Moja ocena: 3/5
Hollywoodske komedije znajo biti zelo klišejske, polne neumnih zapletov, preobratov in razpletov, že videnih “smešnih” scen ter primitivnih, pozornosti željnih manerizmov. Takšnih je večina modernih poizkusov, vendar obstajajo tudi svetle izjeme … med katere pa – vam bom kar povedal – Božična žurka v pisarni ne spada!
Hollywoodske komedije znajo biti zelo klišejske, polne neumnih zapletov, preobratov in razpletov, že videnih “smešnih” scen ter primitivnih, pozornosti željnih manerizmov. Takšnih je večina modernih poizkusov, vendar obstajajo tudi svetle izjeme … med katere pa – vam bom kar povedal – Božična žurka v pisarni ne spada!
Naj se po vzoru nekaterih piscev za začetek pomudim pri redkih, a vseeno
prisotnih pozitivnih plateh zgodbe izpod peresa kar šestih scenaristov in
zrežirane s strani dvojca Josh Gordon/Will Speck (Drkajva
skupaj). V prvi vrsti je potrebno omeniti soliden “soundtrack”, ki se
resda ne približa tistim, katerih smo vajeni denimo iz Tarantinovih filmov,
niti tistim iz filmov podobno sumljive kvalitete, a vseeno ostaja relativen
presežek. Pesmi so umeščene ustrezno in dejansko pričarajo “feel good” vzdušje
zabave. Posebej je potrebno izpostaviti lik Walterja Davisa (igralec Courtney
B. Vance), ki totalno poruši samega sebe in s svojimi norčijami in neumnostmi
še najbolj pripomore k zabavi gledalca. Omeniti velja, da je samo dogajanje
tokrat postavljeno v Chichago, kar vseeno nekoliko razbije praznično rutino New
Yorka oz. Los Angelesa.
Če smo B. Vanceja pohvalili, pa moramo okrcati enega izmed
protagonistov, nezapomljivega T. J. Millerja, ki nikakor ni dorasel vlogi
otročjega šefa, ki priredi najbolj noro božično zabavo v mestu. Skratka, kje
sta Jonah Hill in Will Ferrell, ko ju potrebuješ? Ostali liki in igralci so
zgolj povprečni, še najbolj neizkoriščen pa seveda ostane Jason Bateman. Resda
je Olivia Munn s svojimi mešanimi potezami krasna za znoret, vendar ji to
oskarja zagotovo ne bo prineslo …
V ameriških komedijah že leta opažamo obilico referenc na nekatera stara
in nova dela hollywoodske produkcije. Čeprav te mestoma zaradi domiselnosti in
proženja nostalgije izpadejo izjemno učinkovito, pa so vse prevečkrat
zlorabljene še bolj kot v Pa ne še en
film za mulce. V Božični žurki v
pisarni je konkretno največ govora o Hitrih
in drznih, ki služijo tudi kot “kladivo Stanislavskega”, saj se v eni
izmed scen razpleta ekipa poigrava z mislijo skoka preko dvignjenega mostu.
Če reference prispevajo k šablonskosti in klišejem, pa to še bolj velja za
neumestne prizore, ki z namenom nasmejati presežejo vse meje razumnega in celo
dobrega okusa. Izenačevanje znotrajčrevesnega pritiska, fotokopiranje
anatomskih predelov med nogama in prizori v stilu “epic fails december 2016”
osnovnošolce morda še dandanes neizmerno zabavajo, a so za nekoliko starejšo
publiko nesprejemljiva, cenena, primitivna in vulgarna oblika komedije.
Sam razplet zgodbe je totalno nerealen in podcenjuje gledalčevo
inteligenco. Vsem je namreč jasno, da je za velik premik v tehnološkem svetu
potrebno še kaj več kot nekaj minut ekstremne motivacije. Seveda vsemu skupaj
sledi še družinska sprava – konec dober, vse dobro.
Skratka, celoten film bo šel mimo vas hitreje kot redke dobre šale mimo
večine gledalcev na medijski premieri, čez leto ali dve pa zanj obstaja velika
nevarnost, da se ga sploh ne boste več spomnili. Zgolj za silo, če nimate
prevelikih pričakovanj!
Foto: IMDb
Ni komentarjev:
Objavite komentar