Dansko dekle, (na
pol) avtobiografska zgodba o Einarju Wegenerju oz. o Lili Elbe, v katero se je
najprej navznoter, nazadnje pa še navzven prelevil danski slikar, je kot film
dokaj neprepričljiva in enodimenzionalna drama. Režija Toma Hooperja (Kraljev govor, Nesrečniki) je sicer zanesljiva, a se kamera vseeno "ne premakne"
od osrednjega lika, scenografija pa deluje zelo gledališko, slednje verjetno z
namenom pričarati vzdušje, ki je v 20-ih letih prejšnjega stoletja vladalo med
umetniki danske prestolnice. Fotografija Kobenhavna tako veliko bolj pritiče
gledališki predstavi, kjer bi tudi sama zgodba verjetno bolje funkcionirala. Pa
čeprav budžet filma niti ni bil tako majhen, Dansko dekle so namreč posneli s petnajstimi milijoni evrov vložka.
A vendar film premore nekaj svetlih točk, ki ga držijo nad
gladino in gledalcu utegnejo pustiti generalno pozitiven vtis. Najprej velja
omeniti igralsko zasedbo. Že res, da se Eddie Redmayne (ponovno) prismuknjeno
smehlja, a tokrat z vlogo Einarja Wegenerja, ki se sprva obsesivno-kompulzivno
oblači v ženska oblačila, kasneje pa njegova nagnjenja zavijejo povsem na drugo
stran, morda zadane v polno še bolj kot lani ob upodobitvi megazvezde moderne
fizike, Stephena Hawkinga. Zaradi prikupnega, ženstvenega videza si težko
predstavljamo boljšega kandidata za vlogo. Vsekakor ni naključje, da sta se
skupaj s soigralko Alicio Vikander znašla na seznamu nominirancev za letošnje
oskarje, on (spet) v kategoriji za glavno moško, ona pa v tisti za stransko
žensko vlogo. Tudi Vikanderjevo lahko posebej izpostavimo ter na mestu
pohvalimo za njen doprinos v obliki Gerde Wegener, Einarjeve žene.
Vikanderjeva, sicer Danka, je vse od vloge v drami Kraljeva afera, kjer je zaigrala ob boku Madsa Mikkelsena, v vzponu
in ta hip gre gotovo za eno izmed (bodočih) zvezd Hollywooda. A vse se vendarle
ne vrti okoli Eddija in Alicie. V stranskih vlogah navdušita predsem ameriška
igralka Amber Heard (Zapiti dnevnik)
in belgijski igralec Matthias Schoenaerts (The
Drop). K pretežno internacionalni zasedbi lahko dodamo še Sebastiana Kocha
(Življenje drugih), ki proti koncu
zgodbe nastopi kot ginekolog, dr. Warnekros, protagonistov "krvnik".
Resnični Einar Wegener je umrl po seriji štirih operacij,
katerih cilj poznate. Zadnja, usodna, je bila sestavljena iz dveh postopkov:
vstavitve (ob tehničnih zmožnostih tistega časa bi težko govorili o
transplantaciji) maternice in formiranja vagine. Seveda je Wegenerjevo telo tuj
organ, maternico, zavrnilo, ob tem pa je prišlo do reakcije, ki je bila za
njegovo življenje pogubna. Dandanes, ko sta bazično znanje in kirurške tehnike
močno napredovala, je sprememba spola dolgotrajen, a skoraj rutinski in utečen poseg,
primeren za psihološko stabilne posameznike, ki se zavedajo tveganj in
kompleksnosti procesa. Še vedno pa transplantacija maternice ne prihaja v
poštev ...
Vseeno je v takem primeru težko govoriti o "psihološko
stabilnih posameznikih". Povprečnemu človeku, ki se težko vživi že v
manjše stiske drugih, se je z nečim tako bizarnim in nevsakdanjim zelo težko
poistovetiti. Morda občinstvo zaradi tega za take vrste film še ni zrelo, a
nekdo je pač moral orati ledino, in prav je tako. Čeprav, ko malce pobrskamo,
ugotovimo, da je filmov o transseksualcih (ne transvestitih) kar nekaj. Kar je
morda edinstveno za Dansko dekle je
to, da ne prikaže samo Einarjeve poti k spremembi, temveč tudi Gerdino soočanje
z izgubo moškega, v katerega se je zaljubila. Partnerji transspolnih oseb so
mnogokrat zapostavljeni, čeprav tudi oni zelo trpijo, na način še bolj, saj
njih na koncu ne čaka resnični jaz. Tudi v zgodbi Einarja in Gerde se ob
epilogu zdi, da je za prvega kljub trpljenju in skorajšnji smrti cilj dosežen,
prevevata ga mir in spokojnost, za slednjo pa se pravi boj šele začenja. O tem
priča tudi življenska zgodba prave Gerde Wegener, ki se je po moževi smrti
ponovno poročila, ločila, izgubila profesionalno popularnost, se predajala
alkoholu in nazadnje umrla manj kot devet let za Einarjem.
Zgodba kot filmska celota torej bolj razočara kot preseneti.
Na trenutke, morda vsled omenjeni nedoraslosti občinstva, celo izziva parodijo.
A omenimo še nekaj, kar nikakor ni specifika Danskega dekleta. Film o Dancih, na Danskem, pa govorijo Angleško?
Publika ob ustaljeni praksi takšnega početja o tem niti ne razmišlja več, kaj
šele kot o pomanjkljivosti, a vseeno si poizkušajmo predstavljati, kako
nerealno bi se nam zdelo, če bi gledali delo vrhunske (da, poizkušajmo si to
zdaj predstavljati ... ) domače produkcije, denimo s tematiko Vietnamske vojne, v
njem pa bi ameriški vojaki govorili slovensko? Filma dejstvo samo resda ne
zruši, kot se je to zgodilo sicer solidni Corellijevi
mandolini, je pa vredno razmisleka in morda razlog več za skromno oceno.
Bodi dovolj.
