zgodbo, na drugem kraju (času), z drugo zasedbo. Tokrat je zgodba postavljena v sončno, mediteransko Kalifornijo. Ray Velcoro (Farrell) je detektiv v mestu Vinci, ki za kriminalca in poslovneža Franka Semyona (Vaughn) odpravlja neprijetnosti vse od kar mu je ta pred leti izdal, kdo je posilil njegovo (nosečo?-verjetno ne!) ženo. Ani Bezzerides (McAdams) je detektivka šerifovega urada v Venturi, ki izhaja iz dokaj pestrega družinskega ozadja in domnevno udejanja nenavadne spolne prakse. Paul Woodrugh (Kitsch), policist prometne patrulje, je zadnji in nikakor ne najmanj zanimiv protagonist, razen če seveda mislite, da so številne opekline po trupu in jemanje Viagre v 30-ih nekaj običajnega? Že glede same zgodovine likov je dovolj zanimivega za naslednjih sedem epizod, a vendar se zdi osrednji zaplet zgodbe umor in ugrabitev (da, v tem vrstnem redu) mestnega svetnika Bena Caspereja, ki izgine ravno v času, ko bi moral biti prisoten na podpisu pomembne pogodbe med Semyonom in ruskim vlagateljem Osipom Agronovim. . .  Prva epizoda druge sezone me je kljub visokim osebnim pričakovanjem zelo pritegnila. Kot rečeno: liki izjemno dodelani in pestrega porekla, igralci "ta pravi", lokacija poletju primerna (spodobi se, da ni ravno LA), atmosfera podobno fantastična kot v prejšnji sezoni, "opening" še boljši. Oče projekta ostaja Nic Pizzolatto, režija pa tokrat teče pod taktirko Justina Lina. Za konec: zdi se, da bo raven erotike in mehke pornografije letos višja kot lani, bojda se v enem izmed prihajajočih delov obeta celo epska scena skupinskega seksa! Nenazadnje kot nosilec genotipa 46XY ne morem mimo omembe nekaj izjemno mičnih gospodičen, na čelu z Adrio Arjono in Kelly Reilly.
                                                              
                                                                            Foto: IMDb

Komaj čakam naslednjo epizodo!                                                

sobota, 20. junij 2015

Still Alice (2014)

"I wish I had cancer." Moja ocena: 3.5/5

Moj zadnji "dolg" do zmagovalcev najprestižnejših kategorij letošnjih Oskarjev. Pravijo, da umrlim ni težko, saj so mrtvi, težko je drugim. Enako naj bi veljalo za neumne. Morda bi si kdo intuitivno ali pa celo iz opažanj mislil, da podobno velja za obolele za Alzheimerjevo boleznijo, vendar že zgornji citat Alice Howland  misel ovrže. In film to lepo pokaže. Grozno je, ko veš, kaj te čaka, ko si še dovolj "priseben", da opažaš, kako toneš. Grozno je (in tu spet tako za bolnike kot svojce), ko noge ubogajo, glava pa ne več. Ciniki bi na zadnji stavek morda ugovarjali, češ "samo poglej nogometaše, se imajo čisto v redu", a to je že druga zgodba. . . Alzheimerjeva bolezen je stanje, ki ga ljudje pogosto mešajo, če ne enačijo, s starostno pozabljivostjo. O bolezni je relativno malo znanega, (pre)malo se o njej govori, čeprav se nam ravno s staranjem prebivalstva počasi, a zanesljivo, bliža manjša epidemija te nevrodegenerativne bolezni. Počasi pravzaprav že vsi lahko citiramo Alice, ko na vprašanje mlajše hčerke, če je poznala koga, ki je umrl za AIDS-om, odgovori: "Oh yeah, honey. Everybody did." Da pa Alzheimerjeve bolezni ne gre nujno enačiti s starostjo, tako kot smo se to že naučili za sive lase in plešanje, nam pokaže film. Alice namreč zboli za redko, dedno obliko, ki prizadene mlajše osebe. Še huje je, ko po genetskem testiranju starejša hči izve, da tudi ona nosi gen, ki je pri njeni mami, ter bo sčasoma tudi pri njej, sprožil nastanek bolezni. Juliane Moore (najbolj sem si jo, verjetno presenetljivo, zapomnil po vlogi v The Big Lebowski), ki je bila v kategoriji za najboljšo žensko glavno vlogo na letošnjih Oskarjih brez neformalne konkurence, suvereno odigra vlogo ženske srednjih let, katere kognitivne funkcije prično upadati. Bolj kot Moore-ova me je (pozitivno) presenetil Alec Baldwin (najbolj sem si ga zapomnil pravzaprav po nobeni vlogi), ki v filmu prevzame vlogo njenega moža. Torej, popolna, ljubeča, uspešna, intelektualno razvita družina se naenkrat znajde pred velikim izzivom za vse družinske člane. Po kopici bolj ali manj dobrih filmov o bolnikih z virusom HIV in rakom, je bil že (spet) čas za poučen in dober prikaz epidemije današnje dobe. Ravno prav dolg, najbolj zgovorne pa so morda zadnje (dobre) tri minute. . .   

                                                                           Foto: IMDb

Ob ogledu sem se asociativno spomnil na Amour (2012), Dallas Buyers Club (2013) in The Normal Heart (2014). 

sreda, 17. junij 2015

Top Five (2014)

"What's your top five?" Moja ocena: 3.5/5

Menim, da (filmski) kritik nikoli ne more biti popolnoma objektiven. Kar po mojem loči dobrega kritika od slabega je ravno to, da se prvi zaveda svoje neobjektivnosti. Zakaj to razlagam? Zato, ker moram takoj na začetku priznati, da film, v katerem obdelajo široko paleto zahodne popularne kulture, vse od Pepelke in Charlesa Chaplina, preko Billa Cosbyja in Tupaca, do še danes delujočih novodobnih poetov in resničnostnih oddaj, ter film, v katerem svoj "cameo" nastopi spoštovani Jerry Seinfeld, pri meni suvereno dobi simpatije in "plus točke". Toliko kakor v resnici nisem ljubitelj ameriške kulture (nivo le-te sem z lastno kožo okušal mesec in pol), toliko jim zavidam njihovo popularno ("pop") kulturo. Enostavno me pritegnejo "trivia"-e, reference in pa zmožnost brskanja za materialom po košu bogate zakladnice, kot je to dodobra opazno npr. pri odlični nanizanki Modern Family. Top Five kar naprej servira omembe raznih akterjev, izmišljenih in resničnih, ki vsaj pri meni sprožajo izjemno ugodje ("Recorder? What are you, Lois Lane?"). Film sem doživel kot nekakšen "tribute" pop kulturi, z osredotočenostjo na stand-up komedijo in hip-hop sceno vzhodne obale. Vmes se najdejo tudi kritike današnjega scenskega dogajanja, tako tiste zabavne ("Andre, if this thing flops, we could be talking Dancing with the Stars, man."), kot take, ki ponudijo malo globji vpogled ("...this is all I have. Okay? I don't have a talent. Right? I don't sing. I don't dance. I don't act. I don't tell jokes...I am finally famous. Don't ruin this for me!"). Dogajanje je postavljeno v New York in spremlja enega zadnjih dni Andrea Allena (Chris Rock je ime glavnega junaka skoval iz imen svojega brata in deda) pred TV poroko v živo, ki jo v Los Angelesu pripravlja njegova zaročenka (Gabrielle Union). Z njo Allen komunicira prek kratkih telefonskih pogovorov. V slabih 24-ih urah se zgodi nekaj zanimivih pripetljajev, dialogov, preobratov in dobrih šal, ki se pričnejo, ko tistega dne zjutraj privoli v intrevju z novinarko New York Timesa (Rosario Dawson). Same zgodbe sicer ne gre jemati preveč resno, kar film jasno sporoča, vendar vseeno priporočam ogled. Rockov tretji režiserski projekt, med produkcijsko ekipo pa se ne ravno presenetljivo najdeta tudi v filmu omenjena Jay-Z in Kanye West.

                                                                           Foto: IMDb

Ob ogledu sta mi na misel asociativno prišla filma Training Day (2001) in Birdman (2014) ter že omenjena serija Modern Family (2009-) 

torek, 16. junij 2015

Nightcrawler (2014)

"Look at the price!" Moja ocena: 4.5/5

Jake Gyllenhaal (Donnie Darko, Brokeback Mountain, Zodiac, Love & Other Drugs, Source Code, Prisoners, Enemy), za moje pojme eden najboljših igralcev svoje generacije, igra markantno in dovršeno vlogo Louisa Blooma. Osredotočen, psihopatski in predvsem nepredvidljiv lik, kateri nažene strah in srh v prav vsako kostno celico. Pravzaprav so ostali igralci, bolje rečeno igralca (Riz Ahmed, Rene Russo), zgolj statista, ki pomagata voditi rdečo nit filma. Scenarij je odličen, posebej pritegne simbolika. Povezava z v "rejtinge" usmerjenim mrhovinarstvom ("This is news! -"It detracts from the story.") sodobnega novinarstva in širša analogija na sodobno družbo: cilj opravičuje sredstva, želja po uspehu (ne gre je nujno mešati z željo po denarju), izkoriščanje drugih, rast na tuji nesreči itd. Prav zaradi ohranitve sporočilnosti se zdi pomembno, da agenta FBI ob koncu glavnega lika ne strpata na hladno, vseeno pa ta ne ostane popolnoma nekaznovan. Odprto vprašanje njegove usode s strani policije postane žarek upanja na (boljšo) prihodnost, gledalec pa ne ostane šokiran s tistim grenkim občutkom filma, kjer zlo na koncu doseže absolutno prevlado. Priporočam ljubiteljem napetih trilerjev ter zgodb, ki dajo misliti. Takšni boste morda v liku Louisa Blooma, ki se izobražuje neformalno, preko interneta, sodobnem "entrepreneur-ju", ki s svojimi premišljenimi in navdihujočimi nagovori (enega takšnih na koncu poda svojim trem na novo najetim pripravnikom) daje vtis osredotočenega človeka, morda našli vzporednico ali dve iz realnega življenja ter se ob tem- zamislili.

                                                                           Foto: IMDB

Vsem, ki je bil film všeč, predlagam še ogled: Drive (2011) in The Hunt (2012)

Well Hello There !?

Ta blog bo služil predvsem kot medij za objavo filmskih kritik, ki sem jih pričel pisati na željo kolegov, ki me velikokrat povprašajo po kakšnem dobrem filmu ali pa o tej temi pač samo debatiramo. . . Ni izključeno, da se bodo na njem znašle tudi objave drugačnega formata, kot tudi ne to, da bom kdaj pisal v kakšnem tujem jeziku. Kar se tiče filmske kritike, zavoljo neljubih komentarjev poudarjam, da se zavedam, da nisem nikakršna referenca na tem področju in v skladu s tem bodo tudi moje objave. Pišem pač, ker to spodbudi razmišljanje v širšem kontekstu!