"Anni, amori, e bicchieri di vino, no che contato mai." Moja ocena: 3.5/5
V
dokumentarcu o staranju, ki ga je s svojim nastopom podprl tudi karizmatični
dr. Aubrey de Grey, sem pred kratkim izvedel, da naj bi s prekinitvijo/upočasnitvijo
staranja ljudje zlahka dosegli 1000 let. Razlog se zdi preprost. Verjetnost
smrti se z leti povečuje, dokler pač ne umremo, tako ali drugače. Karikiram:
človek ima v svojem 25. letu povprečno 0.1% verjetnosti, da bo takrat umrl; odstotek
se s starostjo povečuje zaradi bolezni povezanih z njo. Če bi tako
"mladost" zadržali in ohranili svojo "letno verjetnost", bi
po nekaterih izračunih lahko živeli tisočletje dolgo. Nisem ne statistik, ne
matematik, vendar kmečka pamet govori v prid teoriji. Večji problem je, kako
mladost obdržati. S tem naj se za enkrat ukvarjajo drugi, pojdimo k filmu.
Adaline,
ki jo je solidno upodobila Opravljivka Blake Lively, je z leti očitno res
pobrala vso pamet sveta. Iz izkušenj in dolgoletnega izobraževanja se je
naučila mnogo stvari, med drugim govoriti portugalsko in nekaj medicinske
znanosti. Prav to je ena izmed stvari, ki spodbudi k razmisleku, kaj vse bi
bili ljudje sposobni, če bi se starali zgolj kronološko, biološko pa ostali
mladi, zdravi in krepostni? Prepogosto se zgodi, da stare ljudi odrivamo na
stran, spregledamo pa njihovo bogato zakladnico znanja in izkušenj.
Pozoren
gledalec se tekom filma kar malo namuči s preračunavanjem ter na koncu ugotovi,
da glede tega ne obstajajo večji paradoksi. Adalinina hči Flemming (Ellen
Burstyn) je v devetem desetletju življenja in Adaline še vedno kliče
"mama", ta pa njo dragica (angl. "darling", čeprav ji je
ime Adaline, da vpeljem še malo humorja, ki ga je v filmu morda kanček premalo).
Poleg hčerke je edina, s katero Adaline ohranja trajnejše stike, njena slepa
prijateljica Regan, ki je zaradi očitnih razlogov ne more
"razkrinkati".
Tu
pa se približamo Adalinini žalostni usodi. Zaradi strahu pred tem, da bi
postala poizkusni zajček v procesih raziskovanja staranja, se odloči vsakih
deset let spremeniti identiteto (in s tem tudi kraj bivanja, kjer jo vsake
toliko pot še vedno zanese v San Francisco, ki je v filmu lepo predstavljen).
Rutina ji onemogoča tesnejša prijateljstva in družinsko življenje. Drugo breme,
ki ga nosi, je minljivost bližnjih. Njenega psička, hčere, morebitnega
partnerja? Zgoraj zapisani pregovor za njo pač ne velja.
Vlogo
ljubezenskega interesa naslovne junakinje, simpatičnega Ellisa Jonesa, je
prevzel nizozemski igralec Michiel Huisman, poznan iz serije Igra prestolov
(Game of Thrones). Opaznejšo vlogo odigra Harrison Ford, ki upodobi Ellisovega
očeta. Na tem mestu izpostavljam mladega igralca Anthonya Ingruberja, ki kljub
kratki minutaži velik vtis pusti s svojim glasom in stasom, ki zelo spominjata
na Fordovega. Njegovo imitacijo Hana Sola si lahko ogledate na YouTubu.
Omenjam še eno poznano ime, Kathy Baker, ki nastopa v vlogi Ellisove mame.
Zadnja
stvar o kateri bi rad nekaj napisal, so naključja. Proti koncu se namreč lepo
izpostavi še ta tema. Pravzaprav vse od Nenavadnega primera Benjamina Buttona
(The Curious Case of Benjamin Button) ne pomnim tako lepega prikaza vpliva
naključnih dogodkov na našo usodo. Slednje se sicer samo po sebi sliši
protislovno, pa vseeno.
Kot celota mi je bil
film všeč, ne morem pa se znebiti občutka, da gre zgolj še za eno romantično
dramo, sicer zgrajeno na zelo dobri podlagi. Verjetno bi ta stereotip držal
bolj, če bi vloga Adaline pripadla Katherine Heigl, kot je bilo sprva v načrtu.
Priporočam kot izbiro za romantičen večer v dvoje. Puncam bo gotovo všeč,
fantje pa tudi ne bodo ostali ravnodušni.
