Zgodba o dr. A

To ni zgodba o dr. A. Ampak jo bom vseeno povedal. Dr. A je star 45 let. Je specialist plastične kirurgije, kar je za nauk zgodbe, kot boste videli, kar precej pomembno. Ampak ne prehitevajmo.

Dr. A je bil v osnovni šoli in na gimnaziji med najboljšimi učenci, da ne rečem v samem vrhu. Srednješolsko izobraževanje je dovršil kot zlati maturant. Vpisal se je na medicinsko fakulteto. Po sedmih letih študija (eno leto je "žrtvoval", pa kaj, zdaj mu je tako ali tako žal, da ni še kakšnega ... ) je opravil zadnji izpit in postal doktor medicine. Sledilo je šest mesecev pripravništva, nato je bil dve leti sobni zdravnik, saj razpisa za delovno mesto na željenem oddelku ni bilo ‒ kljub temu, da je tam visel že od prvih letnikov fakultete ‒, končno pa je vendarle pridobil tako željeno specializacijo. Sledilo je še šest let usmerjanja v ozko področje medicine, ki z ostalimi nima kaj dosti skupnega, šele po tem je postal specialist. In sedaj jih ima 45. Aja, vmes se je poročil, dobil otroke in malo tudi postaral, čeprav si slednjega ne prizna. Ob ponedeljkih in torkih dela izključno v zasebni ustanovi, kjer samoplačniško opravlja estetske posege in sprejema bolnike, ki si lahko privoščijo obravnavo mimo čakalne vrste javnega zdravstva. Sredo, četrtek in petek preživi v univerzitetni bolnišnici, kjer je zaposlen za preostalih 60 % časa. Tam so mu hočeš nočeš podali soglasje za delno zaposlitev, saj bi sicer dr. A univerzitetno bolnišnico zapustil in se za 100 % časa zaposlil pri zasebniku, kjer bi še pomagal ljudem, ampak morda malo manj. In manj bi imel od tega. Ne seveda v finančnem smislu, to nikakor, a manj bi bilo moralnega zadoščenja in strokovnih izzivov.

Problem nastopi, ker je na volitvah zmagala populistična stranka, ki si je za cilj programa zadala ukinitev možnosti dela zdravnikov v javnih in zasebnih ustanovah hkrati (ker: proletariat!). Dr. A je tako postavljen pred odločitev: ali se ponovno za 100 % delovnega časa zaposli v zmahani in slabo upravljani univerzitetni bolnišnici, ali pa za enak delež časa v moderni zasebni.

Vrnimo se nekaj vrstic nazaj. Omenil sem, da je star 45 let, mož, oče, malo pa tudi že star. Poudarek na malo, nikakor ne na star! Tistih 60 % časa, ki ga preživi v univerzitetni bolnišnici, mu res daje moralno in strokovno zadoščenje, ampak na račun tega je manj z družino, domov prinese manj denarja za poplačilo kredita (ja, tudi tega si je nakopal ... ) in več slabe volje. Zadnje čase so bolniki zahtevni. Pa ne samo to, tudi nesramni. (Predvsem tisti v univerzitetni bolnišnici, natupirane dame ob ponedeljkih in torkih popoldne pa malo manj.) In zdi se mu, to pa čisto zares, da ga javnost ne ceni prav dosti.

Prosim vas, da se postavite v njegovo kožo. Kako bi se odločili?

 

Epilog: Zgodba je plastičen ‒ sem rekel, da je specializacija dr. A za nauk zgodbe pomembna! ‒ primer, ki opisuje stanje, v katero vodi politična in medijska gonja. Zakaj bi se morali strokovnjaki odločati, ali bodo do zvrnitve v grob raje zganjali samo vrhunsko medicino ali se prepustili izključno bolje plačani rutini? Mar ni bolnikom v interesu, da vrhunskih strokovanjakov iz javnega zdravstva ne premami ugodnejši urnik in višje plačilo zasebnega ali, če hočete, samoplačniškega sektorja?

Močno upam, da bo večina še pravočasno spregledala in prenehala nasedati tistim, ki se bojujejo za "robustno javno zdravstvo" in proti "dvoživkam". Kajti resnično me skrbi, da bo rezultat tega razdelitev zdravstva na dva povsem ločena svetova, ki bosta delovala vzporedno; državnega in samoplačniškega. Javnega, kolikor ga sploh je, ne bo več. In katerega mislite, da bo izbral dr. A?

 

Pripis: Dr. A je povsem izmišljena oseba, vendar vsaka podobnost z resničnim zdravnikom nikakor ni slučajna niti naključna!