Collateral Beauty (2016)

Moja ocena: 2.5/5

Will Smith, katerega vrhunec igralske kariere že sega v preteklost, je skupaj z režiserjem Davidom Franklom (Hudičevka v Pradi) lani lansiral romantično dramo, ki je kritike pustila popolnoma hladne, zato pa nekoliko bolj zadovoljila občinstvo.

Če smo že začeli s Smithom, pa z njim še nadaljujmo. Igralec je zadnjo omembe vredno vlogo odigral pred kakšnim desetletjem, bil vmes še vedno magnet za denar in velik zagovornik kinematografije temnopoltih, ko se ozremo v prihodnost, ga tam bojda čakata še dve nadaljevanji Podlih fantov, v svoji najnovejši vlogi pa je sila povprečen, na momente že prav slab. Tudi ostali člani impresivne igralske zasedbe si svojih vlog, milo rečeno, ne bodo zabeležili pod tiste boljše, vsekakor pa je Smith med glavnimi igralci najšibkejša točka. Njegova domena vsekakor niso prizori, v katerih mora izražati žalost, jezo ali pa sarkazem, bolj mu pristoji zabavljaštvo, katerega se bo očitno držal v bodoče.

Nesmisel se pokaže že v samem uvodu, ko Smithov lik oglaševalca Howarda v eni izmed povprečno inteligenco žalečih scen svojim zaposlenim podaja patetičen govor. Skozi tega se vzpostavi slaba in neumna zasnova za nadaljevanje dogajanja, ki temelji na treh ključnih abstrakcijah, ki naj bi povezovala vsa človeška bitja. Te so: ljubezen, čas in smrt. Treba je sicer priznati, da so omenjene ideje lepo vkomponirane med Howardove sodelavce, ki ga skušajo prelisičiti in podjetje rešiti pred nerazsodnim večinskim lastnikom, s tem pa vsak izmed njih, vzporedno z glavnim junakom, dobi svojo pridigo. Tako se od hčerke odtujeni oče (Edward Norton) sestaja z Ljubeznijo, po otroku hrepeneča karieristka (Kate Winslet) s Časom, umirajoči mladi mož (latino Seth Rogen, oprostite, Michael Peña, ki je veliko boljši igralec od omenjenega) pa s Smrtjo. To pa je skoraj vse. Izviren scenarij, za katerega je poskrbel (bolj slabo, če smo iskreni) Allan Loeb, pisec “umotvorov”, kot so 21 – Razpad Las Vegasa, Moja neprava žena in Vesolje med nama, je nedodelan in poln lukenj, film pa pred kapitulacijo reši samo dejstvo, da uradna minutaža znaša 97 minut.

Zgodba ima v svojem poteku dva večja preobrata, ki sta, poleg ambientne glasbe, tudi njeno glavno orožje, a sta oba na žalost predvidljiva. Saj se zgolj šalimo. Mislim, glede ambientne glasbe … Vseeno se gledalec najbolj zanimivih zadnjih deset minut – ko je tempo malo hitrejši in napetost narašča – sprašuje, kako bodo ustvarjalci vse skupaj izpeljali in zaključili. Na koncu se ne zgodi nič pretirano dramatičnega in od začetka filma vajeni nismo deležni nikakršnih dramaturških, režijskih, igralskih, tehničnih ali “bogvarij” scenarističnih presežkov.

Morda boste opazili, da film hote ali nehote pomežikne dvema preteklima projektoma glavnih igralcev. Seveda si ob ogledu napovednika pred oči takoj prikličemo Smithovih Sedem duš, nekoliko bolj subtilen pa je namig na Birdmana ali nepričakovano odliko nevednosti, kjer smo lahko poleg Michaela Keatona občudovali tudi Edwarda Nortona, nekdaj enega izmed najbolj čislanih igralcev v Hollywoodu.

Skratka, gre za (pod)povprečen izdelek hollywoodske produkcije, ki svojo lepoto tako dobro skriva, da je vse do konca ne uspemo najti.

                                                                         Foto: IMDb