sobota, 23. december 2017

Office Christmas Party (2016)

Moja ocena: 3/5

Hollywoodske komedije znajo biti zelo klišejske, polne neumnih zapletov, preobratov in razpletov, že videnih “smešnih” scen ter primitivnih, pozornosti željnih manerizmov. Takšnih je večina modernih poizkusov, vendar obstajajo tudi svetle izjeme … med katere pa – vam bom kar povedal – Božična žurka v pisarni ne spada!
Naj se po vzoru nekaterih piscev za začetek pomudim pri redkih, a vseeno prisotnih pozitivnih plateh zgodbe izpod peresa kar šestih scenaristov in zrežirane s strani dvojca Josh Gordon/Will Speck (Drkajva skupaj). V prvi vrsti je potrebno omeniti soliden “soundtrack”, ki se resda ne približa tistim, katerih smo vajeni denimo iz Tarantinovih filmov, niti tistim iz filmov podobno sumljive kvalitete, a vseeno ostaja relativen presežek. Pesmi so umeščene ustrezno in dejansko pričarajo “feel good” vzdušje zabave. Posebej je potrebno izpostaviti lik Walterja Davisa (igralec Courtney B. Vance), ki totalno poruši samega sebe in s svojimi norčijami in neumnostmi še najbolj pripomore k zabavi gledalca. Omeniti velja, da je samo dogajanje tokrat postavljeno v Chichago, kar vseeno nekoliko razbije praznično rutino New Yorka oz. Los Angelesa.
Če smo B. Vanceja pohvalili, pa moramo okrcati enega izmed protagonistov, nezapomljivega T. J. Millerja, ki nikakor ni dorasel vlogi otročjega šefa, ki priredi najbolj noro božično zabavo v mestu. Skratka, kje sta Jonah Hill in Will Ferrell, ko ju potrebuješ? Ostali liki in igralci so zgolj povprečni, še najbolj neizkoriščen pa seveda ostane Jason Bateman. Resda je Olivia Munn s svojimi mešanimi potezami krasna za znoret, vendar ji to oskarja zagotovo ne bo prineslo …
V ameriških komedijah že leta opažamo obilico referenc na nekatera stara in nova dela hollywoodske produkcije. Čeprav te mestoma zaradi domiselnosti in proženja nostalgije izpadejo izjemno učinkovito, pa so vse prevečkrat zlorabljene še bolj kot v Pa ne še en film za mulce. V Božični žurki v pisarni je konkretno največ govora o Hitrih in drznih, ki služijo tudi kot “kladivo Stanislavskega”, saj se v eni izmed scen razpleta ekipa poigrava z mislijo skoka preko dvignjenega mostu.
Če reference prispevajo k šablonskosti in klišejem, pa to še bolj velja za neumestne prizore, ki z namenom nasmejati presežejo vse meje razumnega in celo dobrega okusa. Izenačevanje znotrajčrevesnega pritiska, fotokopiranje anatomskih predelov med nogama in prizori v stilu “epic fails december 2016” osnovnošolce morda še dandanes neizmerno zabavajo, a so za nekoliko starejšo publiko nesprejemljiva, cenena, primitivna in vulgarna oblika komedije.
Sam razplet zgodbe je totalno nerealen in podcenjuje gledalčevo inteligenco. Vsem je namreč jasno, da je za velik premik v tehnološkem svetu potrebno še kaj več kot nekaj minut ekstremne motivacije. Seveda vsemu skupaj sledi še družinska sprava – konec dober, vse dobro.
Skratka, celoten film bo šel mimo vas hitreje kot redke dobre šale mimo večine gledalcev na medijski premieri, čez leto ali dve pa zanj obstaja velika nevarnost, da se ga sploh ne boste več spomnili. Zgolj za silo, če nimate prevelikih pričakovanj!

                                                                        Foto: IMDb

Ni komentarjev:

Objavite komentar