Računovodja, projekt igralca in filmarja Bena
Afflecka, režiserja Gavina O’Connorja (Warrior)
in scenarista Billa Dubuqueja (podobnost z njegovim prvencem Sodnik je očitna), je akcijska
kriminalna drama, ki je pred izidom obljubljala veliko. So bila pričakovanja
izpolnjena?
Že sama igralska zasedba na čelu z zgoraj omenjenim Affleckom je razmeroma
pestra. Anno Kendrick ponovno vidimo izven lahkotnejšega projekta, oskarjevec
J. K. Simmons prevzame vlogo policijskega uradnika, Jon Bernthal je klasični
robatež, Jeffrey Tambor spomni na Odbito
rodbino, John Lithgow pa … no, ne izdajmo vsega. Skratka, vse glavne face
delujejo rutinirano, povečini znotraj vlog in likov, s katerimi so se že
proslavile, edina izjema je protagonist. Bena Afflecka namreč nikakor ne kupim
kot (površno predstavljenega) avtista. Njegov videz pač veliko bolj spominja na
Batmana kot pa na Raymonda iz Rain Mana,
kakor klišejsko se to že sliši.
Poleg vsega je, kot že omenjeno, podoba avtističnega genija
predstavljena skrajno površinsko in hollywoodsko, Affleck pa je avtist takrat,
ko to od njega zahteva scenarij. Scena, v kateri vstopi v sobo, kjer za mizo
spi Kendrickova, ga nikakor ne predstavlja kot avtista. Nisem strokovnjak,
vendar se mi zdi, da avtist v izogib čudni in neprijetni socialni situaciji ne
bi poizkušal ponovno zapreti vrata, da bi opozoril na svoj prihod, mar ne?
Skratka, računovodja bolj kot avtist deluje kot nekdo s skrajno obliko
obsesivno-kompulziven motnje, ki je povrhu še sorazmerno introvertiran.
Še en minus in zgolj scenaristična figura je analitičarka Medina, ki skozi
film odkriva računovodjino identiteto. Lik je spisan površinsko, predstava
medla; kot rečeno: Medina je tu zato, ker za potrebe toka zgodbe pač nekdo mora
biti. Podobno kot oskrbovanci nevroznanstvene institucije, ki kljub letom svoje
vloge odigrajo tako slabo, da je to že skoraj komično.
Če se oddaljimo od igralcev in likov, je potrebno na prvem mestu okrcati
rabo številnih kliše elementov. “I’ll find you” so izustili že številni filmski
skrivnostneži, hladnokrven strel med dramatičnim vedenjem ustreljenega je
klasika že vse od Indiane Jonesa,
podoba ostarelega para, na katerega se naveže junak, pa od Supermana. Na drugem mestu negativno
kritiko zasluži motiv predvidljive in patetične bratske romance, ki je kaplja
čez dramaturški rob.
A zakaj Računovodja,
glede na oceno, vendarle ne razočara? Film je precej gledljiv, za kar se ima
zahvaliti nelinearnemu toku zgodbe, ki nam kot kamenčke v mozaiku ponuja
manjkajoče drobce skrivnosti iz preteklosti, bolj ali manj posrečenim preobratom
(tisti končni, ki bo dodobra predramil igralce igričarske franšize “Hitman”, še
posebej preseneti) in premeteni računovodsko-tehnični plati filma, ki
opravičuje njegov naslov. Za trenutek boste morda celo podvomili o generalnem
negativcu … Morda bi veljalo Računovodjo označiti
za vrhunski televizijski film, s tem v kali zatreti gledalčeva globlja
pričakovanja, čarom in presenečenjem pa razgrniti rdečo preprogo. Tako bi
namesto o “guilty pleasure”-ju lahko govorili tudi o dobrem filmu.
Skratka, Računovodja za
kratkočasenje vsekakor pride prav. V njem je dovolj akcije, kriminalke,
misterija, trilerja, drame in tudi komedije, da utegne služiti kot solidno
filmsko potešilo.
Foto: IMDb
Ni komentarjev:
Objavite komentar