Ah-ga-ssi (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Malo je filmov, ki so leta 2016 javnost razburili tako, kot je to uspelo Služkinji južnokorejskega režiserja in scenarista Chan-wook Parka, najbolj znanega po kultnem misteriju Stari (Oldeboi). Morda lahko delo, kar se tega tiče, primerjamo edino z Verhoevenovo Ono (Elle), saj je obema skupna perverzna seksualna nota, ki ju ločuje od ostalih, hkrati pa gre za dve zelo dobro sprejeti “tujejezični” stvaritvi. Korejski film sicer v svetovnem merilu kotira dokaj visoko in lani smo poleg Služkinje prejeli še toplo sprejeto akcijo grozljivko Train to Busan.

Če se najprej dotaknem pozitivne plati, je potrebno v prvi vrsti pohvaliti vizualno podobo, ki nas zadane prej kot dovršen scenarij. Tu v kakšni izmed svojih recenzij že drugič izpostavljam južnokorejskega direktorja fotografije Chung-hoon Chunga, Parkovega starega znanca, ki sem ga prvič omenil pri kritičnem razčlenjevanju filma Me and Earl and the Dying Girl. Svojevrstna umetnost je na filmsko platno prenesti tako čudovito fotografijo daljnovzhodne pokrajine in posamezne zares dovršeno posnete kadre, za kar je potrebno ustvarjalcem zares čestitati. Mnoge izseke si lahko filmski sladokusci brez težav namestijo kot ohranjevalnike zaslona in uživajo v začudenih in tudi zavistnih pogledih naključnih opazovalcev. Kar se tiče osupljive vizualnosti pa si ne smem privoščiti, da ne bi izpostavil še razkošnih scenografije in kostumografije.

Kot že omenjeno, je druga prvina Služkinje njen scenarij. Velja omeniti, da je ta nastal na podlagi romana “Žeparka” iz leta 2002, avtorice Sarah Waters, ki je med drugim preveden tudi v slovenščino. Originalna zgoda je sicer postavljena v viktorijansko Anglijo, a sta jo Seo-kyeong Jeong in režiser Park spretno predrugačila in umestila v iz strani Japoncev okupirano Korejo, torej nekam med obema vojnama. Scenarij nas šokirana na več ravneh in nenehno sili k razmišljanju ter pogledu na dogajanje iz različnih zornih kotov. Posebnost filma je vsekakor njegova seksualna eksplicitnost, katera zajema motive homoerotike, sadomazohizma, pedofilije in incesta. Tu sta glavni akterki v času snemanja 33-letna Min-hee Kim in 25-letna Tae-ri Kim. Vmes se seveda znajdejo tudi brutalno nasilni prizori kot taki, kjer pobudo prevzame moški par, a z veliko manj občutka za romantiko. Na žalost sta ravno seksualnost in nasilje tisto, po katerem si bo večina film najbolj zapomnila.

Kljub temu je treba zapisati, da ta premore več lezbične homoerotike kot kako drugače razburljivih momentov. Zgodba sestoji iz treh delov. Prvi je razvlečen in postane zanimiv šele na samem koncu, drugi je nekoliko boljši, predvsem na račun razkritja tretje plati zgodbe, zadnji pa je po vznemirljivosti nekje vmes. Na začetku izvemo za osnovno prevaro, nato za dvojno igro, na koncu pa, da gre pravzaprav za trojno. Kljub vsemu večji preobrat izostane, praktično edini se zgodi na koncu prvega dela, ko tudi sama zgodba doživi vrhunec. Toda pozno ter le za kratek čas.

Morda bi bilo Služkinjo zanimivo videti v hollywoodski različici, pod taktirko režiserja, kot je denimo David Fincher, ki je za potrebe zahodnega tržišča uspešno prikrojil že švedski triler Dekle z zmajskim tatujem (The Girl with the Dragon Tattoo). Bojim sicer se, da bi se pri produkciji pojavili problemi podobni tistim, na katere je naletel Paul Verhoeven med iskanjem ameriških financerjev in igralcev za njegovo Ono, a se zdi kljub temu vredno poizkusiti. In spet smo na začetku.

                                                                         Foto: IMDb