Woody Allen se ne misli ustaviti. Ta ultra produktivni
filmski ustvarjalec, nekakšen hollywoodski Stephen King, ki svoje projekte že
po pravilu tako zrežira, kot tudi spiše, nam praktično vsako leto servira nov
izdelek. Do sedaj se je kot režiser preizkusil že 53-krat, kot scenarist pa
celo 76-krat, če štejemo še televizijske serije, dokumentarce, kratke in
televizijske filme.
Posvetimo se zdaj Kavarniški
gospodi. Zgodba je postavljena v trideseta leta prejšnjega stoletja,
razpeta pa je med Los Angelesom, konkretno Hollywoodom, in New Yorkom. V filmu
je opaziti nekaj tipičnih Allenovih elementov, kot so čudna naključja,
nenavadna sosledja dogodkov, črn humor, mešanje tragike in komike
itd. Igralska zasedba je, kar se Allenovih filmov tiče, sveža. Če se
nekoliko pomudimo pri le-tej (po abecednem vrstnem redu): Steve Carell je zelo
soliden, Jesse Eisenberg razigran, Blake Lively ohranja dobro ime iz Brezčasne Adaline, Kristen Stewart
podobno kot Carell solidna, le brez zelo, prezreti pa nikakor ne gre tudi
ostalih.
Že uvodni nagovor pripovedovalca, glas Woodyja Allena, je
namignil, da lahko v filmu pričakujemo barve, in res nam jih ta servira z
igranjem s svetlobo: vse odtenke rumene, oranžne, rdeče in zlate, ob
najrazličnejših delih dneva. Uporaba “barvanja” je morda najbolj očitna takrat,
ko se v Philovi pisarni prvič pojavi Vonnie. Kader, ko se kamera osredotoči na
njen s svetlobo obsijan obraz, odlično predstavi njeno nadaljnjo vlogo v filmu
– vlogo usodne ženske. Allen je za potrebe filma vpregel s tremi oskarji
nagrajenega direktorja fotografije, Italijana Vittoria Storara, ki je svoje
mojstrstvo že dokazal v Apokalipsi zdaj, Rdečih in Zadnjem
kitajskem cesarju. Pohvaliti moramo še scenografijo, kostumografijo in
glasbeni ambient.
Film je, vsaj v začetku, postavljen v Hollywood zlate dobe, seveda poln
različnih referenc na igralce (Spencer Tracy), filme (The
Woman in Red), studie (MGM) in celo na bejzbol (Babe Ruth). Hkrati lepo
prikaže zakulisje industrije, kjer so resnični “igralci”, strici iz ozadja, ki
služijo prave denarce, skriti pred neželenim bliščem in medijsko pozornostjo.
To raje prepustijo napol nadarjenim lepoticam z ameriškega podeželja, ki si s
priigranimi zelenci kupijo hišo na Beverly Hillsu, pa tudi alkohol, pomirjevala
in droge, ter tako, vsaj za nekaj časa, uživajo v tako želenem življenju.
“Ignorance is bliss.” “And curse,” bi dodal, hkrati pa je pameten možakar nekoč
dejal “Happiness in intelligent people is the rarest thing I know”. Pa
oprostite za nekaj angleščine.
Kavarniška
gospoda je simpatičen film brez pravega moralnega, narativnega
epiloga, a tega pravzaprav ne potrebujemo, saj se zgodba konča ravno tam, kjer
bi se mogla, čeprav bi jo lahko spremljali še kakšno minuto več. Lahko rečemo,
da bolj kot na zgodbo z uvodom, jedrom, zaključkom in gosto prepredeno rdečo
nitjo spominja na nekakšno kroniko. Na splošno gre za simpatičen izdelek, ki pa
kaj več kot to žal ni, kar pa ne pomeni, da si ne splača vzeti ure in pol časa
za ogled.
Foto: IMDb
Ni komentarjev:
Objavite komentar