Zadnje
obdobje je za razvoj slovenske filmske scene pravzaprav prelomno. Lani je Pr'Hostar, sicer nekoliko na silo,
postal najbolj gledan slovenski film, še aktualni Košarkar naj bo prav tako žanje izjemne uspehe, podobno pa velja
tudi za drame Rudar, Ivan in Družina. Prebujanja so tako
prišla v pravem času, izida pa sem se veselil zaradi dveh ključnih akterjev,
simpatičnega režiserja Petra Bratuše, ki je pred štirimi leti
lansiral za slovenske razmere (produkcijsko) nadpovprečno serijo Življenje Tomaža Kajzerja, in izjemnega
igralca Jurija Zrneca, ki se v zadnjem času redkeje postavi pred kamere. Pa je
film kot celota upravičil visoka pričakovanja?
Vsekakor je
ideja zgodbe zelo zanimiva, saj se je z
vprašanji, ki se porajajo tekom filma, soočil že vsak, ki je presegel zgodnja
dvajseta. Zanimiva je tudi sama predstavitev, preko ločenih zgodb treh
različnih parov, ki jih med seboj veže prijateljstvo iz najstniških let. In
marsikaj drugega. Če sta propadajoči Marcelo in Ula par še iz gimnazije ter
Robert in Jana relativno na sveže, sta Jonas in Karmen pravzaprav igralca,
katerih zgodba predstavlja predstavo v predstavi sami, kar je premeten
preobrat. Čeprav so z izjemo Jane vsi stari (šele) okrog 40 let in maturantska
leta služijo zgolj kot dober kontrast, so pravzaprav – gledano optimalno, kot
se je v času premiere izrazil Jurij Zrnec – že nekje na polovici svojega
življenja. 40 let – ni veliko, malo pa tudi ne. Vprašanje minljivosti,
dosedanjih dosežkov, krize identitete, zamujenih priložnosti ipd. vseskozi
lebdi v zraku in gledalec skupaj z liki premleva tudi svoje življenje. Različne
zgodbe posameznih parov lepo simbolizirajo prej omenjena vprašanja, vsem skupna
rdeča nit pa je, malo za šalo, malo zares: "High School Sweathearts Gone
Wrong". Scenarij (Peter Bratuša, Špela Levičnik Oblak), ki ga je pomagal
spisati Jurij Zrnec, je zasnovan premišljeno, zelo všečna je predvsem
kronološko nepopolna sinhroniziranost, kar smo letos občudovali že pri Dunkirku.
Kar se tiče
igralski predstav, je potrebno bolj ali manj pohvaliti vse udeležene. Zrnecu,
ki igra zatežen lik, humor kot pomagalo dobro služi tudi pri resnejših vlogah.
Morda je manj prepričljiv edino med jokom, kjer ga zasenči Katarina Čas, ki se
je tokrat odrezala presenetljivo dobro in ji morda filmske predstave, v katerih
lahko uporablja svoj materin jezik, delajo večjo uslugo kot tujejezični filmi.
Sebastian Cavazza lepo opravičuje izjavo, da ti dejstvo, da si sin igralca, pri
profesionalni uspešnosti pomaga ravno toliko, kot če si sin zdravnika, in svojo
delo opravi dobro. Saša Pavlin Stošić se prav tako odreže solidno, nekoliko
patetičen je zgolj njen "Happy Birthday Mr. President". Primož
Pirnat, poleg Časove Bratušin znanec iz Življenja
Tomaža Kajzerja, tudi tokrat ne razočara, enako pa lahko trdimo tudi za
njegovo soigralko, Jano Zupančič. Na neki točki šov ukrade Branko Šturbej, ki
sicer nastopa v stranski vlogi.
Izmed
tehničnih prvin je poleg režije potrebno izpostaviti fotografijo in montažo,
glasba pa se zdi dokaj ambientna, z zborovskim petjem "Od višine se
zvrti", ki jasno referira na Marcelovo pijano prepevanje na balkonski
ograji, celo nekoliko patetična. Lepo je predstavljena nočna Ljubljana, za
glavno kuliso pa ne služi njen center, temveč Šiška, s Plečnikovo Staro
cerkvijo kot ključno arhitekturno prvino. V ta del prestolnice je namreč
postavljeno stanovanje Marcela in Ule, zdi pa se, da je le-to za scenografijo
služilo že pri snemanju Bratušine zgoraj omejene nanizanke. Druga prostora izbora
sta meščanska garsonjera in hotelska soba, kljub temu, da včasih pogrešamo
dogajanje izza štirih sten, pa je to za sam potek zgodbe smiselno. Morda so
edinole nekoliko preveč razvlečeni posamezni prizori oz. njih scene. Zmoti še
sklepni dogodek, ki se ob svoji naravi zdi za slovenski film že kar klišejski,
in škoda je, da v dramah enkrat ne gre mimo tega.
Film si
je vredno ogledati v kinodvorani, predvsem je obvezen za vse ljubitelje dela
Petra Bratuše in Jurija Zrneca ter za tiste, ki so že vstopili v
"odraslo" dobo, v najslabšem primeru pa boste nekaj prispevali v
širši sklad slovenskega filma. Je ravno prav pretenciozen, da bo všeč
ljubiteljem "visoke umetnosti", in ravno prav humoren, da se boste
nekajkrat od srca nasmejali, poleg tega pa je pisanje njegove recenzije v
pozitivnem smislu enostavno in, upam, hvaležno delo.
Foto: IMDb
Ni komentarjev:
Objavite komentar