Fernando Leon de Aranoya je realitvno nepoznan španski
režiser, še posebno, če ga primerjamo z rojaki, kot sta Pedro Almodovar in Alejando Amenabar. A morda bo, čeprav ne ravno zgodaj, vendarle ujel mednarodno
slavo, v kolikor mu je to seveda namen. V Madridu rojeni 47-letnik poleg
presenetljivo dobrega filma, ki se mu posvetimo čez nekaj vrstic, na svoj
spisek bržkone kmalu dodaja še biografsko dramo z naslovom Escobar, kjer bosta poizkušala zablesteti Javier Bardem in Penelope Cruz. Popoln dan je najprej odlična
mešanica drame in komedije, z izjemno prodornimi in okusnimi šalami, ki včasih
to niso. Verjetno moj najljubši film o grozodejstvih, povezanih z vojno v Bosni
v 90-ih, ki je iz prestola žanra, ki ne bi smel obstajati, izrinil preroško Pomlad v Bosni z Richardom Gerom in
Terrencom Howardom. Za originalnost tokrat skrbi v Sarajevu rojeni igralec
Fedja Stukan, film pa je bil v celoti posnet na različnih lokacijah v Španiji.
V svoji prejšnji recenziji sem pisal o podrobnostih. Tudi v The Perfect Day sem opazil detajl, ki pa
me je navdušil. Ker nima posebne vrednosti za zgodbo, kljub temu pa po mojem
mišljenju kaže na kvaliteto filma, ga na tem mestu razkrivam. Ko skupina humanitarcev
z bosanskim dečkom pride v njegovo od vojne razdejano mesto, lahko na eni izmed
prerešetanih in s šrapneli preoblikovanih hiš od daleč vidimo simbol Srbov,
t.i. "četiri S". Kot omenjeno, je film v celoti posnet v Španiji,
tako da simbol tu nikakor ni slučajnost. Ta detajl tako jasno kaže na
poglobljenost ekipe v samo zgodbo in njeno natančno planiranje
scenografije.
Vendar pa v filmu Srbi niso označeni za največji "oh in
sploh" teror. Problematika vojne je predstavljena večplastno in dvoumno.
Ne izvemo, kateri strani pripada lastnik trgovine, ki ne želi prodati vrvi, s
katero bi iz vodnjaka potegnili truplo ter s tem rešili izvor pitne vode.
Podobno za možaka, ki po zasoljeni ceni izkoriščevalsko prodajata vodo ljudem v
stiski, nacionalna pripadnost ostaja neznanka. Obstaja več teorij, ki odpirajo
poglede na več različnih zgodb, a so vse enako verjetne. Presojo, katera je
verjetnejša, prepuščam vsakemu posamezniku posebej, na tem mestu želim zgolj
spomniti na lep prikaz tega, da ni vse samo črno ali samo belo.
Posebno noto daje filmu dobra glasbena spremljava, ki se na
koncu razcveti v svoji dramatičnosti, ko ob predvajanju Where Have All the Flowers Gone? spremljamo ljudi, živali in
predmete, spoznane v preteklih stotih minutah, na poti k njihovi usodi.
Slovenci se bodo zaradi kulturne in geografske bližine Balkana (katerega del
vseeno smo, če ne zaradi drugega, pa zaradi prvega) muzali še v začetnih
minutah, ko se predvaja folk glasba, seveda brez predpone turbo...
Posnet na podlagi knjige Dejarse
Llover Paule Farias je Popoln dan
zelo dober film, ki mu to, poleg že omenjenih odličnosti, uspe s svojo
skromnostjo, simpatičnostjo, naravnostjo, dodelanostjo in sentimentalnostjo.
Vse to v enem "popolnem dnevu", dolgem tistih borih 24 ur. Zaradi geografsko-časovne
umestitve mi je morda "sedel" bolj, kot bi komu drugemu, zato se s
svojo oceno nikakor nisem naredil Francoza. Za vse, ki si boste film ogledali,
kar vam seveda na vsak način priporočam, pa imam sledeče vprašanje: kdo za
vraga hrani in poji psa, privezanega v opustošenem mestu?!
Foto: IMDb
