Če smo predlani
uživali ob gledanju ameriške neodvisne komične drame Dope, smo lahko lani takisto
počeli ob spremljanju otoškega Sing Streeta. V filmu ponovno
sledimo mladi igralski zasedbi (ki je tokrat še za odtenek mlajša), glasbeno
dogajanje pa je preseljeno v osemdeseta leta. Mladi Conor se na novi šoli
zaradi hipne ljubezni do dekleta iz dekliškega doma odloči ustanoviti band.
Mentor tega početja je njegov starejši brat Brendan, ki Conorju odkriva
glasbene fenomene, kateri so zaznamovali njegovo generacijo. Tako lahko tekom
zgodbe vidimo (ne pozabite, da smo že v dobi MTV-ja) in slišimo kopico jezdecev
britanskih glasbenih lestvic iz prve polovice osemdesetih let, vse od Duran
Duran pa do Spandau Balleta, vmes pa se, sicer prikupno zakamuflirana, najde še
kakšna bolj subtilna referenca, kot je to za primer “obračun z noži” na šolskem
plesu, sekvenca, ki je direktno vzeta iz videospota za hit Beat It.
Glasbeno spremljavo, pri kateri je treba omeniti, da res ni bila izbrana na
prvo žogo, lepo dopolnjujejo tudi skladbe, ustvarjene posebno za potrebe filma,
ki jih izvaja Conorjev band z imenom Sing Street.
Če se pomudimo še nekoliko pri igralski zasedbi, je treba med
le-to izpostaviti igralko v glavni ženski vlogi, Lucy Boynton, ki se je znašla
naravnost odlično in s svojo prikupnostjo gotovo kupila dobršen del gledalstva,
saj je njeno flirtanje s Ferdio Walsh-Peelom izpadlo zelo naravno, odprto ter
razigrano. Kar se tiče ostale zasedbe, ji nesolidnosti, če ne drugega zavoljo
rosnih let, ne moremo očitati, lahko pa pripomnimo, da Walsh-Peelo v vlogi
Conorja izgleda dosti bolj smrkavo kot Dean-Charles Chapman, igralec, na
katerega zelo spominja in kateri je v Igri prestolov do
“kraljevega pristanka” upodabljal Tommna.
Scenografija in kostumografija dobro ujameta vzdušje
osemdesetih, ob slabši resoluciji slike bi celo utegnili pomisliti, da gledamo
del serije o Jadranu Krtu. Tudi glasbeno-kulturni vidik desetletja je lepo
zajet; družina uživa ob gledanju zdaj že legendarne oddaje Top of The
Pops, prikazana sta vpliv MTV-ja in razmah glasbene videoprodukcije. Na
tem mestu je zabavno opazovati reakcijo očeta družine Lalor, ki na moderne
izvajalce tistega časa gleda z prezirljivim začudenjem, češ “Niso ravno Beatli,
kaj?”. Zanimivo je, kako starejši ljudje na moderno glasbo gledajo z viška.
Tako so verjetno v šestdesetih letih Beatle podrejali izvajalcem, kot je bil
denimo Bing Crosby, danes pa je situacija podobna ravno, če med seboj
primerjamo trenutno popularne glasbenike in skupino Duran Duran. Bo že držalo,
da je nostalgija hrepenenje po zlatih časih, ki se nikoli niso zgodili.
Režiser John
Carney je film posvetil vsem bratov širom sveta, poleg bratske ljubezni in
solidarnosti pa odkriva še teme, kot sta družinska disfunkcionalnost in
odraščanje v nasilnem okolju, pa naj se gre za kakršnokoli obliko nasilja, tako
doma, kot v šoli. (Ko že omenjamo šolo, velja pripomniti, da je režiser
nekdanji učenec šole Synge Street, ki je kot snemalna lokacija in središče
dogajanja služila tudi v filmu.) Poleg vsega že naštetega ga odlikujejo komični
elementi in drzen konec. Če ne drugega, vas bo Sing Street spomnil,
kako dobra je bila pravzaprav glasba v osemdesetih, desetletju moderne
renesanse, ki nas je, tako National Geographic, ustvarilo.
Foto: IMDb
Ni komentarjev:
Objavite komentar