Allied (2016)

Ocena: 4/5

Napovedniki, morda zdaj bolj kot kadarkoli prej, uničujejo izkušnjo ob ogledu filma. Morda pa so krivi filmi sami. “Trailer”-ji namreč prikažejo glavni zaplet zgodbe, ki pa se lahko v poteku igralnega časa izpostavi dokaj pozno. In ravno to je glavni problem Zaveznikov. Skratka, če si filma še niste ogledali in ga želite doživeti v vsem sijaju, te recenzije ne berite.

Začetek zgodbe nas popelje v romantično Casablanco, ki ima v filmski zgodovini že zagotovljen poseben kult. Tam se spoznata dva vizualno osupljiva vohuna: Max Vatan, ki pospremljen z dokaj očitnim CGI-jem pristane kar v puščavi, in Marianne Beauséjour, ki ga obkrožena z lokalno smetano pričaka v središču mesta. Že sama glavna igralca sta prva puhlica, izpostavljena že za rane dobe Hollywooda, kateri si ne sme dopustiti (oz. mu ne dopusti publika?), da bi ne-karakterne vloge zaupal igralcem povprečnega izgleda. Kakorkoli, medtem ko se dvojec pripravlja na skrivno misijo – ubiti tamkajšnjega  veleposlanika Tretjega rajha – si ustvarjalci vzamejo čas za razvoj ljubezenske zgodbe, zapeljevanje, dialoge in prizor hladnokrvnega umora v telefonski govorilnici, dogajanje pa vrhunec, vsaj za zaprisežene filmofile, doseže s pojavom nemškega igralca Augusta Diehla, ki je močna, dobra in morda nenamerna referenca na Neslavne barabe. Diehl ponovno igra SS-ovskega veljaka, ki pa tokrat kljub vljudnem provociranju in sumničavosti ne uspe razkriti vsiljivcev. Nasprotno, v dokaj napeti in dobro posneti akcijski sekvenci nato, kot še nekaj drugih, konča osvinčen. Sedaj pa se začne zares …

saj preidemo v čas izpostavitve glavnega zapleta, ki je bil prikazan že v napovedniku. Ob vsej idili, ki je nastala po dogodkih v Casablanci (poroka, otrok, izjemno romantični London sredi vojne vihre … ) je sicer tudi najbolj naivnemu gledalcu jasno, da se bo nekje zapletlo, vendar za napovednik amnestičnega razvoj dogodkov vseeno nekoliko preseneti. Kdor je zaplet vnaprej poznal, je namreč prikrajšan ne samo za presenečenje ob razkritju le-tega, temveč je mimo njega odletela vsa dotedanja predzgodba, v kateri je, kot zgoraj omenjeno, moč najti nekaj solidnosti. Morda velja na tem mestu omeniti še eno izmed puhlic, in sicer v obliki poroda pod od sovražnih letal zakritim nočnim nebom. Ko Marianne Maxu pred še zadnjo izpostavitvijo povišanega znotrajtrebušnega tlaka, ki bo na plano povil njuno takoj po rojstvu jokajočo hčerko, veli, da je tukaj in zdaj in pred Bogom in pred njim takšna, kakršna je v resnici, gledalec sicer dobi nenadno potrebo po izpraznitvi vsebine svojega želodca, vendar retrogradno zadeva deluje, saj potrjuje pristnost Mariannine ljubezni, poleg tega pa predstavlja kontrast nadaljnjemu razvoju zgodbe.

Zdaj že lahko povemo, da je Marianne pravzaprav (zelo verjetno) nemška vohunka. Drobec za drobcem nato odkrivamo ozadje zgodbe in Maxu sledimo na njegovem spretnem pohajkovanju do resnice. V tem delu filma ponovno odkrijemo nekaj suspenza, dobre akcije in Pittove možatosti. Pozoren gledalec v glavi že premleva možne zaključke zgodbe (ona je vohunka – umreta oba; ona ni vohunka, on ji ne verjame – umre ona; itd.), ta pa se konča morda najbolj predvidljivo, a vseeno, zahvaljujoč Pittovi obrazni mimiki, čustveno. Prizor, ko se oče in hči leta kasneje sprehajata po obljubljeni destinaciji, doda še piko na i.

Skratka, Zaveznika, najnovejši izdelek režiserja Roberta Zemeckisa in scenarista Stevena Knighta, predstavlja solidno popestritev vsakega večera v dvoje, saj bo nežnejši spol zagotovo kupil s svojo romantičnostjo, fantje pa boste, upam si trditi, da tudi med solo ogledom, uživali v njegovi vohunski misterioznosti.

                                                                       Foto: IMDb