Moja ocena: 4/5
Letos kritiki hvalijo dve neodvisni najstniški komediji. Prva je Me and Earl and the Dying Girl, katere recenzijo ste že lahko prebrali, druga pa trenutno secirana Dope. Slednje sem se veselil že pred izidom. Okrožje Los Angeles in fant, ki se navdušuje nad hip hop kulturo iz 90-ih, sta bila zame dovolj dobra znaka. Z referencami na popularno kulturo me pač hitro kupiš, sploh če letijo na 80-ta in 90-ta leta prejšnjega stoletja. Po ogledu lahko rečem, da je Dope veliko bolj gledljiv in zabaven film, kot njegov "indie" konkurent iz moje prejšnje recenzije, predvsem pa premore dober zaplet, razplet in konec. Če ne drugega, sončna Kalifornija pričara veliko boljšo atmosfero kot vremensko bolj kisla Pennsylvania (ni naključje, da je največkrat prizorišče Shyamalanovih filmov ... ).
Letos kritiki hvalijo dve neodvisni najstniški komediji. Prva je Me and Earl and the Dying Girl, katere recenzijo ste že lahko prebrali, druga pa trenutno secirana Dope. Slednje sem se veselil že pred izidom. Okrožje Los Angeles in fant, ki se navdušuje nad hip hop kulturo iz 90-ih, sta bila zame dovolj dobra znaka. Z referencami na popularno kulturo me pač hitro kupiš, sploh če letijo na 80-ta in 90-ta leta prejšnjega stoletja. Po ogledu lahko rečem, da je Dope veliko bolj gledljiv in zabaven film, kot njegov "indie" konkurent iz moje prejšnje recenzije, predvsem pa premore dober zaplet, razplet in konec. Če ne drugega, sončna Kalifornija pričara veliko boljšo atmosfero kot vremensko bolj kisla Pennsylvania (ni naključje, da je največkrat prizorišče Shyamalanovih filmov ... ).
Vsako desetletje v ameriški popularni kulturi ima svojo
prestolnico, najbolj ikonsko velemesto tistega časa. Za 70-ta je bil to New
York (začetek SNL, Studio 54), za 80-ta Miami (Brazgotinec, Miami Vice),
za (začetna) 90-ta pa verjetno (poleg v grunge usmerjenega Seattla) Los Angeles
(2pac, Snoop Dogg, razpadni produkti NWA, Boyz
n the Hood). In ravno to obdobje, obsedeni s takratno hip-hop kulturo, obožujejo
glavni junaki filma: Malcom, Jib in Diggy. Yo!
MTV Raps, izvajalci tistega časa, obleke, slang, celo Super Nintendo
Entertainment System... Protiutež predstavlja spletno poslovanje z bitcoini,
katerega se v nuji reševanje nastale situacije posluži omenjena ekipa.
Posebno omembo zasluži glasbena podlaga. Sestavljena je iz
nekaterih kultnih hip-hop komadov, ki se jim pridružijo na novo ustvarjene
melodije, katerih izvajalci so glavni junaki, tvorci banda Awreeoh ("black
on the outside, in the middle"). Za slednje je poskrbel Pharrell
Williams, katerega 24-urni videospot za lanskoletni hit Happy je prav tako svojevrsten poklon Los Angelesu. Williams je
prevzel tudi vlogo izvršnega producenta, v produkcijski ekipi pa sta se med
drugim znašla še Sean Combs in Forest Whitaker. Slednji je tudi pripovedovalec
zgodbe in je, če odštejemo na videz zelo zapomljivega Tonyja Revolorija,
poznanega iz Grand Budapest hotela,
edini poznani "obraz" v vsej zgodbi. Ostala igralska ekipa je
relativno neznana, res pa je, da gre pretežno za mlade, razvijajoče se igralce.
Omeniti velja Shameika Moora, ki mu je bila zaupana glavna vloga, ter Kiersey
Clemons (Transparentno). Nakio je zaigrala Zoe Kravitz, ki po izgledu,
priročno za film, spominja na svojo mamo, Liso Bonet. Verjetno tudi ni
naključje, da je lokalni "gangsta" Malcom aka Mac izgledal, kot da bi
uletel "straight outta Compton".
Proračun je znašal 700.000 dolarjev, film pa je zaslužil 18
milijonov dolarjev. Če to ni motivacija za slovenske filmarje, si težko
zamislim, kaj potem je. Veliko slovenskih filmov je bilo namreč posnetih z
večjim proračunom, a je pri večini kvaliteta zaostala. Res pa je, da Dope razpolaga z bogato zakladnico
ameriške popularne kulture (slovenska je bolj ali manj prazna, tudi na račun
starosti/mladosti države) in kultnimi snemalnimi lokacijami. Te se ponovno
pojavijo v prvem delu odlične odjavne špice, kjer lahko opazimo Academy
Theatre, pekarno Randy's Donuts in Thurgood Marshall Justice Plazo.
Dope zlahka uvrstim
"na stopničke" osebnega izbora za najboljšo komedijo leta 2015, ki se
do konca leta predvidoma ne bodo preveč zamajale. Čeprav ni ravno tipičen
predstavnik žanra, film uvrščam ob bok Poročni
priči d.o.o. in Rockovemu Končno
slaven, s katerim ima nekaj skupnih točk. Ogled priporočam predvsem
nostalgičnim zanesenjakom nad zlatim obdobjem hip-hopa, vsi tisti, ki si želite
filma z referencami na obdobje 80-ih, pa boste morali še nekoliko počakati,
DreamWorks si je namreč že zagotovil pravice za ekranizacijo mladinske knjižne
uspešnice Eleanor in Park.
