sreda, 28. februar 2018

torek, 27. februar 2018

Senke nad Balkanom, s01e08 (2017)

Makedonski revolucionarji izrazijo svoje nakane, a poraja se vprašanje, če ne bo morda v Miriću prevladal trgovec, ki si poslovanja želi le s tistimi na vrhu. Pletikosića razjeda krivda, ki jo nekoliko omilita ded Luka in inšpektor Tanasijević, dodatno pa želja po maščevanju obglavljene Mare. General Wrangel se neusmiljeno naceja s konjakom, za katerega ve, da je zastrupljen, na koncu pa za vekomaj omaga pod portretom carja Nikolaja. S pomočjo profesorja Reissa policijska dvojica sedaj ve, s kom ima opravka, zaenkrat pa v boju proti skrivnostni organizaciji ostaja sama. S pomočjo "čike Takija" se dotični podtalneži, v želji po Longinovem kopju, polastijo "le" glave tožilca Đukića, njegova posredna krvnika pa postaneta Gabriel Maht (le kdo ne bi prepoznal pretirano raskavega glasu Sebastiana Cavazze) in dr. Avakumović, znameniti psihiater dunajske šole. No, slednji se, kot prvi pomembnež, znajde na listi osumljencev, saj ga s skrivnostnimi umori povezuje specifično zdravilo in "Črno sonce" na domači steni, lov, napovedan v izjemnem dražilniku za generalko pred finalom, pa se tako lahko prične. Med napetim (khm ...) dogajanjem paritveni obred uprizorita Davidovićeva in Tanasijević, kar se je, bodimo realni, pripravljalo že kar lep čas.   

                                                                          Foto: IMDb

ponedeljek, 26. februar 2018

Misel meseca

"Ljudje, ki so prišli Gorskega zdravnika spraševat za diagnozo, so ljudje, ki imajo volilno pravico."

Boštjan Gorenc "Pižama", podkaster, raper, stand-up komik, prevajalec in igralec (Podrobnosti, 22. februar 2018)

nedelja, 25. februar 2018

Prebujanja (2017)

Moja ocena: 3.5/5

Zadnje obdobje je za razvoj slovenske filmske scene pravzaprav prelomno. Lani je Pr'Hostar, sicer nekoliko na silo, postal najbolj gledan slovenski film, še aktualni Košarkar naj bo prav tako žanje izjemne uspehe, podobno pa velja tudi za drame Rudar, Ivan in Družina. Prebujanja so tako prišla v pravem času, izida pa sem se veselil zaradi dveh ključnih akterjev, simpatičnega režiserja Petra Bratuše, ki je pred štirimi leti lansiral za slovenske razmere (produkcijsko) nadpovprečno serijo Življenje Tomaža Kajzerja, in izjemnega igralca Jurija Zrneca, ki se v zadnjem času redkeje postavi pred kamere. Pa je film kot celota upravičil visoka pričakovanja?
Vsekakor je ideja  zgodbe zelo zanimiva, saj se je z vprašanji, ki se porajajo tekom filma, soočil že vsak, ki je presegel zgodnja dvajseta. Zanimiva je tudi sama predstavitev, preko ločenih zgodb treh različnih parov, ki jih med seboj veže prijateljstvo iz najstniških let. In marsikaj drugega. Če sta propadajoči Marcelo in Ula par še iz gimnazije ter Robert in Jana relativno na sveže, sta Jonas in Karmen pravzaprav igralca, katerih zgodba predstavlja predstavo v predstavi sami, kar je premeten preobrat. Čeprav so z izjemo Jane vsi stari (šele) okrog 40 let in maturantska leta služijo zgolj kot dober kontrast, so pravzaprav – gledano optimalno, kot se je v času premiere izrazil Jurij Zrnec – že nekje na polovici svojega življenja. 40 let – ni veliko, malo pa tudi ne. Vprašanje minljivosti, dosedanjih dosežkov, krize identitete, zamujenih priložnosti ipd. vseskozi lebdi v zraku in gledalec skupaj z liki premleva tudi svoje življenje. Različne zgodbe posameznih parov lepo simbolizirajo prej omenjena vprašanja, vsem skupna rdeča nit pa je, malo za šalo, malo zares: "High School Sweathearts Gone Wrong". Scenarij (Peter Bratuša, Špela Levičnik Oblak), ki ga je pomagal spisati Jurij Zrnec, je zasnovan premišljeno, zelo všečna je predvsem kronološko nepopolna sinhroniziranost, kar smo letos občudovali že pri Dunkirku.
Kar se tiče igralski predstav, je potrebno bolj ali manj pohvaliti vse udeležene. Zrnecu, ki igra zatežen lik, humor kot pomagalo dobro služi tudi pri resnejših vlogah. Morda je manj prepričljiv edino med jokom, kjer ga zasenči Katarina Čas, ki se je tokrat odrezala presenetljivo dobro in ji morda filmske predstave, v katerih lahko uporablja svoj materin jezik, delajo večjo uslugo kot tujejezični filmi. Sebastian Cavazza lepo opravičuje izjavo, da ti dejstvo, da si sin igralca, pri profesionalni uspešnosti pomaga ravno toliko, kot če si sin zdravnika, in svojo delo opravi dobro. Saša Pavlin Stošić se prav tako odreže solidno, nekoliko patetičen je zgolj njen "Happy Birthday Mr. President". Primož Pirnat, poleg Časove Bratušin znanec iz Življenja Tomaža Kajzerja, tudi tokrat ne razočara, enako pa lahko trdimo tudi za njegovo soigralko, Jano Zupančič. Na neki točki šov ukrade Branko Šturbej, ki sicer nastopa v stranski vlogi.   
Izmed tehničnih prvin je poleg režije potrebno izpostaviti fotografijo in montažo, glasba pa se zdi dokaj ambientna, z zborovskim petjem "Od višine se zvrti", ki jasno referira na Marcelovo pijano prepevanje na balkonski ograji, celo nekoliko patetična. Lepo je predstavljena nočna Ljubljana, za glavno kuliso pa ne služi njen center, temveč Šiška, s Plečnikovo Staro cerkvijo kot ključno arhitekturno prvino. V ta del prestolnice je namreč postavljeno stanovanje Marcela in Ule, zdi pa se, da je le-to za scenografijo služilo že pri snemanju Bratušine zgoraj omejene nanizanke. Druga prostora izbora sta meščanska garsonjera in hotelska soba, kljub temu, da včasih pogrešamo dogajanje izza štirih sten, pa je to za sam potek zgodbe smiselno. Morda so edinole nekoliko preveč razvlečeni posamezni prizori oz. njih scene. Zmoti še sklepni dogodek, ki se ob svoji naravi zdi za slovenski film že kar klišejski, in škoda je, da v dramah enkrat ne gre mimo tega.   
Film si je vredno ogledati v kinodvorani, predvsem je obvezen za vse ljubitelje dela Petra Bratuše in Jurija Zrneca ter za tiste, ki so že vstopili v "odraslo" dobo, v najslabšem primeru pa boste nekaj prispevali v širši sklad slovenskega filma. Je ravno prav pretenciozen, da bo všeč ljubiteljem "visoke umetnosti", in ravno prav humoren, da se boste nekajkrat od srca nasmejali, poleg tega pa je pisanje njegove recenzije v pozitivnem smislu enostavno in, upam, hvaležno delo.

                                                                        Foto: IMDb

sobota, 24. februar 2018

Truman (2015)

Režija: Cesc Gay
Scenarij: Tomas Aragay, Cesc Gay
Igrajo: Ricardo Darin, Javier Camara, Dolores Fonzi, Eduard Fernandez, Troilo, Oriol Pla


Truman ima to, kar dober film mora imeti. Vse štima. Režija, igra, scenarij. Scenarij – in to kakšen! S subtilnim, prikritim, komaj opaznim, a vseeno zelo učinkovitim humorjem preseneti na vsakem koraku, predvsem takrat, ko je to najbolj neprimerno, skozi moreče teme in neprijetne situacije. Osnovna ideja, zgodba o umiranju namreč, je prečudovito zapakirana v izjemno simpatičen, umirjen in še bolj gledljiv film o človeški naravi, takšni brez sodb in obsodb. Argentinski recept za uspeh, Ricardo Darin (Skrivnost njihovih oči, Relatos salvajes), in Javier Camara (Govori z njo), Almodovarjeva moška muza, če bi jo ta imel, sta stara prijatelja v najboljših letih, le da nekdo izmed njiju počasi usiha. Po mlačnejšem začetku se še zadnjič sestaneta v kozmopolitanskem Madridu (in Amsterdamu), v štirih dneh, kolikor jih imata na voljo, pa gledalec, navdan z izjemno kemijo med glavnim in stranskim likom, v zgodbo zabrede tako globoko, da ga nekoliko abrupten konec kar malo šokira; kajti z veseljem in največjo lahkoto bi tok posnetega opazoval kar še in še. Seveda je tu še mrcina z imenom Truman, po kateri film nosi svoje ime, in kateri prav proti kraju odigra svojo najbolj ključno vlogo.  

Moja ocena: 4.5/5

                                                                       Foto: IMDb

petek, 23. februar 2018

Mindhunter, s01e05 (2017)

"Psychopaths are extremely skilled at imitating human emotions."

"Napetost narašća." Kako tudi ne, ko pa smo na polovici prve sezone. Peta epizoda je do sedaj najbrž najboljša, saj se Tench in Ford prvič v celoti posvetita konkretnemu primeru, katerega ozadje na koncu vendarle ne ostane popolnoma pojasnjeno, zaradi česar ob lagodnem občutku suspenza nestrpno pričakujemo nadaljevanje. Dodatno vrednost tokratnemu delu daje dejstvo, da je za režijo poskrbel Tobias Lindholm, scenarist in režiser, znan predvsem kot soavtor zgodbe za odlični Lov. Še vedno moti preveč tehnična, hladna in z motečimi "flash"-i posuta uvodna špica, ki jo je najbolje kar preskočiti, saj nas ne navda z nikakršnim pričakovanjem sledečega dogajanja, kot to npr. velja za uvod v serijo Igra prestolov. Morda omenimo še kemijo med glavnima likoma, ki je, po vzoru serije same, precej endotermna. Profesionalna distanca med Tenchem in Fordom je precej velika za osebi, ki večino časa preživita skupaj, ob delu, vožnji, jedi in zvečer v isti hotelski sobi.

                                                                      Foto: IMDb

četrtek, 22. februar 2018

Senke nad Balkanom, s01e07 (2017)


V nevarnosti naj bi bil tožilec Đukić, ki se tokrat sestane z markantnim generalom Živkovićem, še enim izvrstnim likom, za katerim stoji srbski igralec Nebojša Dugalić. Ta zaostri politiko do ruskih imigrantov, racija pa ob pomanjkanju dokazov žal ne uspe. Sporni posnetki so zaenkrat varni, na kar je opozorjen tudi Golubić. Kot že zapisano, serija premore celo kopico prominentnih igralcev, kar je poleg režije in scenarija, ki je sicer potreben krpanja nekaterih lukenj, vendar v osnovi povsem v redu, njena glavna odlika. Kaj odlika, to je vse, kar dobra serija sploh potrebuje. Žal so ustvarjalci produkcijsko nekoliko prekratki, kar je v intervjujih namignil že Bjelogrlić, tokrat pa slabe posebne učinke opazimo v sanjah na smrt obsojenega gerala Wrangla (mar bi vključili še Slovence in sceno meglenega dne posneli na zamrznjenem Blejskem ali Bohinjskem jezeru), revni in zanašajoči na počasne posnetke pa so tudi strelski prizori. Zanimivo je tudi, kako Menih med pogovorom o precej kompleksni makedonski zgodovini Beograd imenuje velemesto, čeprav se zdi, da je serija scenografsko omejena na zgolj nekaj manjših trgov. No, na koncu si Makedonci vendarle vzamejo tisto, kar je njihovo.

                                                                      Foto: IMDb

sreda, 21. februar 2018

Mindhunter, s01e04 (2017)

"You don't think somebody local did this? ... I go to church with these people."

Sedaj pa res že vse zanima, kam ima pripeljati zgodba pred špico, ki je, mimogrede, precej neizrazita. Četrta epizoda je druga, ki je nastala pod taktirko Asifa Kapadije, britanskega režiserja, znanega predvsem po dokumentarcih, kot sta tista o Ayrtonu Senni in Amy Winehouse. Vse skupaj je še vedno po Fincherjevsko začinjeno: spremljamo dober prikaz 70-ih (kot v Zodiacu), začinjenih z značilno režiserjevo atmosfero. Tokrat spoznamo novega izmed "karizmatičnih" serijskih morilcev, ki ga upodablja še en mladi igralec, kateri vlogi ostane kos. Ponovno smo deležni tudi nekaj več detektivskega dela, ko Tench in Ford lokalnemu policistu pričneta pomagati pri reševanju zanimivega primera. Škoda sicer, da večino časa zavzemajo dolgočasne scene, analogija papirnatemu delu pri konkretnem poklicu. Vseeno nas ravno nerešeni primeri držijo dovolj zbrane, da se veselimo prihodnjih delov.

                                                                     Foto: IMDb                                        

torek, 20. februar 2018

Senke nad Balkanom, s01e06 (2017)


V tokratni epizodi se delno poruši to, o čemer smo špekulirali ob koncu prejšnje. Za umoroma tožilčeve žene in Majinega brata resnično stoji Avram Nestorović, njegov delodajalec pa je bila očitno prostozidarska miselnost. Ogrlica, simbol od boga dane vladavine, kot tolmači profesor Archibald Reiss (odlični makedonski igralec Nikola Ristanovski), je namreč tisto, po čemer neizmerno hlepijo in zaradi česar so dobesedno padale glave. No, rabelj postane tudi svoj lastni krvnik, preden pa se zaradi pomanjkanja življenjske tekočine za vedno onesvesti, na steno celice nariše simbol, sumljivo podoben tistemu, načečkanim s čopičem princa Đorđeta. Pomembno vlogo odigra tudi Mustafa Golubić (prav tako izjemni ter internacionalno uveljavljajoči se Goran Bogdan), član še ene skrivnostne organizacije, Črna roka, saj izve za zdaj že zloglasne negative. Z uporabo slednjih pa Alimpije Mirić ne dobi samo monopola nad prometom z opijem, o ne, njegovi cilji so mnogo bolj visokoleteči, saj postane politični partner generala Živkovića. 

                                                                      Foto: IMDb

nedelja, 18. februar 2018

Lady Bird (2017)

Režija: Greta Gerwig
Scenarij: Greta Gerwig
Igrajo: Saoirse Ronan, Laurie Metcalf, Tracy Letts, Lucas Hedges, Timothee Chalamet


Če ne drugega, je letošnji nominiranec za oskarja za najboljši film, režijo, scenarij ter glavno in stransko žensko vlogo precej dober približek dejanskemu dogajanju v času, kamor je postavljen, kar lahko potrdimo vsi tisti, ki smo najstniška leta zajahali v "sezoni" 2002/03. Moda, glasba, celo avtomobili, pa seveda aktualni družbeni dogodki ves čas oživljajo spomine na obdobje, katero mi je, piscu tega besedila, ostalo v lepem spominu, zato sem pri tokratni recenziji pristranski še toliko bolj. Podobno oz. še močneje je name učinkoval Linklaterjev "coming of age", Fantovska leta. No, Greti Gerwig nikakor ne smemo pozabiti izreči iskrenih čestitk za režijo in scenarij tega ohlapno avtobiografskega prvenca, postavljenega v njen rodni Sacramento. Saoirse Ronan spremljamo v bolj infantilni vlogi, kot pred letoma v Brooklynu, podobna usoda pa je doletele tudi Lucasa Hedgesa (Manchester my the Sea) in Timotheeja Chalameta (Pokliči me po svojem imenu). Simpatičen, zabaven, življenjski in "mus" za zgodnje predstavnike generacije Y. 

Moja ocena: 4/5

                                                                    Foto: IMDb

sobota, 17. februar 2018

Na sceni: Plavi orkestar, Stožice 2018


Osem let je minilo od dveh razprodanih koncertov v Hali Tivoli, koncertov, ki se takrat nikakor ne bi mogla odviti v Areni Stožice, saj je kot take sploh še ni bilo. Kot da je bilo včeraj, ko sem nekaj dni pred samima dogodkoma videl povsem običajno klapo, ki je sončnega zimskega dopoldneva sredi tedna v lokalu na znani ljubljanski ulici prisedla za sosednjo mizo in se nato kasneje prijateljsko pozdravila s priznanim lasjestrižcem, katerega salon (še vedno) domuje tik ob dotičnem lokalu. Pa ni bilo včeraj, minilo je osem let. Tako kot je minilo že skoraj dvajset let od zadnji albumov, ki sta še prinesla zimzelene hite. Plavci naj bi tokrat Stožice dejansko razprodali, čeprav je bilo med koncertom vseeno opaziti še kakšen prost sedež. In beseda sedež ima tukaj velik simbolni pomen. Nikakor namreč ne razumem, kako lahko odšteješ 20+ evrov za koncertno vstopnico skupine, ki ti očitno nekaj pomeni, nato pa polovico koncerta sediš kot na kakšni školjki. Slovenska publika je pač posebna, kar je bilo zaznati tudi v poznavanju nekoliko butičnejših komadov. Seveda so se vsi na ves glas drli, ko so zaigrali "Bolje biti pijan nego star", pa tudi manj izrazitejše pesmi, ki pa so na našem ozemlju žal še vedno prepoznane kot njihove najbolj popularne: "Ako su to samo bile laži", "Kad ti ljubav ime prozove" in "Od rođendana do rođendana". Športne dvorane na severu nekdanje skupne domovine morda res niso kraj, kjer bi se nagnetli resnični oboževalci in poznavalci Plavega orkestra, je bilo pa vseeno lepo videti, da so se dan po valentinovem skupaj zbrale različne generacije; no, vsaj vse tiste, katere zadeva razpon bandovega delovanja, torej od najstarejših, ki so bili ob izidu "Soldatskega bala" v svojih dvajsetih, pa do današnjih dvajsetletnikov. Loša, večni mladenič, kljub rosnim triinpetdesetim še vedno premore izjemno veliko energije in prav užitek ga je bilo opazovati, kako na "Suado" miga ravno tako, kot ob snemanju znamenitega videospota na vrhu sarajevske stolpnice. Dvojčka Ćeremida ostajata simpatičen zaščitni znak skupine, dobro pa se je ("Hja, po dvajsetih letih", boste rekli) vklopil tudi v perje oskubljenega pelikana odeti kitarist Saša Zalepugin, zamenjava za člana originalne zasedbe, Mladena Pavičića. Morda enega izmed vrhuncev koncerta, ki ga še nismo omenili, predstavlja izvedba komada "Sava tiho teče", ko je prav vsak izmed prisotnih v roke vzel svoj mobilni telefon ali pa celo – da, tudi takšne romantike še premoremo – pravi pravcati vžigalnik in postal ena izmed dvanajst tisoč luči v en glas prepevajoči dvorani. Naj zaključim: soliden koncert, katerega je kazila predvsem "mlačna" publika. Bo že res, da je Plavi orkestar skupina iz nekih drugih časov ...

četrtek, 15. februar 2018

Odštevamo: Sedam (2012)


"Sedam", kar seveda pomeni (pravljično) številko zaporednega albuma, je bil izdan po najdaljši pavzi do sedaj, po 13-ih letih. Če želijo Plavci "prekositi" ta rekord, potem bodo morali naslednjo ploščo izdati po letu 2025. Zakaj pa ne, poglejte vendar Stonese, ki veselo poskakujejo kljub veliko večji količini zaužite droge. Ali pa morda ravno zaradi tega? Aja, saj res, Plavi orkestar je bil vendarle vedno analogija Beatlov, za jugoslovanske Stonese pa je veljalo Bijelo Dugme. No, da ne bomo preveč zašli: na albumu se je znašla pesem Amerika, ki so jo izdali davnega 2009, prepevali pa tudi že na razprodanih koncertih v Hali Tivoli, februarja 2010. Poslušamo lahko tudi dve kolaboraciji, ki jih nismo bili vajeni – pa še to neuradnih – vse od "Soldatskega bala". "Revolucija" feat. Dubioza kolektiv je žal bolj taktična poteza in poskus približanja mlajši publiki, "Ti misliš da je meni lako" z Dragano Mirković pa, za razliko od legendarnega sodelovanja z Nado Obrić, nepotrebno pečanje s turbofolkom (prepona turbo je za zadnji stavek ključnega pomena). Vseeno komadi, kot so že omenjena "Amerika", "Slatke čari" in s funky LeeLooJamais odnosno Red Hot Chili Peppers "vibe"-i obarvani "S tvojim imenom na usnama" zadoščajo, da album ujame vsaj oba predhodnika.  

                                                                                                       Foto: www.plaviorkestar.net

sreda, 14. februar 2018

Beskonačno (1999)

"Neskončnost" je nova-stara-plava ekipa izdala ob vsesplošni noriji na koncu tisočletja, ki to pravzaprav, tehnično gledano, sploh ni bilo (citat: Seinfeld). Ustvarjalna energija ob vnovični prebuditvi enega glavnih akterjev sarajevske šole rocka (mimogrede, Loša še danes pravi, da so oni pravzaprav pop izvajalci) je bila očitno tako močna, da se je leto po "Longplay"-u rodil še "Infinity". Otvoritveni štikel, "Odlazim", upravičuje visoka pričakovanja, kar je zavajajoče, saj kasneje ta niso ravno (v celoti) izpolnjena. Vseeno omenimo naslednje komade: "Tako male stvari", pesem za čiliranje, "Šampion", kjer za hip slišimo nekaj tistega starega dobrega bandovega zvoka, pa "Ljubav nije laka stvar", slabi dve minuti dolg "feel good song"; za pristno izkušnjo pa je vmes na žalost preveč enoličnih balad in stereotipnih novodobnih balkan rock zvokov.  

                                                                       Foto: www.plaviorkestar.net 

torek, 13. februar 2018

Longplay (1998)

Po dolgi, bržkone nenadejani pavzi, ki jo je povzročila vojna na področju nekdanje Jugoslavije, je Plavi orkestar po sedmih letih izdal "Longplay". Kako tudi ne, člani banda, ki ga je zapustil Mladen Pavičić, kateri je na začetku 90-ih let odšel živet preko luže, so bili potrebni "dolgega špila", Loši, Ćeri I in Ćeri II pa se je tako pridružil kitarist Saša Zalepugin. Že prvi komad, "Ako su to samo bile laži", zveni sveže, drugače. Drugi časi, drugačen band. Večji hit sta bila tudi naslednja po vrstnem redu, "Kad ti ljubav ime prozove" in "Od rođendana do rođendana". Slednji naj bi bil po Lošini statistiki njihova najbolj popularna pesem na slovenskih tleh (brez komentarja). Zazveni še "Pita", začetek "Život je lijep" preveč spominja na Coolijev "I'll C U When U Get There", "Brodovi" pa na instrumentalno balado po vzoru "Uspavanke za Radmilu M" Belega knofa. Vsi ostali komadi so več ali manj ambientalni in žal brez kakršnegakoli presežka.  

                                                                       Foto: www.plaviorkestar.net

ponedeljek, 12. februar 2018

Odštevamo: Simpatija (1991)

Leta 1991 je Michael Jackson izdal mrzlično pričakovani album "Dangerous", balkanski prostor pa je dobil "Simpatijo", prvo ploščo Plavega orkestra po še formalnem razpadu Jugoslavije, kot smo jo poznali od konca druge svetovne vojne. Uvodni komad, "Ljubi se istok i zapad", je bržkone nastal pod političnim vplivom padca berlinskega zidu in konca hladne vojne, hkrati pa se je nova rana odprla prav na področju Evrope, kjer je band ustvarjal. Gre sicer za "obrado" dela folk rock skupine The Mamas & The Papas, katero zagotovo pozna vsak, ki si je vsaj enkrat ogledal film Forrest Gump. Naslednja priredba je "Beštija", ki se zgleduje po "Rock the Casbah" londonskega rock banda The Clash, sumljivo pa zveni tudi "Sex je bio njena svetinja", kateri zelo spominja na "Ring my Bell" Anite Ward. Omenimo še montypythonovski "Mi smo pijane budale" in "O mladosti" ter zaključno balado "Samo ponekad na tvoj rođendan".    

                                                                       Foto: www.plaviorkestar.net

nedelja, 11. februar 2018

Odštevamo: Sunce na prozoru (1989)

Za konec glasbeno enega najzanimivejših desetletij je Plavi orkestar ponudil "Sunce na prozoru", album, za katerega so si vzeli tri leta časa. Začne se udarno. "Kaja" ter "Lovac i košuta" ostajata ena boljših in prepoznavnejših komadov vse do danes. Znan je tudi "Ne brini mama", ostali pa so skozi leta bolj ali manj zapadli v pozabo. Med te spadajo z angleškim jezikom obogateni "Tell me why", kasnejši hit skupine Backstreet Boys (saj se hecam!), simpatičen in udaren "Da se 6 pretvori u 9", ki bi bil leta 2018 zlahka top hit npr. za Željka Joksimovića, "Sex, keks & rock 'n' roll", otroška pesem po vzoru mnogo boljše " ... a milicija trenira strogoću!" izpod prstov Gorana Bregovića, in tudi že prva – a na žalost ne zadnja – priredba, "Daj nam sunca", katera očitno spominja na original "Let the Sunshine In", Orkestar pa se verjetno tudi ni pretirano trudil, da bi to prikril.

                                                                                                       Foto: www.plaviorkestar.net

sobota, 10. februar 2018

Odštevamo: Smrt fašizmu (1986)

Plavci album začnejo s komadom "Fa, fa fašista nemoj biti ti", ki spada med boljše iz celotne diskografije in predstavlja enega absolutnih presežkov plate ("Sava tiho teče", "Zelene su bile oči te"), nadaljujejo pa z navihanim "Mangupom" ter kasneje s terasasto "Jovanko" ... Vse preveč pesmi ima "trizvezdični" stil, ki bi se bolj podal izvajalcem, kot je bila npr. Tajči, kot pa uspešni rock skupini iz Sarajeva, mesta, ki je bilo nekoč sinonim za kvalitetno jugoslovansko popularno glasbo. Vseeno nekaj zgoraj že omenjenih tehtnico prevesi močno na pozitivno stran, tako da plošča kot celota deluje uglasbeno. Število komadov je višje kot na prvencu, saj se jih na "Smrt fašizmu" znajde celih trinajst, kar pa, kot rečeno, ne predstavlja nesrečne številke. Najdaljši med njimi je s petimi minutami prvi, najkrajši pa "Valcer", ki igra pičli dve minuti in pol.   

                                                                      Foto: www.plaviorkestar.net

petek, 09. februar 2018

Odštevamo: Soldatski bal (1985)

Kultni izdelek je eden kritiško najbolj prepoznanih in komercialno najbolj uspešnih albumov časa in prostora. Predstavlja več kot uspešen debi takrat še skoraj najstniške zasedbe iz Sarajeva, katera se ima albumu zahvaliti za kasnejši kultni status. Mehki, praktično pop komadi z značilnim melosom (pozno)jugoslovanskega rocka v povprečju trajajo dobre tri minute, tako da je delo osvobojeno epskih rockovskih napevov, v super šlagerjih, kot je npr. "Suada", ali pa ponarodelih komadih, kakršnih predstavnik je "Bolje biti pijan nego star", pa tako lahko uživamo ravno prav dolgo. Manj znano je, da so med snemanjem v Zagrebu sodelovala pomembna imena tistega časa, kakršno je denimo Aki Rahimovski (Parni valjak), ali pa Ivan "Firchie" Fece iz nesrečne beograjske institucije Ekaterina Velika. Vsekakor izjemno poslušljiva in uravnotežena plošča, ki se je težko naveličate.  

                                                                      Foto: www.plaviorkestar.net 

četrtek, 08. februar 2018

Mindhunter, s01e03 (2017)


Stvar se premika, čeprav ne preveč hitro, no, tudi ne dovolj hitro, a vendarle ne stoji (več) na mestu. Dobimo prvi uspešno (?) zaključeni detektivski primeren, žal pa ne spoznamo drugega psihopatskega morilca, ki sestanek s Tenchem in Fordom zavrne. Za zdaj. V tokratni epizodi se porodi tudi ideja o knjigi, ki naj bi jo partnerja napisala o svojih intervjujih z neuravnovešenimi zločinci. Predstavljala bi nekakšno edinstveno "in vitro" študijo, predlog pa poda dr. Wendy Carr, Tencheva stara prijateljica in morda (stara)nova avantura. Vseeno potek dogajanja, ki je privedel do dogodkov, po katerih se zgleduje serija, ostaja premalo pompozen. Saj vem, realizem je realizem in v resničnem življenju se velike stvari zgodijo brez glasbene spremljave v ozadju, vendar do neke mere vsi ljubimo karikiranje in sovražimo hladen socialni realizem. In neznane igralce ...

                                                                       Foto: IMDb

torek, 06. februar 2018

Senke nad Balkanom, s01e05 (2017)

Ob polovici prve sezone je serija ujela svoj ritem, ki je, zaenkrat vse tako kaže, tisti pravi. Stvari se razčiščujejo, dejanja pa povezujejo. Izvemo nekaj več o princu Đorđetu Karađorđeviću. Ta je očitno, kar smo slutili že med spremljanjem prejšnjega dela, oče sina prostitutke Mare. Makedonci se z Menihom dogovorijo glede prihodnjega poslovanja – procenti za svobodo Arsova. Pretkani Alimpije verjetno stoji tudi za umoroma tožilčeve žene in Majinega brata, izbrana pa je tudi že naslednja žrtev. Prva bi verjetno morala biti Maja Davidović sama, saj še vedno, kar se tiče poslovanje z Mirićevimi "proevropskimi" zavezniki, trmasto vztraja pri svojem, druga pa je bil njen brat, fotograf na tragični zabavi. Sedaj, ko je Menih končno lastnik spornih negativov, se bo na poti do farmacevtskega magnata odkrižal še generala Živkovića. Dragan Bjelogrlić je spretno izkoristil svojo vlogo za to, da se malo pocrklja z mlado in lepo Marijo Bergam, ko na koncu zleze na sivo kljuse, pa si usluge pač ne dela. Precej smešno je opazovati nizkoraslega igralca, kako nerodno jezdi po sicer lepo obsijani pokrajini, in prvič po dolgem času se mi je zgodilo, da sem pričel pogrešati hollywoodsko patetiko. Če že kritiziram, pa naj omenim še, da Jatagan mala deluje bolj vasica, kot zlovešča četrt glavnega mesta.

                                                                        Foto: IMDb

ponedeljek, 05. februar 2018

nedelja, 04. februar 2018

La isla mínima (2014)

Režija: Alberto Rodriguez
Scenarij: Alberto Rodriguez, Rafael Cobos
Igrajo: Javier Gutierrez, Raul Arevalo, Antonio de la Torre, Nerea Barros 


La isla mínima ali Marshland, kot so naslov prevedli pri Warner Bros., je sila dobro spisan in na enakem nivoju zrežiran triler s kar desetimi osvojenimi nagradami goya. V zgodovini podeljevanja sta jih več osvojila le dva filma (Morje v meni in Ay, Carmela!), zato pa ima Močvirje več nominacij od obeh, kar sedemnajst. Že to samo po sebi dovolj zgovorno priča o kvaliteti izdelka, neprimernega za ogled v multipleksu, kjer nered ustvarjajo zamudniki, kokice in srebanje sladkobne brozge z mehurčki. Ne, gre za film, katerega si je potrebno ogledati v miru, ob popolni osredotočenosti na detajle. Po tem mu je soroden odlični Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun, pri katerem trenutek nezbranosti hitro rezultira v prezrti podrobnosti in posledični izgubi rdeče niti. Hollywood se začuda še ni odločil posneti svoje različice, morda zato, ker Močvirje asociira na atmosfero iz prve sezone HBO-jeve serije Pravi detektiv (produkcija se je sicer pričela že pred njenim izidom), vsiljuje pa se tudi paralela z Nepozabnimi umori, katere je ošvrknil že Fincher ...

Moja ocena: 4/5

                                                                        Foto: IMDb

sobota, 03. februar 2018

Logan's Lucky (2017)

Moja ocena: 4/5

Prašičji parklji, lepotna tekmovanja za otroke, trdo kuhana jajca iz avtomata, umetna sol, NASCAR, avtomatski menjalniki ... Samo nekaj stvari, ki lepo opisujejo življenje v nekaterih predelih ZDA, stran od skrajnih koncev te države, kamor je postavljena večina hollywoodske produkcije. Režiser Steven Soderbergh se je vrnil k žanru, s katerim se je v preteklem desetletju ukvarjal največ in kateri je bil tema njegove triologije o Dannyju Oceanu in prijateljih (mimogrede, brez reference na te ni šlo). Gre za t.i. ""heist movie" oz. film o načrtovanju in izvedbi roparskega podviga.
Če se je dogajanje v prej omenjeni triologiji vrtelo okoli Las Vegasa, je tokrat zgodba postavljena v Severno Karolino (North Carolina) in Zahodno Virginijo (West Virginia, "Mountain Momma"). Čeprav Loganovi srečneži nikakor niso edini film s prizoriščem na "celinskem" predelu ZDA, pa so vsekakor v manjšini, predvsem kar se tiče novodobnih visokoprodukcijskih sestavljank. Film hkrati predstavlja parodijo in hvalnico določenega predela Amerike, ki ga tudi kulturološko dodobra popiše. Iz tega vidika ga lahko označimo za vsebinsko in lokalizacijsko svežega.
Večino svoje vsebine pa vseeno dolguje scenariju, za katerega je poskrbela Rebecca Blunt. Kdo? Natanko tako. Če se boste trudili z iskanjem biografije, filmografije ali pa osnovnih podatkov o dotični scenaristki, boste našli bore malo, reci in piši – nič! Veliko je bilo ugibanja, kdo za vraga je Bluntova, gre sploh za resnično osebo, je to režiserjeva žena, morda Soderbergh sam? Najverjetneje je ime res psevdonim, za katerim se, po našem mnenju, skriva Steven Soderbergh, ki je, nenazadnje, spisal tudi scenarij za enega svojih najodmevnejših filmov, Seks, laži in videotrakovi (Sex, Lies and Videotape, 1989). Kakorkoli že, scenarij za Loganove srečneže je vreden pohvale; inteligenten, gost, humoren, domiseln in prepleten. Gledalcu vsega ne ponudi na pladnju in ustvari nekaj suspenza, presenečenja in zadovoljstva ob lastnem odkritju, za kaj pravzaprav gre. Tako ima na videz brezsmiselno lakiranje ščurkov pretkan pomen, do katerega gledalec pride postopoma. In še je podobnih primerov. Scenarij je tudi ključna sestavina humorja oz. komike, ki tekom filma razprostre vse osnovne zvrsti (aja, ljubitelji serije Igra Prestolov boste prišli na svoj račun ...).
Humor in zgodba pa slonita tudi na likih. Brata Logan vsekakor predstavljata svojevrstna posebneža. Enemu je šepavost, posledica nesreče, preprečila vzpon do igranja v NFL, drugi pa je enoroki točaj ... (Proteza, ki jo nosi Clyde Logan, se že od začetka ponuja kot predmet, okoli katerega se bo vrtel kar lep del dogajanja.) Potem sta tu še (neumna) brata Bang, oz., boje rečeno, bratje Bang, saj je najstarejši med njimi temu primerno sorazmerno odpuljen. Upodablja ga Daniel Craig, aktualni Bond, ki se je za potrebe filma ne le znebil britanskega naglasa, temveč se naučil še "južnjaškega". Po meri krojeno obleko je tako zamenjal za črtasto zaporniško uniformo, lasni pigment pa odpihnil s peroksidom. Tu so še Seth MacFarlane, čigar predstava spominja na mešanico med Mikom Myersem in Jackom Blackom, Katie Holmes, za katero primejdun ne vemo, kdaj smo jo nazadnje videli v kakšnem filmu, David Denman, ki dokaj posrečeno upodablja njenega moža, ter Riley Keough, vnukinja samega Elvisa Presleyja, katera se počasi a vztrajno prebija med vidnejše mlade igralke (letos smo jo lahko videli že v finem It Comes at Night).
Do tu ste verjetno že dobili občutek, da so Loganovi srečneži dober "heist", kakršnih nasploh primanjkuje. Ne gre le za "kmetavzarskega bratranca Oceanovih enajst", temveč za povsem samostojen film, ki zna pridobiti kultni status, v kolikor seveda ne bo – verjetno niti ne planiranega – nadaljevanja. Asociacije so čudna reč, zato vsem, ki vam je/bo film všeč, predlagam še ogled Bančnega ropa (The Bank Job, 2008) in Popolnega dne (A Perfect Day, 2015). 

                                                                         Foto: IMDb

četrtek, 01. februar 2018

Mindhunter, s01e02 (2017)


Da je Mindhunter serija z znanimi obrazi za in neznanimi pred kamero, smo že omenili. No, vendarle bolje kot obratno, kar se, če smo iskreni, skorajda ne more pripetiti. Fincherjevi prijemi so opazni, režija pa zaenkrat najmočnejša točka serije. V tokratni epizodi dobimo celo izredno gledljivo montažo iz vsakdanjika popotovanj Tencha in Forda. Tu se vidijo režiserjeve izkušnje iz oglaševalskega sveta, kjer je potrebno ponuditi kar se da kompakten in jedrnat video izdelek, ki bo z najmanjšo možno "sekundažo" povedal vse in tako pritegnil potencialne stranke. Sama zgodba nas sicer ne privede daleč. Pogovori z razvpitim Edom Kemperjem so sicer zanimivi, a ne ponudijo prav dosti suspenza, ki tli v do sedaj dveh nerešenih primerih, na katere sta na svoji poti predajanaj znanja naletela protagonista. Scenarij sicer krepijo humorni sladkorčki, tokrat potavljeni predvsem med vrstice pogovora z množičnim morilcem, a se zaenkrat zdi – kaj smo pa pričakovali? –, da spremljamo serijo o dveh psihologih.   

                                                                         Foto: IMDb