sobota, 02. september 2017

Where to Invade Next? (2016)

Moja ocena: 4/5

Večino držav, predstavljenih v dokumentarcu, poznam tako rekoč iz prve roke (eno izmed njih še posebej dobro … ) in več kot očitno je, da vsi ideali, ki jih prikazuje, to niso oz. da je marsikatera stvar prenapihnjena. Vendar: “klin se s klinom zbija” in proti ekstremu se je pač treba boriti z ekstremom, saj bo le tako končni rezultat neka srednja pot, ki je najbolj zdrava alternativa. Zdravstveni sistem, ki omogoča rast zasebnih klinik, kamor nato prebegne vsa zdravniška elita, vsekakor ni ravno zgleda vredna praksa in tudi naši državici ne bi škodilo, če bi uvedla – križajte me! – neke vrste … šolnine, a ima od filma lahko nekaj tako ciljna publika v obliki Američanov, kot tudi ostali gledalci, ki skozenj ob zavedanju, da stvari niso črno-bele, premlevamo določene ideje; lep primer tega je prikaz feminizacija politike in gospodarstva na Islandiji, med katerim bodo prvi v svojih glavah pričeli kovati žensko revolucijo, ostali pa bomo (še enkrat več?) spoznali, da so resnično najbolj uravnoteženi in zato zdravi kolektivi sestavljeni iz približno enakega deleža žensk in moških.
Zavedati se je potrebno, da nihče ni svetnik in da vsi živimo v svetu, ki mu vlada razmerje “cost-benefit”, le da nekateri to izkoriščajo bolj spretno in za zunanjega opazovalca pravičneje od drugih. Če delodajalec za delavce odobri več plačanega dopusta, se na prvi pogled res zdi, da bo proizvodnja trpela, a bodo zato delavci bolj spočiti, zadovoljni in motivirani za nadaljnje delo, kar bo posledično povečalo produktivnost podjetja. Takšna “dobra dela” je potrebno strogo ločiti od pravega altruizma.
Režiser naš intelekt izziva tudi z navajanjem določenih dejstev, pa naj si bodo ta preverljiva ali pa zgolj hrana za teoretike zarot. Zanimivo je, da Združene države ne premorejo nacionalnega muzeja suženjstva, po drugi strani pa v Washingtonu v opomin celemu svetu in v ponos Američanom stoji muzej holokavsta. Si predstavljate obratno situacijo v Nemčiji? Še ena zanimivost je predstavljena skozi zgodbo “boja proti drogam”, kjer je kratko potegnila predvsem afroameriška populacija uživalcev prepovedanih izdelkov … Zanimiva filozofska vprašanja človeške narave se porajajo tudi ob predstavitvi zaporov na Norveškem. Kakšen smisel ima fizična in/ali psihična kazen sama po sebi, ko pa je primarni namen zapora ta, da zločince osami in s tem zaščiti zunanjo populacijo? Bi naj ob doseženi popolni socialni reintegraciji delinkventa pustili za zapahi ali pa ga vrnili v družbo, da bo lahko ponovno postal davkoplačevalec in le-tem ne bo več v breme?
Če se od filozofiranja za konec nekoliko oddaljim in se posvetim še bolj tehnični plati filma, je potrebno takoj pohvaliti režiserjevo uporabo “hollywoodskih gadgetov”: montaže, komičnih elementov, zrežiranih kadrov (kljub slabi italijanski “igralki”) in čustvenih vložkov, ki Mooru, poleg bejzbolske čepice in obsega večjega od višine, kajpak pripadajo. Cinizem in ironija gor ali dol, tega, da je ravno stereotip na dveh nogah eden največjih kritikov civilizacije preko Atlantika, enostavno ne moremo prezreti, kot tudi vse bolj realnega scenarija za njegov naslednji projekt, v katerem bomo morda stransko vlogo ponovno igrali Slovenci. Oz. vsaj Slovenka …
Dejstvo je, da popolnost ne obstaja, lahko pa od vsakogar poberemo nekaj dobrega in se ji tako poizkusimo približati. Konec koncev je edina “reprezentanca”, ki zares šteje, svetovna, čeprav tudi tekmovalnost s seboj prinaša določene prednosti v obliki motivacije za napredek, kar še enkrat več potrjuje koristnost srednje poti. Ali ne bi bilo čudovito, ko bi vsi premogli nekaj italijanske ležernosti, francoske kulinarične spretnosti, finske pragmatičnosti, portugalske pravičnosti, norveške preudarnosti, islandskega duha, tunizijske kolektivnosti, nemške praktičnosti in slovenske spretnosti pisanja filmskih recenzij?


                                                                                                      Foto: IMDb