Vse je relativno. Po zapisanem v naslednjih vrsticah sodeč
tudi kvaliteta ocenjevanega filma. John F. Kennedy je bil po mnenju nekaterih
eden najbolj karizmatičnih ameriških predsednikov, ki je državo vodil skozi
najopaznejše obdobje hladne vojne, po mnenju drugih spet razvajeni “playboy”,
ki je v beli hiši pristal na račun imena. Jacqueline “Jackie” Kennedy Onassis
(že samo ime veliko pove) za nekatere predstavlja odločno in pokončno žensko,
ki je v življenju mnogo pretrpela in ni nikoli našla prave sreče, za druge spet
muhasto “hohštaplerko”, ki ji je – oprostite izrazu – viselo za tuje ljudi,
pred moževo nezvestobo pa si je vztrajno zatiskala oči.
Film v marsičem spomni na predlansko biografijo Dansko dekle (kar je slabo), med
drugim predvsem zaradi odlične predstave osrednje igralke (v Danskemu dekletu sta praktično
nastopili kar dve …), ki morda v vlogi kariere, če odštejemo izprijeno
kriminalno dramo Leon, odlično
upodobi sicer antipatičen lik takratne prve dame, lutke idealne ameriške
gospodinje. Ko omenjamo igralce, ne moremo mimo Petra Sarsgaarda, ki upodobi
JFK-jevega brata Roberta “Bobbyja” F. Kennedyja, kasneje tudi samega tarčno
atentata, še manj pa si lahko privoščimo, da ne bi omenili pred kratkim
preminulega angleškega igralca sira Johna Hurta, ki zaigra v vlogi duhovnika,
ki na zadnjo pot pospremi ubitega predsednika. Če rečem, da Hurt “poje” že tako
dobro Portmanovo, ne zgrešim kaj dosti, s tem pa tudi lepo ponazorim, kako
dobro je igralec opravil eno od svojih poslednjih vlog.
Poleg
igralcev film seveda odlikuje tudi sam mož za kamero, režiser
Pablo Larraín, še eno izmed imen v vse širšem klanu svetovno znanih
južnoameriških filmarjev. 40-letni Čilenec ima širšemu slovenskemu občinstvu v
kratkem predstaviti še eno biografijo, tokrat o rojaku Pablu Nerudi, pesniku in
politiku. Jackie je lepo posnet
film. Opazna je igra s svetlobo (francoski direktor fotografije Stéphane
Fontaine), lovljenje barv zore in sončnega zahoda, kar pospremi nekatere
ključne dialoge v zgodbi. Ponudi nekaj avtentičnih momentov, kakršen je denimo
razčesnjenje predsednikove lobanje, in do sedaj še neupodobljenih prizorov,
kakršni so tisti tik po samem atentatu, ko v Cadillacovi limuzini drvijo proti
bolnišnici, ali pa ko si Jackie v zloglasni roza obleki s telesa briše krvne
madeže. Na voljo so tudi posamezni zgodovinski trenutki, od vodenega ogleda
Bele hiše s Charlesom Collingwoodom, preko nastopa Pabla Casalsa, katerega smo
videli že v Batlerju, do intervjuja s
Theodorom H. Whitom. Omeniti velja tudi pesem “Camelot” iz istoimenskega
muzikala, ki je bila ena najljubših pesmi JFK-ja in je v filmu uporabljena
sentimentalno-simbolično.
O družini Kennedy je bilo posnetih že preveč filmov in serij,
v katerih so bile vse teorije zarote obdelane podolgem in počez. Jackie vse skupaj res prikaže iz
drugačnega zornega kota, a smo samega klana “lepih ljudi” že dodobra siti. Siti
pa smo tudi poveličevanja domnevno pomembnih, medtem ko na preproste
dobrodušneže ali pa na tiste, ki so v življenju resnično naredili kaj
pomembnega, preprosto pozabljamo. Zanimanje raje preusmerimo na nekoga, ki je
znan pretežno zato, ker se je poročil z ameriškim predsednikom (vam je
Slovencem to kaj znano?), katerega kultni status izhaja iz okoliščin njegove
smrti. Navsezadnje, kakšne kompetence pa so sploh potrebne, da postaneš
ameriški predsednik? Zaradi v tem odstavku omenjenega je Greben rešenih, ki je mimogrede
precenjena stvaritev, katere število oskarjevskih nominacij pove več o
trenutnem stanju v Hollywoodu, kot o samem filmu, vreden večjega občudovanja.
Predvsem pa smo siti dolgočasnih filmov z dolgočasno tematiko in z dolgočasnimi
liki.
Ko se bo prihodnjič kdo spomnil posneti film o Kennedyjevih, naj posname
film o roza obleki Jacqueline Kennedy. Premisa zgodbe naj bo ugotovitev
neskladja med DNK, izolirane iz krvi na obleki, in med DNK Johna F. Kennedyja.
Spet film o Kennedyjevih, ki bi zaslužil mojo pozornost.
Foto: IMDb
Ni komentarjev:
Objavite komentar