nedelja, 22. oktober 2017

Café Society (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Woody Allen se ne misli ustaviti. Ta ultra produktivni filmski ustvarjalec, nekakšen hollywoodski Stephen King, ki svoje projekte že po pravilu tako zrežira, kot tudi spiše, nam praktično vsako leto servira nov izdelek. Do sedaj se je kot režiser preizkusil že 53-krat, kot scenarist pa celo 76-krat, če štejemo še televizijske serije, dokumentarce, kratke in televizijske filme.
Posvetimo se zdaj Kavarniški gospodi. Zgodba je postavljena v trideseta leta prejšnjega stoletja, razpeta pa je med Los Angelesom, konkretno Hollywoodom, in New Yorkom. V filmu je opaziti nekaj tipičnih Allenovih elementov, kot so čudna naključja, nenavadna sosledja dogodkov, črn humor, mešanje tragike in komike itd. Igralska zasedba je, kar se Allenovih filmov tiče, sveža. Če se nekoliko pomudimo pri le-tej (po abecednem vrstnem redu): Steve Carell je zelo soliden, Jesse Eisenberg razigran, Blake Lively ohranja dobro ime iz Brezčasne Adaline, Kristen Stewart podobno kot Carell solidna, le brez zelo, prezreti pa nikakor ne gre tudi ostalih.
Že uvodni nagovor pripovedovalca, glas Woodyja Allena, je namignil, da lahko v filmu pričakujemo barve, in res nam jih ta servira z igranjem s svetlobo: vse odtenke rumene, oranžne, rdeče in zlate, ob najrazličnejših delih dneva. Uporaba “barvanja” je morda najbolj očitna takrat, ko se v Philovi pisarni prvič pojavi Vonnie. Kader, ko se kamera osredotoči na njen s svetlobo obsijan obraz, odlično predstavi njeno nadaljnjo vlogo v filmu – vlogo usodne ženske. Allen je za potrebe filma vpregel s tremi oskarji nagrajenega direktorja fotografije, Italijana Vittoria Storara, ki je svoje mojstrstvo že dokazal v Apokalipsi zdajRdečih in Zadnjem kitajskem cesarju. Pohvaliti moramo še scenografijo, kostumografijo in glasbeni ambient.
Film je, vsaj v začetku, postavljen v Hollywood zlate dobe, seveda poln različnih referenc na igralce (Spencer Tracy), filme (The Woman in Red), studie (MGM) in celo na bejzbol (Babe Ruth). Hkrati lepo prikaže zakulisje industrije, kjer so resnični “igralci”, strici iz ozadja, ki služijo prave denarce, skriti pred neželenim bliščem in medijsko pozornostjo. To raje prepustijo napol nadarjenim lepoticam z ameriškega podeželja, ki si s priigranimi zelenci kupijo hišo na Beverly Hillsu, pa tudi alkohol, pomirjevala in droge, ter tako, vsaj za nekaj časa, uživajo v tako želenem življenju. “Ignorance is bliss.” “And curse,” bi dodal, hkrati pa je pameten možakar nekoč dejal “Happiness in intelligent people is the rarest thing I know”. Pa oprostite za nekaj angleščine.
Kavarniška gospoda je simpatičen film brez pravega moralnega, narativnega epiloga, a tega pravzaprav ne potrebujemo, saj se zgodba konča ravno tam, kjer bi se mogla, čeprav bi jo lahko spremljali še kakšno minuto več. Lahko rečemo, da bolj kot na zgodbo z uvodom, jedrom, zaključkom in gosto prepredeno rdečo nitjo spominja na nekakšno kroniko. Na splošno gre za simpatičen izdelek, ki pa kaj več kot to žal ni, kar pa ne pomeni, da si ne splača vzeti ure in pol časa za ogled.

                                                                                                       Foto: IMDb

nedelja, 1. oktober 2017

Sing Street (2016)

Moja ocena: 4/5

Če smo predlani uživali ob gledanju ameriške neodvisne komične drame Dope, smo lahko lani takisto počeli ob spremljanju otoškega Sing Streeta. V filmu ponovno sledimo mladi igralski zasedbi (ki je tokrat še za odtenek mlajša), glasbeno dogajanje pa je preseljeno v osemdeseta leta. Mladi Conor se na novi šoli zaradi hipne ljubezni do dekleta iz dekliškega doma odloči ustanoviti band. Mentor tega početja je njegov starejši brat Brendan, ki Conorju odkriva glasbene fenomene, kateri so zaznamovali njegovo generacijo. Tako lahko tekom zgodbe vidimo (ne pozabite, da smo že v dobi MTV-ja) in slišimo kopico jezdecev britanskih glasbenih lestvic iz prve polovice osemdesetih let, vse od Duran Duran pa do Spandau Balleta, vmes pa se, sicer prikupno zakamuflirana, najde še kakšna bolj subtilna referenca, kot je to za primer “obračun z noži” na šolskem plesu, sekvenca, ki je direktno vzeta iz videospota za hit Beat It. Glasbeno spremljavo, pri kateri je treba omeniti, da res ni bila izbrana na prvo žogo, lepo dopolnjujejo tudi skladbe, ustvarjene posebno za potrebe filma, ki jih izvaja Conorjev band z imenom Sing Street.
Če se pomudimo še nekoliko pri igralski zasedbi, je treba med le-to izpostaviti igralko v glavni ženski vlogi, Lucy Boynton, ki se je znašla naravnost odlično in s svojo prikupnostjo gotovo kupila dobršen del gledalstva, saj je njeno flirtanje s Ferdio Walsh-Peelom izpadlo zelo naravno, odprto ter razigrano. Kar se tiče ostale zasedbe, ji nesolidnosti, če ne drugega zavoljo rosnih let, ne moremo očitati, lahko pa pripomnimo, da Walsh-Peelo v vlogi Conorja izgleda dosti bolj smrkavo kot Dean-Charles Chapman, igralec, na katerega zelo spominja in kateri je v Igri prestolov do “kraljevega pristanka” upodabljal Tommna.
Scenografija in kostumografija dobro ujameta vzdušje osemdesetih, ob slabši resoluciji slike bi celo utegnili pomisliti, da gledamo del serije o Jadranu Krtu. Tudi glasbeno-kulturni vidik desetletja je lepo zajet; družina uživa ob gledanju zdaj že legendarne oddaje Top of The Pops, prikazana sta vpliv MTV-ja in razmah glasbene videoprodukcije. Na tem mestu je zabavno opazovati reakcijo očeta družine Lalor, ki na moderne izvajalce tistega časa gleda z prezirljivim začudenjem, češ “Niso ravno Beatli, kaj?”. Zanimivo je, kako starejši ljudje na moderno glasbo gledajo z viška. Tako so verjetno v šestdesetih letih Beatle podrejali izvajalcem, kot je bil denimo Bing Crosby, danes pa je situacija podobna ravno, če med seboj primerjamo trenutno popularne glasbenike in skupino Duran Duran. Bo že držalo, da je nostalgija hrepenenje po zlatih časih, ki se nikoli niso zgodili.
Režiser John Carney je film posvetil vsem bratov širom sveta, poleg bratske ljubezni in solidarnosti pa odkriva še teme, kot sta družinska disfunkcionalnost in odraščanje v nasilnem okolju, pa naj se gre za kakršnokoli obliko nasilja, tako doma, kot v šoli. (Ko že omenjamo šolo, velja pripomniti, da je režiser nekdanji učenec šole Synge Street, ki je kot snemalna lokacija in središče dogajanja služila tudi v filmu.) Poleg vsega že naštetega ga odlikujejo komični elementi in drzen konec. Če ne drugega, vas bo Sing Street spomnil, kako dobra je bila pravzaprav glasba v osemdesetih, desetletju moderne renesanse, ki nas je, tako National Geographic, ustvarilo.

                                                                                                       Foto: IMDb