The Magnificent Seven (2016)

Moja ocena: 3.5/5

Akira Kurosawa je s svojimi filmi, najkonkretneje morda s Sedmimi samuraji, vplival na mnoge sodobne avtorje, kar se lepo kaže skozi dela, kot je npr. franšiza Vojna zvezd. Temu ustrezno so preko Atlantika že leta 1960 pripravili Sedem veličastnih, kjer se je sedmerica takrat najbolj robatih, možatih in neustrašnih hollywoodskih igralcev vživela v rešitelje izkoriščane mehiške vasi. 56 let kasneje so se vrnili, domnevno še bolj robati, še bolj možati in še bolj neustrašni. Pa so kos legendam, kot sta Yul Brynner in Steve McQueen?

Novodobnih Sedem veličastnih je dober poklon in soliden “remake” starejšega brata dvojčka (“čaki, kaj?”). Glede na tempo, ki ga gledalec dandanes pričakuje od tovrstnega žanra, je temu primerno dinamičen in manj linearen, čeprav še vedno ohrani preprosto osnovno zgodbo, ki je tako značilna za vestern nasploh. Premore sicer nekaj klišejev, ki pa niso pretirano moteči, ob tem pa ohranja sposobnost presenetiti gledalca in ustvariti skorajda zavidljiv suspenz. Akcijske scene si je Antoine Fuqua zamislil in tudi realiziral zelo dobro, posebej velja omeniti poslednji spopad, ki je primerno raztegnjen in ponudi tisto pravo “streljačino”. Vmes se film sicer nekajkrat izgubi in nekoliko vleče. Ustvarjalci so si pač vzeli čas, kar po svoje tudi ni tako slabo.

Sedem veličastnih je predvsem dobra zgodba o maščevanju, ki vsebuje vse elemente, ki so za to potrebni: moralnega in pokončnega protagonista, totalno izkrivljenega antagonista in osebno noto. Matt Bomer, ki se, glede na svojo prepoznavnost, pojavi za dokaj kratek čas, tu odigra pomembno vlogo, saj se gledalec z usodo njegovega lika tako bolj poistoveti ter posledično do zlih zavojevalcev čuti toliko večji odpor. Večplastnost je kakopak odveč, predalčkanje pa želeno. Morda filmu prav zaradi tega manjka tisto nekaj več, ne ponudi namreč višjega doživetja, moralnega sporočila ali dramskega momenta.

Če se, kot se spodobi, pomudimo še pri igralcih, je potrebno na prvem mestu izpostaviti odličnega Petra Sarsgaarda, ki je uspel upodobiti enega bolj priskutnih in nizkotnih negativcev letos. Njegova vloga, kot že napisano, k privlačnosti zgodbe pripomore ogromno. Denzel Washington, kot glavni nosilec vsega plemenitega, svojo vlogo odigra standardno kakovostno, dobro pa mu parirata tudi Ethan Hawke in celo Chris Pratt, ki med sedmerico vnese največ šaljivosti oz. zbadljivosti. Pohvaliti je potrebno tudi preostale štiri, najprej Vincenta D’Onofria, nato pa še Manuela Garcio-Rulfa, Martina Sensmeierja in Bjung-hun Leeja. Na tem mestu seveda ne moremo mimo opažanja, da sedmerica ne sestoji več samo iz belcev, temveč med njo najdemo še Mehičana, Indijanca, Kitajca in Afroameričana, kar je seveda v skladu z duhom časa, v katerem je film nastal. Druga stvar, mimo katere ne moremo, je ta, da film predstavlja združitev tria Fuqua-Washington-Hawke, ki je pred petnajstimi leti sodeloval v čislanem Dnevu za trening. Da Hawke napram Washingtonu ni več tako nebogljen, se prav tako mora omeniti.

Za konec še k tehničnim aspektom. Fuqua je seveda režiser, najbolj prekaljen v žanru sodobnega akcijskega filma. Pred izidom so se mnogi bali, da bo film preveč posodobljen, kljub temu pa je režiser pripravil vestern, ki je v osnovi zvest zakoreninjenim normam. K vsemu pripomoreta še solidni kamera in fotografija, kjer je opazno predvsem lepo koriščenje svetlobe.

Sedem veličastnih je vsekakor vestern, ki si ga ljubitelji tega žanra ne smejo privoščiti izpustiti, za vse ostale pa predstavlja soliden film, ki zna popestriti marsikateri (fantovski) večer.

                                                                                                       Foto: IMDb