War Dogs (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Vojni psi je z resničnimi dogodki navdihnjena zgodba o dveh ameriških “hustlerjih”, ki predstavljata vse, kar je s to državo narobe. Sla po denarju, preprodaja orožja, poslovne prevare; v filmu naletimo tudi na objestne šale in stereotipen prikaz jugovzhodne Evrope (prav zanimiva je meglena Tirana, medtem ko v Miamiju ves čas sije sonce) ter Bližnjega vzhoda. Kljub vsemu ta z dokaj dobro pripravljenim scenarijem le postreže z nekaj zanimivi sekvencami.

Kot že omenjeno, nas scenarij, ki ga je pomagal spisati režiser filma, Todd Phillips (triologija Prekrokana noč in Draga, počakaj, sem na poti), seznani z nekaj zanimivimi tehničnimi dejstvi iz orožarske industrije ter vedoželjnega gledalca sili k obračanju številk. Tudi lika sta solidno spisana (o tem več kasneje), izstopa pa še nekaj komičnih sekvenc in dialogov. Kljub temu gre pri konkretni izvedbi za dokaj šablonsko zgodbo, videno že (pre)večkrat: zabaven začetek s predstavitvijo glavnih protagonistov, dobra glasbena podlaga, katera pomaga ustvariti vzdušje (izbor je pripravil Cliff Martinez, resda pa so posamezne pesmi v kakšnem drugem filmu že bolje delovale … ), zaplet, ki komedijo prevesi v dramo, resetiranje dogajanja in epilog. Pravzaprav so Vojni psi nekakšna mešanica med Gospodarjem vojne, od katerega so si izposodili osnovni koncept, in Volkom in Wall Streeta, pri katerem so našli nekaj scenaristični idej. In Jonaha Hilla. Dodajte še ščepec referenc iz De Palmovega Brazgotinca in imate jih.

Ko smo ravno pri stvareh, razvidnih že iz napovednika, naj ponovno omenimo Jonaha Hilla, ki je skrbel predvsem za komično plat dogajanja. Igralec je (spet) pridobil kar nekaj telesne teže in prav srhljivo spominja na pokojnega stanovskega kolega Chrisa Penna. Gotovo ne moremo zanikati, da njegov nastop premore določeno mero svojevrstne zabavnosti, kot tudi ne tega, da je lik Efraima odlična karikatura pravega trgovca z orožjem, čeprav cenenosti, kot je na primer njegov značilen smeh, ponovno prispevajo k šablonskosti. Na drugi strani je Miles Teller njegova protiutež in če smo Hilla primerjali s Chrisom Pennom, lahko njega označimo za Toma Cruisa. Mimogrede, resnični David Packouz, ki ga Teller upodablja, se na začetku filma kot pevec s kitaro pojavi v domu za ostarele. (Resnični Efraim Diveroli je bil medtem že izpuščen iz zapora.) Kar se tiče ostale zasedbe, nam ostanejo še Ana de Armas, Kevin Pollak in Bradley Cooper, ki je prevzel tudi vlogo koproducenta. Prva se v vlogi Packouzovega dekleta in matere njegove hčerke odreže solidno, njen španski naglas pa, glede na to, da je osredje zgodbe postavljeno v Miami, deluje avtentično. Pollak je po dolgem času prava osvežitev, medtem ko Cooper z vlogo širi svoj umetniški razpon.

Vojni psi so z dokaj zanimivim scenarijem na kratko film, ki bazira predvsem na komičnem in lahkotnem prikazu resničnega dogajanja ter katerega realizacija je povsem povprečna, brez presežkov v režiji, fotografiji, montaži itd. Gledalce utegne bolj pritegniti letošnji Prava fanta, kjer prav tako ob dokaj kompleksni zgodbi in komični noti z dobro medsebojno kemijo prepričujeta Ryan Gosling in Russell Crowe.         

                                                                                                       Foto: IMDb