"I wish I had
cancer." Moja ocena: 3.5/5
Moj zadnji "dolg" do zmagovalcev najprestižnejših kategorij letošnjih Oskarjev. Pravijo, da umrlim ni težko, saj so mrtvi, težko je drugim. Enako naj bi veljalo za neumne. Morda bi si kdo intuitivno ali pa celo iz opažanj mislil, da podobno velja za obolele za Alzheimerjevo boleznijo, vendar že zgornji citat Alice Howland misel ovrže. In film to lepo pokaže. Grozno je, ko veš, kaj te čaka, ko si še dovolj "priseben", da opažaš, kako toneš. Grozno je (in tu spet tako za bolnike kot svojce), ko noge ubogajo, glava pa ne več. Ciniki bi na zadnji stavek morda ugovarjali, češ "samo poglej nogometaše, se imajo čisto v redu", a to je že druga zgodba. . . Alzheimerjeva bolezen je stanje, ki ga ljudje pogosto mešajo, če ne enačijo, s starostno pozabljivostjo. O bolezni je relativno malo znanega, (pre)malo se o njej govori, čeprav se nam ravno s staranjem prebivalstva počasi, a zanesljivo, bliža manjša epidemija te nevrodegenerativne bolezni. Počasi pravzaprav že vsi lahko citiramo Alice, ko na vprašanje mlajše hčerke, če je poznala koga, ki je umrl za AIDS-om, odgovori: "Oh yeah, honey. Everybody did." Da pa Alzheimerjeve bolezni ne gre nujno enačiti s starostjo, tako kot smo se to že naučili za sive lase in plešanje, nam pokaže film. Alice namreč zboli za redko, dedno obliko, ki prizadene mlajše osebe. Še huje je, ko po genetskem testiranju starejša hči izve, da tudi ona nosi gen, ki je pri njeni mami, ter bo sčasoma tudi pri njej, sprožil nastanek bolezni. Juliane Moore (najbolj sem si jo, verjetno presenetljivo, zapomnil po vlogi v The Big Lebowski), ki je bila v kategoriji za najboljšo žensko glavno vlogo na letošnjih Oskarjih brez neformalne konkurence, suvereno odigra vlogo ženske srednjih let, katere kognitivne funkcije prično upadati. Bolj kot Moore-ova me je (pozitivno) presenetil Alec Baldwin (najbolj sem si ga zapomnil pravzaprav po nobeni vlogi), ki v filmu prevzame vlogo njenega moža. Torej, popolna, ljubeča, uspešna, intelektualno razvita družina se naenkrat znajde pred velikim izzivom za vse družinske člane. Po kopici bolj ali manj dobrih filmov o bolnikih z virusom HIV in rakom, je bil že (spet) čas za poučen in dober prikaz epidemije današnje dobe. Ravno prav dolg, najbolj zgovorne pa so morda zadnje (dobre) tri minute. . .
Moj zadnji "dolg" do zmagovalcev najprestižnejših kategorij letošnjih Oskarjev. Pravijo, da umrlim ni težko, saj so mrtvi, težko je drugim. Enako naj bi veljalo za neumne. Morda bi si kdo intuitivno ali pa celo iz opažanj mislil, da podobno velja za obolele za Alzheimerjevo boleznijo, vendar že zgornji citat Alice Howland misel ovrže. In film to lepo pokaže. Grozno je, ko veš, kaj te čaka, ko si še dovolj "priseben", da opažaš, kako toneš. Grozno je (in tu spet tako za bolnike kot svojce), ko noge ubogajo, glava pa ne več. Ciniki bi na zadnji stavek morda ugovarjali, češ "samo poglej nogometaše, se imajo čisto v redu", a to je že druga zgodba. . . Alzheimerjeva bolezen je stanje, ki ga ljudje pogosto mešajo, če ne enačijo, s starostno pozabljivostjo. O bolezni je relativno malo znanega, (pre)malo se o njej govori, čeprav se nam ravno s staranjem prebivalstva počasi, a zanesljivo, bliža manjša epidemija te nevrodegenerativne bolezni. Počasi pravzaprav že vsi lahko citiramo Alice, ko na vprašanje mlajše hčerke, če je poznala koga, ki je umrl za AIDS-om, odgovori: "Oh yeah, honey. Everybody did." Da pa Alzheimerjeve bolezni ne gre nujno enačiti s starostjo, tako kot smo se to že naučili za sive lase in plešanje, nam pokaže film. Alice namreč zboli za redko, dedno obliko, ki prizadene mlajše osebe. Še huje je, ko po genetskem testiranju starejša hči izve, da tudi ona nosi gen, ki je pri njeni mami, ter bo sčasoma tudi pri njej, sprožil nastanek bolezni. Juliane Moore (najbolj sem si jo, verjetno presenetljivo, zapomnil po vlogi v The Big Lebowski), ki je bila v kategoriji za najboljšo žensko glavno vlogo na letošnjih Oskarjih brez neformalne konkurence, suvereno odigra vlogo ženske srednjih let, katere kognitivne funkcije prično upadati. Bolj kot Moore-ova me je (pozitivno) presenetil Alec Baldwin (najbolj sem si ga zapomnil pravzaprav po nobeni vlogi), ki v filmu prevzame vlogo njenega moža. Torej, popolna, ljubeča, uspešna, intelektualno razvita družina se naenkrat znajde pred velikim izzivom za vse družinske člane. Po kopici bolj ali manj dobrih filmov o bolnikih z virusom HIV in rakom, je bil že (spet) čas za poučen in dober prikaz epidemije današnje dobe. Ravno prav dolg, najbolj zgovorne pa so morda zadnje (dobre) tri minute. . .
Foto: IMDb
Ob ogledu sem se
asociativno spomnil na Amour (2012), Dallas Buyers Club (2013) in The Normal
Heart (2014).
Ni komentarjev:
Objavite komentar