Skyfall je bil Bond
za petdeseto obletnico franšize. Očaral je s preprostostjo, združil moderno s
tradicionalnim, razgalil glavnega junaka in ponudil izjemnega zlikovca. Tri
leta kasneje lahko gledamo Daniela Craiga v njegovi četrti upodobitvi najbolj
šarmantnega vohuna vseh časov, s čimer se je izenačil s Piercom Brosanom, ki je
Flemingovega junaka upodabljal med letoma 1995 in 2002. Pa je Spectre dosegel nivo predhodnika?
Sam Mendes, ki je že drugič zapored sedel na režiserski stolček
najdlje trajajoče filmske franšize, nam z izjemnim uvodnim prizorom takoj
pokaže, da gledamo najdražjega Bonda do sedaj in enega najdražjih filmov vseh
časov. Odličnemu, nekaj minut dolgemu kadru, sledi vratolomna borba v
helikopterju, ki leti nad maso ljudi v že tako polnem Ciudad de Méxicu. Kar se
tiče svetovnih metropol, nas tokrat zgodba, poleg seveda v London, popelje še v
Rim. Nazaj k začetku, natančneje k uvodni špici, ki je tokrat vizualno kolaž
prejšnjih Craigovih bondijad ob avdio spremljavi Sama Smitha, ki odpoje
tokratno naslovno pesem Writing's on the Wall. Najsi vam njegov stil
odgovarja ali ne, mu ne more nihče očitati, da ne zna peti. Ne nazadnje gre za
triindvajsetletnika, ki ima od letos v
lasti štiri grammyje. Tudi tokrat so se ustvarjalci očitno oprli na
preverjenega izvajalca. Naj spomnimo, da je tri leta nazaj Adele odpela pesem Skyfall,
pred tem pa isto leto "pobrala" šest grammyjev.
Začetek, vključno s špico torej, funkcionira na visoko zadovoljivem
uvodu. Tudi dalje film kot celota ne razočara, vendar je potrebno omeniti nekaj
pomanjkljivosti. Če sem zgoraj napisal, kako je Skyfall našel ravno
pravo mero med modernim in tradicionalnim in se ustalil na njej, Spectre
to mejo prečka proti tradicionalnemu. Drugega pravzaprav nismo mogli
pričakovati, po tem, ko smo nazaj dobili Q-ja in Moneypenny, povrh vsega pa še
novega M-a. Skratka like, ki so spremljali Bonda vse od začetka, pa do sredine
90-ih. A vendar vračanje nazaj in igranje na note sentimentalnosti ter
nostalgije ne vžge več tako dobro kot pred tremi leti, vsega je namreč odtenek
čez "mejo". Na trenutke sem se počutil, da gledam galantnega Rogerja
Moorja, ne pa potnega in krvavega Daniela Craigha, kot nam je bil prvič
predstavljen v Casino Royalu. Vmes se znajde tudi nelogičnost ali dve,
ki po svoji naravi spominjajo na Bonde iz 70-ih. Ideja organizacije Spectre kot
najvišje instance, ki nadzira vse druge manjše razpršene kriminalne
organizacije, deluje precej nerealno in komično. Po tem, ko končno izvemo, kdo
je njen vodja, sem čakal samo še na poroko med Bondom in Madeleine Swann ter na
prizor iz konca V službi njenega veličanstva ... Klišejev in
predvidljivosti sploh ne bom omenjal. No, pa sem jih!
A vseeno celostni vtis ni slab in potrebno je izpostaviti ne
maloštevilne pozitivne točke. Začetno sceno, skupaj z uvodno špico, smo že
pohvalili. Prijeten občutek suspenza dobimo na vsaj dveh mestih; prvič, ko Bond
(skrivaj) spremlja skupščino organizacije Spectre in drugič, ko na koncu filma
vstopa v še iz Skyfalla uničeno poslopje MI6. Med akcijskimi prizori je
potrebno omeniti pretep med Bondom in Hinxom, visokim (tako in drugače) članom
organizacije Spectre, ki skupaj s predhodnim preganjanjem dvojice ob Tiberi
verjetno tvori tovrstni presežek filma.
Zaokrožile so že govorice, da je tokratni Bond Craigov zadnji. Če je
temu tako, kar mislim da ni, potem Spectre predstavlja zelo spodobno
slovo. A tu se postavlja vprašanje, kdo bi igralca lahko nasledil? Praktično
gre za "reboot" franšize in zamenjava glavnega lika bi delovala
konfuzno. Sploh težko si predstavljam, da bi meni nič tebi nič od nekje
"uletel" Idris Elba...Namigovanja, da se celo sama franšiza bliža
koncu, pa so naravnost smešna. Skyfall je zaslužil preko milijardo
dolarjev, glede na trenutno popularnost pa utegne Spectre številko še
preseči. Da dotoka iz strani Heinekena, Omege in Sonyja niti ne omenjam.
Problem
zadnjega Bonda je v tem, da so ustvarjalci prehudo želeli posneti najboljšega
vseh časov. V prid temu govorita dolžina filma, ki je z 148 minutami najdaljša
do sedaj, in budžet, ki je s 300 milijoni dolarjev največji do sedaj. V sklop
tega gre morda tudi nevarni približek tradiciji, s čimer so se ustvarjalci prej
opekli kot ne, a njihovo vnemo vseeno razumem. Treba je priznati, da razne
starinske prvine ne delujejo povsod in vedno slabo, komični vložki na primer so
izpadli kot dobrodošla popestritev. V primeru, da bo Spectre ostal Craighov zadnji Bond, si
ga bomo zapomnili kot njegovega najboljšega? Verjetno ne. Ali bo ostal v
spominu kot dostojno slovo igralca od vloge? Zagotovo da.
Foto: IMDb
